CHEKIRA STORY

Se pardoniram za dolg molk – malo je bila hromeča praznina, nastala z evikcijo dragega v loge domaće, malo je bil hromeč skok v njegove izpraznjene šolne. Čeprav moram priznati, da mi odkar je moj delta samec z napako vzel slovo, dogaja resno in nonstop:

Najprej sem besna kot ris neusmiljeno zbila Kamelo Anderson v prah in pepel. Niti njena Obalna straža ji ni mogla pomagati. Še vsa krvava in temu primerno našpičena sem mimo Alkatraza s trajektom odplula na Angel island, v pomirjujoči objem gigantskih kalifornijskih Redwood dreves.

Balzam za dušo in uganka za možgančke: baje, da so Redwood drevesa negorljiva. Je lepo pisalo na informacijski tabli, poleg podatka, da so to najvišja drevesa na svetu. Mimo je pritekel hermafrodit v fluorescentnih pajkicah, s čelado (sic!) na glavi in mi z astro nasmehom strašno prijazno voščil:

“Hi, fantastic weather, how are you doing on this beautiful day?”

Zajela sem sapo, da mu orišem bistvene točke moje strašno komplicirane, a vendar lepe usode, a hermafrodit je že izginil kot kafra. Nekako me vsi zapuščajo zadnje čase in lomijo moje veliko afriško srce. Da bol malo omilim, sem se zatekla v nedrja starodavne krčme z lepim ameriškim imenom Wladimir’s. Wladimir je bil Čeh, imel rad gosto češko pivo in konje. In čeprav je že pokojni, ljudje še vedno radi zahajajo k njemu. Zelo komunikativni in zgovorni ljudje. Tako sem prišla v stik z Donom Fischerjem, lastnikom tvrdk Banana republic, GAP in Old navy, poleg ostalega. In velikim ljubiteljem umetnosti. Stik je bil indirekten, saj je tudi Don Fischer že pokojni, a njegovo đazno posestvo še stoji.

 

In drenj na milijone zelembačev vrednih kipov na njem.

In francoski vrtnar še vedno manikira gredice in zelenice in dirigira četici mehiških migrantov, ki s specialnimi orodji in vozili izpihavajo, sesajo, grabijo in odvažajo odpadlo listje. Sin papeles, poco dinero.

Bobnaj, bobnaj, levoroki zeko.

