MENCINGERJANCI

V novembru se je moj briljantni ekonomski za-usput-da-glih-ne-crknem projekt lahko pobahal z reci in pišaj dvema turistoma. Ampak, ampak, ravno takrat se je v Zahodni Sahari znašel Iztok s svojo Yoto in predvsem s podobnimi zagatami kot jaz sam. In smo torej le šli.

Iztok nas je pričakal v Marakešu. Najina cenjena gosta sem v survival club maniri nagnal v odkrivanje dražesti downtown Mara-keša, medtem ko sva z Iztokom skočila v garažo doktor Hbalija na generalni rutinski pregled. Med špeganjem podvozja je čifmehanik Abdu rekel »šuf« (glej) in s prstom pokazal na praktično odtrgano vpetje prednjega levega fedra. Iztok se je nekaj dni nazaj bil malo preveč zezal v slanem jezeru pri Dahli, vojaki so ga pa malo preveč na horuk potegnil iz blata. Eto, mater se nama je povesila surla. Po mirnem vaganju opcij je na sceno stopil 14-letni mulc iz sosednje varilnice, ki je uro kasneje, olajšan za kilo elektrod končal titansko delo. To bo držalo, ko bo vse drugo že zdavnaj odpadlo, je bilo splošno mnenje.

Brzinsko smo se spakirali in bili

dva dni kasneje na štartu v Smari. Pihalo je tako, da je bilo scanje na prostem možno le, če so te prej dobro vkopali.

Ma kako bomo mi v tem kuhali in vse to, sami, na 1.000 km dolgi offroad etapi, sem se kar malo usral in začel nekaj okologuziti o vremenskih neprilikah.

»Ja midva sva prvič v puščavi in prvič v peščenem viharju in bi kar šla,« sta polna elana rekla Mateja in Bojan in pokasirala prvih 10 točk. Pa smo šli.

In seveda se je veter kmalu polegel. Je prav ena atipična bonaca ratala, ki nas je s častnimi izjemami spremljala prav do konca, ha. Hudo obloženo Yoto smo pognali diretissimo v smeri JJZ in šele pred mavretansko mejo bi naj zavili v desno. Spočetka rahlo kamnita pista je postajala vedno hitrejša,

 vedno bolj mehka,

vedno bolj peščena

in kar pogosto presenetljivo zelena.

Jesen 2008 ni skoparila z dežjem. Pa tudi s presenečenji ne. Ravno smo dobro zagazili v vadi Aoulitiss, ko nas je snela vojaška patrulja. Dobro, tri ure kasneje smo s polnimi želodci smeli nadaljevati. 5 km. Do naslednje patrulje, ki nam je po dobri uri zagotovila, da nič panike, čez 5 km je še ena patrulja in tako dalje. Ideja, da bi nas spremili do baze Al Baggary, direkt h polkovniku, se naenkrat sploh ni več zdela tako slaba. Načrtovani ogled prazgodovinskih slikarij in spanje na idilični lokaciji je popapala noč.

»Vse za vašo varnost,« - mantra vseh barv orožnikov od Mavretanije do Egipta in čez. Gonjeni od neučakanega spremstva smo divjali 60 km skozi noč, da me je deloma že resno skrbelo za našo varnost. In potem smo bili pri »polkovniku nima kdo pisati«. Polni penzion z opuletno večerjo, maltene livrirano strežbo, toplim tušem, gsm signalom in subvencioniranimi čiki. Mateja in Bojan ter žalujoči ostali smo bili hočeš-nočeš navdušeni. Že vhod v polkovnikovo rezidenco je bil svojega denarja vreden.

Da o možu samem,

 ki je kakopak dobil primerno darilo, ne govorim.

»Misje le proteksjon civil, če nimate nič proti, bomo vaše gostoljublje kar inkorporirali v našo naslednjo turo,« sem artikuliral navdušenje. Polkovnik se je po službeni dolžnosti nasmehnil, nam naslednje jutro požugal z oboroženim spremstvom in nas slednjič odpustil v svobode objem. Mi pa v jok in direkt na prazgodovinski britof.

