OSTANKI

Za posladek pa ostanki s trotlziher mize. Začnimo s koncentratom vsega – arhitektonskim dosežkom, ki be se ga tudi naša prestolnica ne sramovala. Da o Priklopilih in Frutzlih ne govorimo.

Potem je tu vozilo – človekov najboljššši prijatelj – in njegova prikolica. Ni slabo, od Katrce ritka, a? Kaj takega si lahko samo Francoz izmisli. Kdo ve, kaj je v njej!

No, pa malo praktične filozofije. V soseščini od Malijca Sekuja, ki je v rasistični Mavretaniji pošteno zavihal rokave: dela v fensi gastronomskem establišmentu, je lastnik ljudskega kombinata za javno prehrano in dveh ciz na oslovski pogon, ki ju lukrativno oddaja. V tujini je pa samo zato, ker če bi bil doma, bi mu številna družina sproti vse prihranke popapcala.

Kar nas pripelje do prostočasnih dejavnosti. Buba je seveda tudi od drugod. Poleg tega, da nas vse ščiti pred nasilnimi kriminalci, vsak dan ujaha (ali kako se že temu reče) konja od ta glavnega kirurga v mestu in hkrati dekana medicinske fakultete, v prostem času pa hudega ljubitelja vsega žganega in ker je kirurg družabne sorte, se veselje hitro in rado prelije tudi na naključne obiskovalce, še posebej, če so beli in imajo orlovski nos. Njegova žena rada govori kosmate vice, mi se pa radi smejimo:

Ležita Mujo pa Fata v postelji pa reče Mujo:

“Jeli Fato, šta ti misliš o tome što se dešava u Iraku?”

Fata: “Jebe mi se!”

Mujo: “Pa i meni se jebe, ali nisam znao kako da ti kažem!”

… ma dobro no, ta ni njen …

Ko zmanjka vode, je pa naenkrat heca konec. Ko pamži osebja amerikanerske ambasade naenkrat ne morejo očediti hrenovkastih Kentaki-frajd-čiken prstkov … je čas to call in the marines. A tu je že premeteni Arabec, ki spretno pristavi svoj pisker, tačas, ko Švabi delajo zanj. In btw lokavi možak išče primerno soprogo, po možnosti članico Evropske unije … otroci zagotovljeni, ljubezen ni izključena.

Kjer je voda, je tudi hrana: primerek neortodoksnega bio vrtička, ki so ga presežkarski uslužbenici gurmanske institucije zasadili, kar ob promenadi, ki vodi do od vseh dobrot šibečih se miz in dalje naprej v temne globine Atlantika.

Za konec pa še nekaj čisto sasvim drugo: industrijska implantacija mangov, pardon, mangrov na puščave obale, da bo domorodcem zeleno in da bodo njihove koze imele vedno dovolj solate. By dr. Sato (USA/Japan) in dr. Zaggaf (Maroc). Mangrovi se hranijo z morsko vodo, torej idealno za maverske priobalne slane pušče, problem pa je kot beton trda polmeterska plast soli in gipsa, ki jo je treba prebiti, ako naj se mangrovine korenine dotaknejo slane mane. V principu zveni super, ampak kje je gozd? Pa tudi lokalni veljaki niso baš navdušeni, ne vidijo šoldov za lasten žep od silnega gozda...

Mali online impro, spisan med špricturo v odzadnji pisarni glavne pošte mesteca Mali v Gvineji. Hokahej!

UGRIZ MESTA 2

Dober dan po moji prvi omembe vredni avtomobilski nesreči v Afriki (vse tiste malomarno zbite koze, kamele in otroke ne štejem) je bil plehnati kožuh japonske kamele uspešno popravljen. Ofucana veteranka je bila za male pare tako ekspertno pošminkana, da tudi najpedantnejši švicarski kupec ne bi opazil odstopanj. Kar se šofiranja tiče, sem se po izkušnji držal ravno prav objestnega sloga. Ko je bilo treba denimo po nakupih. Ti znajo biti v Nouakchottu, če hočeš priti kolikor toliko poceni skozi, kar dolgotrajni. Vsak trgovec je specializiran le na peščico artiklov, ostali mu služijo kot nujna štafaža in past za nepoučene. Ribe, sadje in zelenjavo, se pa itak kupuje po ključu trenutnih danosti in inspiracije.

