Ali pa so se sklepala kar v aubergu Les sultanes. Ali ko je bilo urediti kako birokratsko štorijo, povezano z mojim bivanjem tu. Vizo sem recimo grosistično spremenil v enoleten rezidenčen permis, kar sem sprovedel kar na sedežu mavretanske Udbe, ki se ji po francoskem muštru reče »Direction de la securite nationale«, na kratko DST. V zameno za zmerno vsoto, dve fotki in porcijo dojemljivosti za robate šale.
Bivanje
v Les sultanes (N18 13.173 W16 02.149), je bilo kljub nedavni smrti
ustanoviteljice in gonilne sile auberga, toplo, zabavno, več kot
prijetno. Sin Nico je žalovanju v brk kompetentno prevzel vajeti v
svoje roke.
Težišče dogajanja se je iz nekoliko odmaknjenega poslopja preneslo naravnost na vedno čisto plažo.
Primarna dejavnost je postala kuhinja za dobro stoječe domačine in tujce, ki so za vikend drli iz kaotičnega in malaričnega Nouakchotta. Gostje mojega tipa so skrbeli za eksotični kolorit in za svetovljanske impulze v dneh, ko je bil biznis počasen. Prav tu je bil rojen slavni pes Paco atako.
Njegovi starši so bili sicer potepuhi brez stalnega bivališča, pa tudi sicer se Paco ni dosti brigal za neslane sentimentalnosti. Zelo pa ga je, navajenega, da je cela Sahara njegova, motilo dejstvo, da so teritorij okupirali štirje več ali manj novi psi. Da je zvezda med psicami medlo reagirala na njegova osvajanja je še nekako prenesel.
Šefa pasjega kvarteta – starega, a izkušenega fajterja, pa ni mogel niti sanjah prebaviti. Čeprav je nekajkrat kar dobro fasal, je Paco ob vsaki priložnosti iskal novo možnost za dokončno zmago. Ko je starega enkrat uspel dobro stresti, je mislil, da je zdaj stvar ad acta, a resnica je bila obratna. Staremu je udarilo na trmo ali kaj in tako so se krvavi spopadi vrstili. Zaradi pritiska okolice sem se čutil poklicanega za ločevanje srboritežev in ker sem topogledno zelen, sem se tega loteval kar manualno: enega s herojsko levico, drugega z desnico za kravatlc, brco v rit, pa je mir. Dokler me stari fajter ni ob priliki dobro šavsnil v neprevidno dlan. Kurc. In potem seveda: ali je bil cepljen proti steklini, da ne, pa hitro na net pogledat, kako smrtonosna je steklina za ljudi, naročaj dobronamernih nasvetov, pa na skajp z osebno zdravnico v Ljubljani in že sem se počutil, kot bi mi bile urice štete. Še posebej, ko sem ugotovil, da ugriza nismo ravno po regelcih oskrbeli.
Mimo fenomenalnih dosežkov moderne mavretanske arhitekture
sem se podvizal do glavne mestne bolnice, ki jo je moje sokolsko oko spazilo med enim od izhodov v mesto in znotraj kaotično raztreščenega kompleksa našel »Nacionalni institut za infekcijske bolezni«. Opogumljen z zavarovalniškimi uspehi in podžgan od dejstva, da je šlo za življenje, sem se vehementno skomolčkal do receptorja neugledne in precej zapuščene depandanse ter brez če in ampak naročil na nujen termin. In spregledal ključen detajl, da pomeni pridevnik »državni« v Afriki, še posebej pa v Mavretaniji, samo eno: podkupnina. Kot ta zadnji ignoramus sem počakal nekaj ur, da bi se nato soočil s cunamijem diskriminacije, sovraštva in čistega prezira s strani doktorja specialista, čokatega možaka v ofucani civilni obleki, ko se je ta neslišno materializiral na vratih. V hipu sem se počutil kot posušen mušji drek na havbi sredi puščave zapuščenega avtomobila. Nekaj sem začel jecljati in pojasnjevati, misleč, da gre za nek nesporazum, kar je doktorja tako raspalilo, da me je začel kar porivati ven, medtem ko je kurcal moj izgled, obvladovanje francoščine in nasploh nizko raven izobrazbe. V podkrepitev je odprl svojo groteskno taško in iz nje izvlekel še bolj groteskno zakrivljeno pol-sabljo, pol-nož, rekoč:
»Če bo pes, ki te je ugriznil, crknil od stekline, me pokliči ... s tem nožem mu bom lastnoročno odrezal glavo.«
»Jaja okej pes, kaj pa ja-jaz...« sem pohitel zajecljati, a me je žepni mačo s slapom dodatnih spodbudnih opazk že zrinil na plano, kjer sem instantno postal večni in nedeljivi del izbrisanih zgodovinskih trivialnosti. Edino levo oko komatoznega varnostnika je še kazalo blago zanimanje zame. Malo je manjkalo, da bi vsega vajeni cinični abrahamđija na licu mesta planil v neutolažljiv jok. Toliko sem se zbral, da sem skril dve solzici za fasado predimenzioniranih kitajskih raybank in odtaval v objem mestu, ki me je tako ostudno zavrglo. O, mamka Afrika.
No comments:
Post a Comment
Note: Only a member of this blog may post a comment.