Evidentno so v prazgodovini raje odhajali v večna lovišča, kot je to danes slučaj, saj je bilo teh britofov kot kitajskih najkic na razprodaji. Potem smo videli misteriozno vozilo sredi puščave – verjetno marsovce ali pa Francoze in se nato zaleteli v Didijevo žlahto – nomadski tabor, ki ga furajo same ženske in ki je bil že izdatno opisan na straneh tega cenjenega bloga. Nakar je prišlo mojih 5 minut: iz globin popraste puščave naravnost na presnega jastoga. Mater sem narajcal celo ekipo, še najbolj samega sebe. Moja dikcija je od silne sline postajala vedno bolj sesljava. Še zadnji ovinek in pronto! Roque Chico in moj najljubši nosač čolnov in jastog provider mister Tico!

Ups. »Vas je na kolektivnem dopustu,« je malomarno navrgel pripadnik Kraljeve mornarice, ki jastogov sploh ne mara, saj ima Roque Chico (kadar ni dopustov) 700 prebivalcev in niti ena ni ženska. Jastog pa, kot vemo, poln vitaminov. Tampon cona med king Morotom in moronom je iritantno majhna. Za kazen sem kuhal.Bilo je dokaj ukjusno. Po jedi je bila kajpada nujna sprostitev v obliki folklornih tanc-parad,

bjuti-kontestov

in krajšega križarjenja z Burin yacht klubom,

nad katerim je bil najbolj navdušen ekonomist Bojan. Pa tudi ekonomistka Mateja. Stara šola, ki bi na primeru zlikovca Bavčarja in njegove bagre brez težav akceptirala šeriatsko pravo . Odtod Mencingerjanci.

»Dobro, če ni jastogov in če Bavčar še vednone žvižga rakom, bo pa vsaj kozliček,« sem spet vzel taktirko čvrsto v svoje roke. Hassan my man nam je po tradiciji najprej prodal namakanje v 15.000 let stari vodi, ki vre iz globine 1.800 metrov,

pol nam je vse babe prešlatal,

da bi nam slednjič prodal kozo iz paleozoika po diskotni ceni.

Nota bene Lakost majčko ali pa krokodilčka, jaz se na to ne spoznam. V glavnem, dekle na levi je Hassan pred leti rešil gotove smrti v puščavi in sploh je on ljudina in pol. Tudi najbolj divjega kozla zakolje in odere z levo roko in čisto sam.

Iztok – zapriseženi vegetarijanec – je omedlel.

Kdo tudi ne bi, mrtvo kozo smo še en teden sprehajali po Sahari na portapakiju. A neuničljiv je slovanski gajst!

Na programu so bili še zagonetni ribniki v sebhi Imlili (tokrat smo zlate ribice futrali s kuskusom, ki pa ga le-te, za razliko od starega kruha, sploh ne porajtajo),

peščene lunce,

tradicionalni Omar party z elementi modernega,ogled legendarnega španskega trajekta El Titanico, ki je za cele 3 mesece vzpostavil morski most med Evropo in Afriko,

ter ruske atomske podmornice Kurčk (brez izraelske bojne postaje El Bit – zanjo je seveda treba doplačati),

finalno stepanje perzijskega tepiha, ki bo še kdaj prišel prav,

in poslovilna zakuska na trgu El Fna.

Vsakega heca je enkrat konec.

 

Naj zaključim s tole foto-jeremijado. Naj vam ne kradem čas, ki vam ga je šef zabelil z novimi neplačanimi nalogami, stanjšano modro kuverto ali pa, bognedaj, profanim rausšmisom. Nekaj se je pač moralo pripetiti, življenje gre vendar dalje.

PS

Vsem prizadetim se za neresnice in natolcevanja iskreno opravičujem.

