V ZDA biva 40 milijonov prejemnikov bonov za hrano. Njihove vrste vsak dan narastejo za dodatnih 20.000 ljudi. Slogan Food Stamp Program-a, oziroma Supplemental Nutrition Asistance Program-a (SNAP) je: Pet na dan. Five a day. Zveni znano? Merkator?
Kakorkoli, osebno se ne kvalificiram kot recipient SNAP mane z nebes. Sem prebogat. Zato zbiram svoje Food Stamps. Pet na dan.
Vsak dan. Jaz delam na sebi.
Chekira se veseli, da nisem več prtljaga, oziroma kranjska klobasa.
Približno včeraj po srednjeevropskem času, če se ne motim, je orel neslišno spodvil krila in pristal na popku obljubljene dežele: Chekira. In z njo jaz, ki sem tiho kot miška iz potovalke skeniral atribute Združenih Držav Premnogih Artiklov.
Umetni in naravni okus, ni da ni.
Kot kaže je s pilotom pod roko odšpanciral na lepše. Kar glede na to, da vremenska napoved ni baš ne vem kaj, niti ne čudi.
Odkar sem mobilnik odvrgel v koš za smeti, mi je tisti del možgančkov, za katerega se je zdelo, da je že odmrl, čudežno spet začel funkcionirat. Kot bi vmes ne minilo pol stoletja in eno tisočletje. Alehlujah. Siva cona živi in brca, siva materija obstaja, svet ni samo črno-bel. Ves vzhičen sem potem šel na večurni sprehod po prestolnici ljube mi dvomovine. Bil je hlad, bril je veter. Serijsko zlorabljeno Barje je sredi dneva komatozno spalo. Pot ob žici skorumpirane Ljubljane je bila na večih mestih presekana. Hiš je vedno več in niso vse lepe. Dasiravno ima povprečen Slovenec izjemen občutek za lepo in uporabno. Poleg tega je tudi prav dober po po duši in srcu. Po vrnitvi med lastne štiri stene (metafora) se mi je v možgane naslikala samoobramba v tej obliki:
Nato sem poštefnal po še vedno neizpraznjeni popotniški malhi in izvlekel, trara …
Chekira je še vedno z menoj! Pretentala sva carinsko-graničarske organe Združene Ojrope, nategnila sva jih kot mačke, suhe in žejne sva jih prepeljala preko velike vode. Na sporedu žurka, na sporedu party.
Optimist takoj prikima DA, je, na zadnjem sedežu drnjoha nacukan kot klada, čeprav niti ni pilot, temveč furman kočije brez vprege. Realist skomigne, da letalo sploh ne obstaja in če že kdo, je pilot on sam, a žal ne pozna niti cilja, niti namena, niti trajanja potovanja - ali je nonstop polet, ali pa se ta vendarle enkrat konča. Pesimista zaenkrat pustimo pri miru, to znajo biti zelo depresivne osebe. Mene te dni z depresijo navdajata dve stvari. Prva je hitro se bližajoči mulud, profetov rođendan, ki lokalno armado mutirajočih mladcev hujska v vedno daljše kantate – nekje med navijanjem v zadnjih minutah podaljška in hokejskim kruležem pod Mežaklo. Včeraj so ga denimo žgali do krepko čez polnoč, vse dokler se iz unforgiving pustinje ni prerano vrnilo prase dr. Ražd, se pravi druga stvar, ki mi fura depro. Celo mutanti so kot bi odrezal nehali krakati. Prase je šlo direkt kozlat, jaz pa na sprehod. Klin se s klinom izbija. Ražd je celo noč sanjal in izmenoma tulil in cvilil in tulil, medtem koje mene pigalo od krohota. Zarana sem nato absolviral marš skozi razpotegnjeno djanetsko oazo, vse do izvira sladke vode pod starodavno trdnjavo na zahodnem bregu suhe reke. Tam so peli ptički, godli murnčki in so kvakale regice. Voda je bila res sladka, a še vedno pitna. Dokler ne potegne na korodiran akumulator, je vse še okej. Zrak je bil brej s protobibličnim mirom, prostata je bila hepi, spolni aparatus se je docela sprostil in se temu primerno odebelil. Chekira je bila tik na tem, da se požrtvovalno fukne iz grmovja,