Ali pa so se sklepala kar v aubergu Les sultanes. Ali ko je bilo urediti kako birokratsko štorijo, povezano z mojim bivanjem tu. Vizo sem recimo grosistično spremenil v enoleten rezidenčen permis, kar sem sprovedel kar na sedežu mavretanske Udbe, ki se ji po francoskem muštru reče »Direction de la securite nationale«, na kratko DST. V zameno za zmerno vsoto, dve fotki in porcijo dojemljivosti za robate šale.

 Bivanje v Les sultanes (N18 13.173 W16 02.149), je bilo kljub nedavni smrti ustanoviteljice in gonilne sile auberga, toplo, zabavno, več kot prijetno. Sin Nico je žalovanju v brk kompetentno prevzel vajeti v svoje roke.

Težišče dogajanja se je iz nekoliko odmaknjenega poslopja preneslo naravnost na vedno čisto plažo.

Primarna dejavnost je postala kuhinja za dobro stoječe domačine in tujce, ki so za vikend drli iz kaotičnega in malaričnega Nouakchotta. Gostje mojega tipa so skrbeli za eksotični kolorit in za svetovljanske impulze v dneh, ko je bil biznis počasen. Prav tu je bil rojen slavni pes Paco atako.

Njegovi starši so bili sicer potepuhi brez stalnega bivališča, pa tudi sicer se Paco ni dosti brigal za neslane sentimentalnosti. Zelo pa ga je, navajenega, da je cela Sahara njegova, motilo dejstvo, da so teritorij okupirali štirje več ali manj novi psi. Da je zvezda med psicami medlo reagirala na njegova osvajanja je še nekako prenesel.

Šefa pasjega kvarteta – starega, a izkušenega fajterja, pa ni mogel niti sanjah prebaviti. Čeprav je nekajkrat kar dobro fasal, je Paco ob vsaki priložnosti iskal novo možnost za dokončno zmago. Ko je starega enkrat uspel dobro stresti, je mislil, da je zdaj stvar ad acta, a resnica je bila obratna. Staremu je udarilo na trmo ali kaj in tako so se krvavi spopadi vrstili. Zaradi pritiska okolice sem se čutil poklicanega za ločevanje srboritežev in ker sem topogledno zelen, sem se tega loteval kar manualno: enega s herojsko levico, drugega z desnico za kravatlc, brco v rit, pa je mir. Dokler me stari fajter ni ob priliki dobro šavsnil v neprevidno dlan. Kurc. In potem seveda: ali je bil cepljen proti steklini, da ne, pa hitro na net pogledat, kako smrtonosna je steklina za ljudi, naročaj dobronamernih nasvetov, pa na skajp z osebno zdravnico v Ljubljani in že sem se počutil, kot bi mi bile urice štete. Še posebej, ko sem ugotovil, da ugriza nismo ravno po regelcih oskrbeli.

Mimo fenomenalnih dosežkov moderne mavretanske arhitekture

sem se podvizal do glavne mestne bolnice, ki jo je moje sokolsko oko spazilo med enim od izhodov v mesto in znotraj kaotično raztreščenega kompleksa našel »Nacionalni institut za infekcijske bolezni«. Opogumljen z zavarovalniškimi uspehi in podžgan od dejstva, da je šlo za življenje, sem se vehementno skomolčkal do receptorja neugledne in precej zapuščene depandanse ter brez če in ampak naročil na nujen termin. In spregledal ključen detajl, da pomeni pridevnik »državni« v Afriki, še posebej pa v Mavretaniji, samo eno: podkupnina. Kot ta zadnji ignoramus sem počakal nekaj ur, da bi se nato soočil s cunamijem diskriminacije, sovraštva in čistega prezira s strani doktorja specialista, čokatega možaka v ofucani civilni obleki, ko se je ta neslišno materializiral na vratih. V hipu sem se počutil kot posušen mušji drek na havbi sredi puščave zapuščenega avtomobila. Nekaj sem začel jecljati in pojasnjevati, misleč, da gre za nek nesporazum, kar je doktorja tako raspalilo, da me je začel kar porivati ven, medtem ko je kurcal moj izgled, obvladovanje francoščine in nasploh nizko raven izobrazbe. V podkrepitev je odprl svojo groteskno taško in iz nje izvlekel še bolj groteskno zakrivljeno pol-sabljo, pol-nož, rekoč:

»Če bo pes, ki te je ugriznil, crknil od stekline, me pokliči ... s tem nožem mu bom lastnoročno odrezal glavo.«

»Jaja okej pes, kaj pa ja-jaz...« sem pohitel zajecljati, a me je žepni mačo s slapom dodatnih spodbudnih opazk že zrinil na plano, kjer sem instantno postal večni in nedeljivi del izbrisanih zgodovinskih trivialnosti. Edino levo oko komatoznega varnostnika je še kazalo blago zanimanje zame. Malo je manjkalo, da bi vsega vajeni cinični abrahamđija na licu mesta planil v neutolažljiv jok. Toliko sem se zbral, da sem skril dve solzici za fasado predimenzioniranih kitajskih raybank in odtaval v objem mestu, ki me je tako ostudno zavrglo. O, mamka Afrika.

