Thursday, February 25, 2010

IN ABARBAR

Luna se spet napihuje kot Zgago Jelenčić. Pomlad z jekleno pestjo tolče na dveri. Zvečer ni nič več frišno in zarana chilly, temveč se je ves čas mogoče sprehajati naokrog v kratkih rokavih. Vsaj če si švedski Črnogorec mojega kova. Tolpe gekonov so prilezle na plano - težki časi za muhe, mušice in komarje. Težko jim je tudi zato, ker jo je dr. Pig-of-the-Century Ražd podurhal v pustinjo, kjer bo eksperimentiral na turistih. Specifični vonj se sicer ne misli tako zlepa predati, ampak hej, končno spet vidim, kakšne barve je pravzaprav umivalno korito (bele), pa kakšne barve so ploščice v kopalnici (modre), pa smeti sem efikasno eliminiral. Smeti so tu itak nekaj posebnega. Biološke pridno odlagam na vogal naše hiše, pa jih pridno pobira sosed, ki ima veliko otrok in koz, ki producirajo toliko komposta, da je tudi vrt ves dehteč in bohoten. Za protiuslugo pušča luč pred svojo hišo prižgano in s tem pripseva, da štorasti bledoličnik skozi razfukan kanalizacijski pokrov ne štrbunkne v greznico. Prebivalci In Abarbara so zvečine nomadi, ki jih je ablast milom ili silom posedentarizirala. Vsaka družina je dobila prav mično tipsko hiško v t.im. sudanskem stilu, znotraj katerih imajo ti ljudje mnogo sob, ki so zvečine brez strehe nad glavo, pa pesek je po tleh, da se ne zgubi stik z vesoljem in mamko zemljo.

Sahara v srcu, tudi če med štirimi stenami. In Abarbarska mošeja me je začela iritirati. Že dober teden verska mladina cele večere napol skandira, napol poje basni iz korana, ki bi se jih dalo poenostavljeno sintetizirati v »saj smo vam rekli, da so psi umazane živali«. Sem jim namreč povedal za našo veliko afero. Ouuuu Barićevič ouuuuuuuuu! Tako. Ne bodo nas več mešali s Slovaki ali Čehi. Potem, ko jih bomo še na fuzbalu nabrisali, pa sploh. Ostale smeti se skuri. Vsaka hiša ima odrabljen bencinski sod, v katerem se individualno upepeli vse, kar gori. Kot izkušen jadralec in adept toksikologa Komata zakurim smeti izključno, ko veter piha PROČ od moje hiše. Žal so sosedje hitro poštekali princip in zdaj oni kurijo, ko je eolska situacija obratna. Sem sam proti vsem. Junak, ekstremni pisatelj, čeprav zlobni jeziki trdijo drugače. Ko se privalijo gosti oblaki dioksina in drugih delicij, se branim z navlaženim tagelmustom, v primeru hude krize pa si od varuhov demokracije sposodim tehniko imenovano waterboarding. Ta omogoča občutek utapljanja, čeprav se v resnici samo dušiš. Genialno. Glede vode, elektrike in interneta sem se že artikuliral. Danes mi je protiteroristična brigada odklopila še gsm. Jutri bo treba v mesto in salafistom poropotati po pultu. Imamo mi metode. Včeraj naj bi oddrvel v Tamanrasset s Tafo, ki je po poklicu leteči mehanik. Pokriva celo zahodno polovico Sahare in je temu ustrezno spoštovan. Sva se vse lepo zmenila, da grem zraven, da ne bo sam, potem je moral samo še k nekemu kolegu skočit, da mu eno malenkost pošraufa in to je bilo zadnje, kar sem videl ali slišal od njega. Jaz pa s spokanimi kufri kot Greta Garbo za Berlin. Zdaj razumem, kako je, ko ti tip spizdi po čike. Na samozavest to ne deluje spodbudno. Hej, ampak kateri kreten bi se hotel voziti 700 km čez puščavo s tipom, ki ima namesto senčnikov namontirana flatscreen monitorčka, tako da lahko med vožnjo gleda egipčanske filme v stereo soround all around dolby sistemu. In itak, doma je najlepše. Tak krasen mir je, vse čisto in sosedje ne kurijo več. In Abarbarska mošeja je arhitekturna perla. Plečnik bi bil zelen od zavisti. Fotk ni. Pa kaj. Sem menda ja dovolj plastično opisal. Ma dobro, ajde...




No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.