ko mi je pot zaprečila postavna kraljica puščave in predme malomarno zadegala obdelan pleh ***???***,
kot češ, a je to tvoje, jebotepas? Brez težav sem se spomnil, da imam v mestu nujen sestanek. In res, čez kako uro sem s prazno čutarico omahnil na teraso osrednje djanetske kavarne, ki ima glede na državo gostiteljico in njen režim izredno prikladno ime: Scanner. Tu možaki od ranih jutranjih ur srebajo vodeno kavo, zobljajo slaščice zanimivega okusa in skenirajo konkurenco, t.j. pazijo, da ja ne bi kdo spohal kaj novega in si posledično umišljal, da je nekaj posebnega. Slovenija na kvadrat. Oči je veliko in pogledi so strogi. Civilisti skenirajo policaje, policaji vojake, vojaki špiclje in ti spet civiliste. Vsi skupaj skenirajo turiste in VSE to, se pravi lajf v svoji totaliteti, oziroma njeno keš particijo, skenira lokalna, pa tudi nadregionalna la mafia. Za red je poskrbljeno, psom vstop v mesto ni dovoljen. Dovoljene aktivnosti so shopping, prokreacija, lenarjenje, bolniška, delo le izjemoma (če ne povzroča večje škode). Najbolj zanimiva aktivnost – šoping ima to hibo, da artiklov ni veliko, pa še ti so zvečine subvencionirani. Kruh, mleko, moka, olje, cuker, riž in podobne bazičnosti so praktično zastonj. In potem se z njimi seveda dela kot svinja z mehom. Da o nafti ne govorim, tako je poceni, da jo še v slaščice malo našpricajo. Da grejo lažje po grlu. Skratka, sedim kako uro v centru Djaneta (djanet pomeni raj, djehenem pa pekel), potem pa ni druge, kot nazaj v ... tisto drugo. Tu je vse pod kontrolo. Ražd je zlomil lupilec za krompir, ko je skušal z njim odpreti konzervo kondenziranega mleka. Zdaj spi, je upehan. Mutirajoči mladci nažigajop svoje kantate. Jaz čakam, da bo noč, pa da grem lahko na aerodrom. V eni roki imam prtljago, v drugi pa dve roli najmočnejšega aero selotejpa, če bodo spet težave z zapiranjem vrat aviona.
Kdor visoko leti, nizko pade.
Luna se spet napihuje kot Zgago Jelenčić. Pomlad z jekleno pestjo tolče na dveri. Zvečer ni nič več frišno in zarana chilly, temveč se je ves čas mogoče sprehajati naokrog v kratkih rokavih. Vsaj če si švedski Črnogorec mojega kova. Tolpe gekonov so prilezle na plano - težki časi za muhe, mušice in komarje. Težko jim je tudi zato, ker jo je dr. Pig-of-the-Century Ražd podurhal v pustinjo, kjer bo eksperimentiral na turistih. Specifični vonj se sicer ne misli tako zlepa predati, ampak hej, končno spet vidim, kakšne barve je pravzaprav umivalno korito (bele), pa kakšne barve so ploščice v kopalnici (modre), pa smeti sem efikasno eliminiral. Smeti so tu itak nekaj posebnega. Biološke pridno odlagam na vogal naše hiše, pa jih pridno pobira sosed, ki ima veliko otrok in koz, ki producirajo toliko komposta, da je tudi vrt ves dehteč in bohoten. Za protiuslugo pušča luč pred svojo hišo prižgano in s tem pripseva, da štorasti bledoličnik skozi razfukan kanalizacijski pokrov ne štrbunkne v greznico. Prebivalci In Abarbara so zvečine nomadi, ki jih je ablast milom ili silom posedentarizirala. Vsaka družina je dobila prav mično tipsko hiško v t.im. sudanskem stilu, znotraj katerih imajo ti ljudje mnogo sob, ki so zvečine brez strehe nad glavo, pa pesek je po tleh, da se ne zgubi stik z vesoljem in mamko zemljo.