 

UGRIZ MESTA

Promet je fenomen, ki redko navdušuje. Še posebej v velikih mestih tretjega sveta. Do amena uničena ali neobstoječa prometna infrastruktura, vozila v zadnjih vzdihljajih tretje življenjske epohe, šoferji, ki so premikanje od točke A do točke B pomešali s karatejem, kung fujem in kaskaderstvom. Mrak na oči, roko na hupo, cegu na gas in banzaj v prometa raj.

Zakon bolj norega in brezobzirnega, zakon permanentnega hazardiranja z eno edino kocko, tukaj in zdaj, za vsako ceno. Potem bo pa že kako. Vse z nasmehom na licu in z dostojanstveno držo. Obiskovalcu kot vedno preostane le prilagoditev zatečenemu stanju. Na juriš & hura versus inšalah & alamulana. Pri čemer so starost in zajetnost japonskega pleha in pa uganka tujčeve stopnje neprištevnosti v izdatno pomoč. Kakor tudi z balkanskim temperamentom zafeferonjen avstroogrski bonton. To.

Po petih dneh je prometna enigma Nouakchotta v malem prstu. In temu primerno petelinje nakokodajsano je vzdušje. Da ne rečemo evforija. Brez milosti v zabasano križišče, v škarje, v izsiljevanje prednosti, čez rdeč semafor, čez fiktivno sredinsko črto na nasprotni pas, oj le naprej. Muzika je privita na glas, še vedno polnoštevilni in relativno beli zobje so frajtonarsko raztegnjeni v nasmeh, carefree in careless je pristop h klokotanju prometa. Rush-hour je kljub neverjetni gneči presenetljivo tekoč, razen na izbranih lokacijah, kjer se recimo cestišče brez opozorila zoža ali pa na križiščih, kjer trojke policajev v poudarjeno individualističnem, silovitem Matrix slogu v kali zatirajo up, da bi se tu dalo priti čez. No pasaran! Nemogoče je mogoče. In ravno v trenutku, ko se vse zdi najbolj pod kontrolo, se zgodi. Na naši strani je vse OK, ampak žal je tu še nasprotna s kamionom, do vrha naloženim z mokro mivko ter s prešvicanim ganskim taksistom, ki za rep lovi fatamorgano dnevnega izkupička. Ta z delujočim in pravilno vključenim smernikom ustavi in čaka na primerno luknjico v neprekinjeni koloni nasproti hupajočih kadavrov na štirih kolesih. Žal je tu kamion brez zavor, ki taksi brez ceremonij spremeni v zveriženo harmoniko. Taksista odbije na nasprotni pas, točno v nasproti prihajajočega mene. Dobri refleksi me tuditokrat ne pustijo na cedilu, a desno je globok jarek, med njim in mano pa še do amena otovorjena ciza z bestialno pretepenim osličkom. In že je taksi v moji riti.