RAZSUTI TOVOR

Don’t count your chickens before they hatch, je pregovor, izjemno ljub nasim bratom amerikanerjem (prvi ga je izrekel slavni Grk Ezop, ko je n-ta zalozba zavrnila objavo njegovih basni).  Jaz sem ga izkusil na lastni goli kozi, ko sem se se ves nor od triumfa nad imigracijsko masinerijo v kraju Burlingame na glavo vrgel v Pacifik in zacel kravlati proti San Leandru na drugi strani San Franciscanskega zaliva.  Nisem se naredil sto zamahov, ko me je najprej skoraj potopila, potem pa potegnila na suho proslula Obalna straza s kapitanko Kamelo Anderson za krmilom. Chekira je z obale huronsko kricala “pusti ga, on je moj, bitch”, a ni nic pomagalo. Ogromni izvenkrmni motorji so popadljivo zarohneli in kaj kmalu sem se spet znasel na Frisco Int’l Airportu, tokrat v sektorju za ilegalce in fake kranjske klobase. Kamela me je nic kaj prijazno pahnila v objem z rokavicami iz latexa opremljenih megatoncev in odvihrala novim dogodivscinam naproti, ne da bi rekla “good bye”, “have a nice day” ali vsaj “god help you”, kakor se bahajo na njeni spletni strani, da naj bi bila njena navada. Namesto welcome drinka sem dobil dezinfekcijsko kopel v kokakoli, nato pa se mali waterboarding v original Rocky mountains sparkling vodi. Mater sem debelo gledal. Potem so me zaceli pehati proti inox kletki, s katere se niso sneli reklamne nalepke forged by ArcelorMittal. Najvecja jeklarna na svetu sem pomislil, ko me je premagal rezonantni krohot z mimiko tipa Andres Valdes. Uniformirani megatonci so se samo strokovnjasko spogledali in me namesto v kletko zbasali v nakupovalno sredisce Tor-tura shopping center. Sadisti, res. Priletel sem direktno v department store Ross (dress for less). Tam sem kupil Leviske Signature za 15 dolarjev. Super, malo prevelike, za slucaj, ce se se bolj poredim. Na izhodu iz kabine za preoblacenje sem bil kregan, ker nisem “take my number”. Dvignil sem glas, da kje pa pise, da je to obvezno, pa je gospa usluzbenka spravljivo zasepetala “dobro, dobro, kar pejte, lahko bi zasli v hude tezave”. OK, se postavim v vrsto, da placam. Gledam pod strop, da mi ni treba gledati neskoncne vrste, ki se je Sovjetska zveza Leonida Breznjeva ne bi nikakor sramovala. Za mano se dere in mece potleh mala tiranka, njena mama pa sika “nic ti ne bom kupila” (je to groznja?), izmenicno v amerikanscini in meksikanscini. Pod stropom je reci in pisi trideset varnostnih kamer. So tudi trije oborozeni varnostniki, pa masine, ki neprestano piskajo, da alarmi vsem ze popolnoma dol visijo. Blagajnicarki sta dve, a klienti so oveseni z artikli kot novoletne jelke. Vsi buljijo vame, ker imam samo en artikel, pa se ta ni propisno v kosari, temvec malomarno vrzen cez roko, kot da mi ze pripada, pa se sploh placal nisem. Pred mano tri mlade dominikanske megatonke hkrati poslusajo muziko z mp3ja in se pogovarjajo. Mine pol ure, vrsta pa se ni pol krajsa. Placal bom te leviske, pa makar crko. Koncno zunaj, napol nezavesten opazim logo GNC, identicen kot GMC. Za tiste, ki ne veste, GMC je General Motors Corporation, GNC pa General Nutrition Center. To mi je uspelo nekako zaobiti, ko sem bil ze pahnjen v The North Face store. Juj, tu popolnoma druga storija: ze na vratih me je v civilko zamaskiran varnostnik osladno pobaral  po pocutju in kako da se danes imajo moji hemoroidi. Blagajniski zbor je zapel welcome to the north face in komaj sem zakorakal med bunde in windstopperje sta me napadla dva mulca z “how are you doing today?”. Zajel sem sapo, da jima opisem neizmerno krivico, ki mi je bila storjena today, onadva pa “how can we help you!” s tistim ljudozerskim kalifornijskim nasmehom na frisu. Od silne groze sem pograbil 4 pare nekih hlac in pobegnil v kabino za preoblacenje. Ja, valjda, malo morgen. Priskocil je specialni uradnik, mi slekel suknjic, zaplenil rucak, dal famozno stevilko, odklenil vrata, pogledal, ce ni slucajno kdo notri (recimo Kamela Anderson), zabevskal “clear” in me spustil notri. Jaz sem notri hiperventiliral, potem sem se onesvestil, potem sem malo jokal in mislil na mamo in case, ko sem se plaval v njej (joj, to so bili casi in tudi njim sledeca tranzicija in – trara – socializem niso bili od muh). Potem sem se malo hiperventiliral, nakar sem cisto skulirano stopil ven in s sonornim glasom oznanil “I’m done!”. Oh, to se je personal raznezil, dobil sem nazaj rekelc in rucak (ki so ga tacas – pametno – testirali na plasticne in druge  eksplozive), blagajnicar je zapel “all to go?”, jaz pa ne-ne, “one to go, three to stay”. To ni bilo tako strasno popularno, ker amerikanerji kupujejo en gros, ni pa bilo ilegalno, jebi ga. Placal sem kar v kesu, z velikim bankovcem, jebi ga in ko je civi-maskara na vratih mojim hemoroidom zazelela lep dan, se mi je posvetilo, zakaj imajo VSI bratje in sestre amerikanerji tako sonoren glas: ce ti najvecja supersila na svetu z napetim gunom pod brado iz neposredne blizine sika “sprosti se – sprosti se”, je to najmanj, kar lahko naredis zase. Se nekaj malega sem posanjal, ko sem ze stal v trgovini z rabljenimi uniformami in drugo vojasko parafernalijo. Inferno? Prodajalec me je blazno spominjal na tipa in videospota Plump Fiction. In fak, na Fejstbuku je chetal s prijatelejm, ki mu je bilo ime Zed! Who’s Zed? Zed’s dead, baby. To je zdaj konec moje bedne ne-eksistence, sem zastekal in se usral, da je zadisalo po royal with cheese. Nisem pa tega pokazal, ceprav je Zed zvedavo stegoval vrat s fejstbuka. “Fuck you Zed”, sem zakrical in zasprintal na plano. Za mano je odmevalo “well fuck you, you fuck”, jaz pa sem ovesen s shopping vreckami in apgrejdan s plasticnimi lisicami dirjal in dirjal, domovini edini v objem, dezeli prijaznih, prisrcnih in optimisticnih in sila konstruktivnih ljudi. In tudi dejstvo, da so mojo inox kletko med vmesnim postankom neskoncno dolgo prekladali po silosih in h-alah letalisca JFK v New Yorku, ni moglo omajati mojega entuziazma.

Stresic ni, ker sem odo dezeli obmejnih moznosti spisal na iMacu, ki mi ga je prijazno posodila La migra (US imigracija).