Sahara v srcu, tudi če med štirimi stenami. In Abarbarska mošeja me je začela iritirati. Že dober teden verska mladina cele večere napol skandira, napol poje basni iz korana, ki bi se jih dalo poenostavljeno sintetizirati v »saj smo vam rekli, da so psi umazane živali«. Sem jim namreč povedal za našo veliko afero. Ouuuu Barićevič ouuuuuuuuu! Tako. Ne bodo nas več mešali s Slovaki ali Čehi. Potem, ko jih bomo še na fuzbalu nabrisali, pa sploh. Ostale smeti se skuri. Vsaka hiša ima odrabljen bencinski sod, v katerem se individualno upepeli vse, kar gori. Kot izkušen jadralec in adept toksikologa Komata zakurim smeti izključno, ko veter piha PROČ od moje hiše. Žal so sosedje hitro poštekali princip in zdaj oni kurijo, ko je eolska situacija obratna. Sem sam proti vsem. Junak, ekstremni pisatelj, čeprav zlobni jeziki trdijo drugače. Ko se privalijo gosti oblaki dioksina in drugih delicij, se branim z navlaženim tagelmustom, v primeru hude krize pa si od varuhov demokracije sposodim tehniko imenovano waterboarding. Ta omogoča občutek utapljanja, čeprav se v resnici samo dušiš. Genialno. Glede vode, elektrike in interneta sem se že artikuliral. Danes mi je protiteroristična brigada odklopila še gsm. Jutri bo treba v mesto in salafistom poropotati po pultu. Imamo mi metode. Včeraj naj bi oddrvel v Tamanrasset s Tafo, ki je po poklicu leteči mehanik. Pokriva celo zahodno polovico Sahare in je temu ustrezno spoštovan. Sva se vse lepo zmenila, da grem zraven, da ne bo sam, potem je moral samo še k nekemu kolegu skočit, da mu eno malenkost pošraufa in to je bilo zadnje, kar sem videl ali slišal od njega. Jaz pa s spokanimi kufri kot Greta Garbo za Berlin. Zdaj razumem, kako je, ko ti tip spizdi po čike. Na samozavest to ne deluje spodbudno. Hej, ampak kateri kreten bi se hotel voziti 700 km čez puščavo s tipom, ki ima namesto senčnikov namontirana flatscreen monitorčka, tako da lahko med vožnjo gleda egipčanske filme v stereo soround all around dolby sistemu. In itak, doma je najlepše. Tak krasen mir je, vse čisto in sosedje ne kurijo več. In Abarbarska mošeja je arhitekturna perla. Plečnik bi bil zelen od zavisti. Fotk ni. Pa kaj. Sem menda ja dovolj plastično opisal. Ma dobro, ajde...
Na Zarnikovi v Ljubljani, nekje med Zavodom za zaposlovanje (v zapiranju) in bivšim zavetiščem za tehnološke presežke Molotow, je dobesedno čez noč iz tal pognala džamija ali mošeja. Ma kaj bi okolišili - mohamedanski center za indoktrinacijo je to!
In to full prevelik za našo malo deželico. Naši lepi kulturni krajini je bila s tem storjena nepopravljiva sila. Kaj bodo rekli civilizirani evropejci, ki skozi naše kraje potujejo na Hrvaško, na Kosovo in še dlje! Mošeja petkrat dnevno predvaja Na Golici, a ve se, da je to klic k njihovi tajni maši: dušmani spretno hlinijo, da so državljani in davkoplačevalci, defakto pa krvoločno nabijajo čelno naši sveti mamki zemlji. Petokolonaši dvigajo glavo. Recimo tale Janko Vić-Rudnik, se je našemil v samega sebe in po Hribarjevem nabrežju prodaja knjigo, ki napoveduje konec sveta in zraven družno s svojim fejk otrokom vpije:
“Još malo, pa nestalo!”
Ni on totalen majmun: vedno in povsod je treba imeti drugi, če ne tretji poklic v rokavu.