Šiiiiit. Parkiram ob robu, kolikor se da desno. Kljub temu je prometni zamašek v hipu popoln. Hupanje se podeseteri. Ljudje, živali in pleh se brez milosti z vseh strani spopadajo z oviro. Nekako se izmuznem na plano in inspiciram škodo. V bistvu nič hudega. Skupila jo je okrasna plastika nad zadnjim levim blatnikom, to je vse. Kamionu, rdečemu marcedezu 911 kajpak ni čisto nič, taksi je pa celo za afriške pleharske čudodelnike verjetno prevelik zalogaj. Medtem promet blazni, tu je še hitro rastoča grmada zijal. Treba je ostati miren. Šofer kamiona, ki ni na njegovo ime – on samo dela za svojega šefa – ne govori nič od nič. Ganski taksist lomi nekakšno angleščino. Meni se ne mudi. Pokličem prijatelja, ki je zaposlen na ameriški ambasadi kot varnostnik in se zelo spozna na vse uradno, ter ga vprašam za nasvet. Kristalno jasno mi svetuje, naj na vse skupaj pozabim in grem dalje. Ampak mene zelo matra firbec, kako se bo vse to razpletlo. Oborožen s čisto pravo zavarovalno polico se torej odločim vztrajati na teoretično predpisani poti. Vsaj do nadaljnega. Najprej se materializira lastnik kamiona, čeprav se dela nevidnega. Nekako ugotovimo, da smo vsi trije zavarovani in to pri isti zavarovalnici. To je zelo dobro. Pokličemo uradno osebo. Ki počasi pride presenetljivo hitro in v karo šolski zvezek nariše skico nesreče. V treh fazah in res zelo vešče. Ga kar takoj in brez cinizma vprašam, če bom umetnino po opravljenem delu smel odkupiti. Žal to ni mogoče, ker gre v arhiv, je odogovor. Spusti se mrak. Promet je za odtenek redkejši, ko se v koloni (taksi je še vozen!!!) odpravimo na drugi konec mesta na sedež prometne policije. Ko vsi trije v enem kosu parkiramo pred malomarno zastraženo stavbo, je noč. Okoli betonskega pulta recepcije stoji gruča uniformirancev in se strahovito prepira. Res izgleda, da bo ravnokar izbruhnil oboroženi konflikt. In to v Mavretaniji, kjer je dviganje glasu resen socialni faux-pas. Do nas so policaji prijazni. Kljub bestialnemu tuljenju je zapisnik hitro sprejet v uradno hrambo. Tu je tudi že agent zavarovalnice, ki z velikim nasmehom hitro opravi svoje. Mudi se domov in nasvidenje jutri, opoldne, ko lahko prevzamemo zapisnik in ga odnesemo na sedež zavarovalnice, ki je zelo priročno za prvim vogalom. Naslednjega jutra me v zavetju moje trenutne domovine, auberga Les Sultanes,

po izmenjavi anekdot, vsi prepričujejo, da nisma smisla tratiti časa za take malenkosti.

Toda jaz sem še vedno določen, da si pobliže ogledam zlogasne meandre mavretanske in afriške birokracije.Torej hop v vozilo in veselo na cesto, tistih 15 kilometov do policije.

V dnevni svetlobi policajski establišment močno spominja na fotografije fascinantnih indijskih uradov s kupi fasciklov, ki misteriozno kljubujejo gravitaciji in uradnikov z avro boga. Oborožen z nasmehom, milimi manirami in z vsem časom sveta, privijugam do starejšega polbožanstva z debelimi naočniki, ki pravi, da ima preveč dela, saj je evidentno, a ne, in da naj pridem čez kak teden. Obljuba ustreznega darila obdobje skrajša na dve uri. In tako imam ob dveh svoj zapisnik v prečiščenem tipkopisu, uradnik pa lepo knjigico za otroke v francoščini. Na sedežu zavarovalnice ujamem mladega, zelo uglajnega referenta, ki tekoče govori angleško. Norija. Vse je šokantno tekoče in no problem in pridite po izplačilo čez deset dni, ko bo vaš dosje rešen. Pred stavbo ujamem drugega referenta in mimogrede izvem, koliko naj bi ličarsko popravilo realno koštalo. Uro kasneje je cena že izpogajana in yota predana v delo. Celo kočerjo pri senegalski matroni, ki iz svoje kuhinje zadovoljuje prehrambene potrebe privilegiranih slojev prestolnice ujamem za rep. V sicer dokaj dragem mestu, je tarifa slabega evra (mala porcija) ali dobrega eva (ogromna porcija) preprosto navdušujoča. Da o ambientu in duhovito brkati postrežbi – kuharica ima nizek glas in pohorske manire) – ne govorim.

Obeduje in druži se kar v dnevni sobi, kjer se po potrebi lahko tudi malo polenari ali zadrema.

Zanimive družbe je na pretek: Chris (http://sahelsounds.com) in samska dama iz Gambije, poliglotka, ki vodi lokalno izpostavo ene od zahodnjaških firm, ki prodajajo strah in ponujajo zasoljeno varnost. Njen nasvet: ne rinita v Bamako, Mali. Mesto da so infiltrirali teroristi. Hahaha. Drugače pa je zelo zanimiva in radoživa oseba. Češnja na torto dneva je kvalitetno druženje z lastniki, njihovimi sorodniki in z osebjem Les sultanes.

Ko pozno zvečer zaprem oči in prisluhnem ropotanju večnih pasatov, se lahko mirne duše opišem kot zadovoljen človek.