LESS THAN ZERO - MAS QUE NADA

Preden je padel Estrecho de Gibraltar, me je nehote doletel še en krog okoli Tanjah, kot se Tanžirju reče po domače. Hribi z nevarnimi ovinki. Legendarni Cap Spartel je samo ena mala razgledna terasica, na kateri se slikajo domačini. Nobene mistike, romantike, spektakle. Herkulova jama, v kateri je hrust spal in hodil na šiht kakih 10 km do Gibraltarskih vrat, je dobesedno prekrita z na bizaren način fletnimi terasami restavracij in prodajalnami spominkov. Amerika. Na trajektu sem sedel v prvo vrsto. Dobra televizija, samo program še ni zares laufal. Statična slika, medtem ko smo čakali na začetek neposrednega prenosa. Ki je bil identičen ponovitvi mehiške žajfnice »Od obale do obale«. Po grlu sem pognal en Cruzcampo, medtem ko so naokrog tacali posrani pampersi in oddajali značilne zvoke. Paco je z močnim barbituratom v riti zaklenjen v kamionu spal kot zaklan. Tarifa je ena mala rupa, cariniki so šlampasti, Paco je brez frk ilegalno zdrknil v EU. Blizu Trafalgarja se mi je zašajnala resnica o Slow Foodu – to je poskus, da bi ves čas po malem jedel, tako počasi, da bi telo zaužito sproti kurilo in v življenju ne bi bilo treba nič drugega početi. Podrobneje je idejo razdelal znani madžarski modrec in pijanec Bela Hamvaš. Povsod armade turistov, jasno, je avgust. Povsod table z raznoraznimi prepovedmi, jasno, če pa armade. In, opla, prvi družbeno angažirani slogani, skriti nekje v senci reklamnih panojev.

 

 

Tako je, treba je zahtevati, ne pa samo pasivno pizditi. Ali pa rezljati križce v lubje, namesto imena ljubljene osebe.

 

No, kjer je greh, je tudi servis za grehe.

Vse je urejeno cakum pakum. V nižinah intenzivna irigacijska agrikultura, po hribčkih in holmcih pa neskončne plantaže oskubljenih plutovcev. Vmes tipske vasice za letargične upokojence, kot iz kataloga. Na plaži mama s komplet razrvanimi živčki, pa še hčerka se rapidno bliža Priklopil obdobju. Španija slovi po kravah brez jošk, po ploh kravah, ki se rade zaletavajo v plotove institucij, ki se jim reče Plaza del toros. Španija je od silnega uspeha edine prave družbene ureditve tudi sicer brez jajc. Še sirar v zabačenih rovtah, ki vrši direktno prodajo, je po končani transakciji izstavil lično sprintan račun. America latina, čista. In vse, čisto vse je zagrajeno in opasano z bodečo žico. Je ni ene senčice, ki ne bi bila privat. Edino španske muhe so virulentne kot vedno. Huda konkurenca mavretanskim.

Azil je ponudila reka Guadalquivir – lena fuksa, ki po sredi teče dol, ob bregovih pa gor.

Guadalquivir imajo strašno radi komarji, kljub tonam kemičnih hlapov, ki jih avtomatizirani farmerji pršijo po svojih paradajzih. Tudi kapitani ladij, ki šibajo v Sevillo, imajo Guadalquivir radi: na kakem uouiunku, ko jih nihče ne gleda, tiščijo gas do daske, da nastane to.

 

Hahaha, jebeni farmerji, si misli kapitan in gre na balkon kaditi pipo, ker na komandnem mostu je kajenje prepovedano. Lepljiva mazačka Guadalquivir pa narašča. Ker je plima in ker piha veter z(a)morec.

Kljub vročini, je klima v Španiji zelo ugodna za razne Perote (pse). Jih je kot Kitajcev. Dodati je treba, da Španija ni svobodna, kot recimo Zlovenija – Perote držijo na kratki vrvci in jih šetajo po komunalnih parkih. Preden dobijo dnevno dozo hrane, morajo pa sesti in milo gledati. Kar ni čudno, saj je treba vsak Perotov drek lastnoročno zgrabiti s PVC vrečko in ga dostaviti v specialen smetnjak El museo del Pero. Muzejev je kolikor hočeš. Moral sem zatajiti lastnega psa, ga obkladati z nadimki ala Paklc, Pacek in Piškič, da ja ne bi bil kak matador ranjen v ponos, ker svojega Perota kličem Paco, kakor se imenuje vsak drugi latino. Namesto da bi ga, obratno, za potrebe Španije imenovala Juan Carlos ali pa Zapatero, se pravi Copatar. Od tu do Muce Copatarice in Svetlane Makarovič pa sploh ni več daleč. Mimogrede je Muc super ime za psa. Zveni tako nekam Žužek-Lacanovsko. Paco bo v vsakem primeru kmalu potreboval psihoanalitika. Em je njegov mrzli krušni starš malo ku-ku, em je bil iztrgan iz ljube domovine in odšlepan v rovte Extremadure, oz. Estremoz, kot se zadevi tukaj na Portugalskem reče. Še na EU Šengen meji ga nihče ni niti povohal. Paco junaco je čisto na izi ratal košer Ojropejec, medtem ko morajo njegovi dvonožni rojaki veslati in plavati in kri scati, da bi naposled v kakem EU zbirnem centru ali pa na onem svetu ugotovili, kako je bilo vse skupaj ena fatalna napaka.