Včeraj smo imeli malo južno državni udar. Novica me je doletela danes, iz smeri severno. Zdaj razumem, zakaj je včeraj zmanjkalo elektrike, danes pa vode. Ker smo vmes. Poleg tega me je včeraj poklicala ženska s številke 987. Sem vedel, da je nekaj uradnega, debelo pa sem pobuljil, ko sem ugotovil, da se pogovarjam z računalnikom, oz digitalnim mlinčkom za kavo. Pogovor je tekel o moji sim kartici. Kupil sem jo bil že dvojni mesec nazaj pri enih mrkih salafistih. Nakar sem bil propisno in brez odvečnih vprašanj fotokopiral moj potni list in fotokopijo nesel overovit na občino, kjer pogledajo tebe, pogledajo potni list, pogledajo fotokopijo in potem uradno izjavijo, da je kopija enaka originalu. Na občini sem bil mimogrede žrtev seksualnega mobinga. Uradnica je brez dober dan rekla, da sem ji všeč. Najprej sem malo zarjavel v fris, nakar so me nizke strasti premagale. A med nama železna rešetka … Skoraj sem že prekopal podzemni rov na drugo stran, ko me je čisto po naključju srečala Pamet. To potem človeku valjda vse dol pade. Torej pridno nazaj k salafistom, ki so vzeli overovljeno fotokopijo, pa moj denar, vstavili sim kartico v mojo dementno nokio in šestkrat vtipkali alahukeber. In zdaj me baba, oz. digitalni polavtomat pokliče in mi zateži, da kje je overovljena fotokopija, pa da naj se nemudoma zglasim pri najbližjem uradnem zastopniku gsm operaterja Djezzy, ki je čisto slučajno 400 km proč. Jaz ji malo sarkastično rečem, da osemsto kilometrov pa že ne mislim štopat samo zato, da bi se lahko še naprej z njo pogovarjal in tu sem naposled zaštekal, da ne govorim s tečno uradnico, temveč s kompjuterjem. Ker je zaštekal. In sicer takole: pisk – počakajte trenutek – pisk – vabimo vas, da se zglasite… – pisk – počakajte trenutek …
Finta je v tem, da so bile v Alžiriji leta 1991 demokratične volitve, na katerih je zmagala demokrščanska stranka, oziroma njena muslimanska inačica, kar pa Zahodu ni bilo všeč in je volitve v spregi z lokalno mafijo in vojsko razveljavil. Od takrat pa vse do danes veljajo v Alžiriji izredne razmere. Dodati moram, da gre občasno v luft kaka bomba in da so bile nekatere med njimi detonirane s pomočjo mobi kosca in mobi ščinkavca. Zato nas hunta vljudno naproša, da se vsi turisti in tenoristi pred detonacijo registriramo. Eto, normalni državljan te prelepe dežele bi bil kooperativen, jaz pa moram nekaj trmoglaviti in pametovati. In potem se še čuditi, ako nam vzamejo elektriko, pa vodo in ako se malo južno zgodi državni udar. Tam južno narod baje pleše in poje od veselja, sestradano deželo je bojda preplavil optimizem tipa Osama-Obama. Samo še tablo za management sreče bo treba poklepati.
Pa aviacijo malo pošlihtati.
Pa džabe pir za vse.
Hochachtungsvoll, vaš aviatičar.
You may wonder what happened to Shakira? It was like this: I was driving, she was toying with my yo-yo. We were kind of discussing David Cronenberg aesthetics, don't ask me why.
(The picture is ilustrative and not directly related to David or any of us).
Right in the moment when I was all set to see the inside of my eye sockets there came a loud bang. A pickup van full of Columbian snow didn't quite make the curve. Shakira was gone. Gone was also dr. Razhd's car but who gives a fart about that. Shakira was extinguished, just like that. It should be the other way around! I screamed Oh God, take me, not her! but the good White Lord was already trucking it's acquisition into the sunset.
I kept on screaming. Then Valerie Solanas sped by and hissed YOU stay here, WE go up! Nice. I was left behind like a green Iowa potato. That hurt. Still does. Now I cruise up&down one and only highway in this forsaken place and all I'm left with is a pair of lousy tits.
Lest we forget Chekira.
Yes, I know it's confusing.