Fatman je cakumpakum lep. Vsi ga slikajo. Tako dolgcajt je ta Evropa.

Druga novica pa je, da je More-of-each v spregi z nekim Mohorowitzem spet izdal eno knjigo, roman Progres, natisnjen na recikliranih Uradnih listih rajnke SFRJ. Bitangi v španoviji s tenoristično organizacijo Študenska založba zmazek prodajata za 30 jevrčkov. Trideset jevrčkov! A narod gladan. Bitangi mislita, da če se malo ponorčujeta iz samih sebe, kar v njunem primeru res ni težko, da lahko potem kar cel svet popljuvata od nog do glave. Na tem mestu se poziva vse dobromisleče k bojkotu omenjenega produkta!

Zavijte raje v prvo izposojevalnico DVD-jev in za bistveno manjše denarce vzemite mojstrovino »Nekoč so bili bojevniki«, znanega režiserja Leeja Tamagochija.

PS

Na Portugalskem se folk drži kot suha cunja na dnu oceana: ves čas v strahu, da ga napačna poteza, gib, ne bi potunkala v bankrot, bolezen ali še slabšo karmo, kot je itak že. Šepeta se, da je kriza. Povsod sami zunanji in notranji sovražniki. Totalna paranoja, pod feredžo »sodade«. Piše se 2008, pač.

AGUELMAME

Krasote Imilchilskega rajona sem zapustil na vrat na nos: zaganjač se je odločil, da ne bo več zaganjal, pa je bilo ugašanje motorja verboten do prvega električarja, ki je obratoval dobesedno za devetimi gorami. Sem se torej kar navozakal do Midelta, ki je bil nekoč rudarsko središče, danes pa je meka cura Meka za turiste, ki padajo na eksotične rudnine, kristale in minerale. Pa toliko prekrasne krajine je bilo vmes. Pa za vsako sranje je bilo treba ustaviti na strmem klancu in podlagati kolesa s kamni, ker ročna je tudi bolj cile mile, da sem potem Fatmana budil k življenju s silo gravitacije.

Midelt: ni bil zaganjač, bil je prežrti kontakt na akumulatorju, ki mi je mimogrede zjebal še ta velik GPS.

Evo, pa spet nisem obiskal Mohe iz Tamtattouchte-a. Nazadnje sem bili tam z Bonrutom, pa s klenim Janezom, ki se ga je ravno pri Mohi moral ucuriti kot žival in potem z jezičnim ožiranjem domačih žensk obilno zlorabiti gostoljubje. Če Bonrut ne bi užival polbožanskega statusa, bi Janez verjetno dobil rovnico med lopatice. Tako mu je pa naslednjega dne, ko smo osramočeni vzeli slovo, odpadel cel auspuh. Ko je bilo treba Janezu izpogajati ceno, smo se naredili domžalske Francoze. Majkumu, skupo to Janez platiše.

Od Midelta na severozahod je na srečo še ena lepa feta Atlasa, vodnata in obilno poraščena, kar je sicer redko slučaj.

Bajka, končno malo prvoklasne sence. Morda izbor ni najbolj posrečen: so tudi večje gošče, pa ravne, da je prav fajn parkirat spodaj. Edino s kurbo ognja je treba biti skrajno previden. Vnetljivo je vse – zemlja, šuma in nebo. Poln želodec kasneje in malo naprej že naslednja atrakcija. 

Berberke so do vode šle, da bi runo stolkle in oprale, pri čemer voda ni kar ena, temveč zamolklo se lesketajoča visokogorska perla z aristokratskim imenom Aguelmame de Sidi Ali.

Alpska Dalmacija, mokre sanje vsakega Zlovenca zdaj, ko nam je Joško Juriš omagal in je namesto na mitraljez za romski ples začel svirati na daljinca. Ki ne dela.

Kot vsak mirna voda tudi Aguelmame de Sidi Ali hitro in nepričakovano pokaže scela drugo lice.

Tako da vse smeti, ki jih odvržejo šibko osveščeni maroški ribiči, končajo na drugi strani hriba. V jezeru, ki se krči, je baje veliko rib. Dejansko pod večer veselo pljuska, ampak ravno prav pozno, da ne ločiš več ali je bil podjetni sulec ali pa iz škotske uvožena Nessie. Dejstvo je, da v dveh dneh nisem videl niti enega ribiča, ki bi ven potegnil kako blibo. Pa sem veliko špegal z daljnogledom, courtesy of Dušan Teropšič. In tako sem videl na onem bregu lepega črnega pikapa, kako testira terenske zmogljivosti in hopa, kako je preblizu vode v hipu obležal kot debelo prase, do podvozja zaliman v židko, težko lepljivo mazačko, alias glino ali pač ilovico. Je ni večje pizdarije, ena lopatka tega sranja tehta najmanj pol stota in preden se skoplješ ven, če se, se teh stotov nabere malo miljardo. No ja, ena je še večja – isto sranje na atlantski obali, s prihajajočo plimo. To sem skusil lani, pa mi zdaj ni bilo težko biti pameten. Na daljavo. Za vsak slučaj sem v glavi sestavil diplomatsko noto, če bi me slučajno kdo hotel prekrstiti v vlečno službo: da sem že vlekel iz peska en maroški tovornjak in pri tem zlomil glavno polos, kar niti ni bilo čisto skregano z resnico. Fantje so herojsko kopali do poznega večera. Bila je trda noč, ko se je zaslišal ekskuze mua...

Pa smo šli, z mojimi lopatkami, platami za pesek, dvigalko, rokavicami in naglavnimi lučkami. Pa plate sem takoj povedal, da jih jaz ne mislim trogati. Hodili smo nekaj kilometrov. Nosači plat so bili puf pant. Za njimi je bila petintrideset kilometrov dolga ježa, za relaks so mislili še malo ribariti in šofirati pikap in zdaj to. Kopanje, ma kaj kopanje, divje ritje po lepljivem blatu. Meni je samodejno pripadla vloga modreca, nekaj malega sem gobcal in zelo redko, res v skrajni sili delal parade v blatu. Ob dveh zjutraj sem ob pomoči sedmih parov krepkih rok čisto nov metalik pleh smel še zapeljati iz dreka.

Naslednje jutro je bila fešta in potem bajbaj.

In da če rabim kakršnokoli uslugo, karkoli, naj kar rečem.

»Ma ja no,« sem pokazal na turobno flekastega Fatmana, »pravzaprav iščem kvalitetnega avtoličarja, po možnosti v okolici Meknesa.«

»Aja, pa svi smo mi iz Meknesa, brate!«

Dejansko smo se dva dni kasneje dobili pred Marjanom (fensi supermarket od kraljevih) v Meknesu, mene je ravno živalsko pribilo prvo pivo po od tod do večnosti, in vse je bilo že zmenjeno. Ličar Lahcen je postavil sila razumno ceno in da se bo maksi potrudil je bilo tudi hitro jasno, saj je bil oče lastnika novega pikapa ena veleposestniška živina v kraju Sebaa Laayoune, 20 km ven iz Meknesa. In ata nama je bil sila hvaležen. Malo smo bili olikani in omikani, nakar sem dobil za časa ličanja v uporabo še vilo od sestre od ateja, kjer se je tudi đukac Paco prav fletno imel. V lokalni pasji družbi. Spet Boys klub.

Šest dni kasneje smo bili pikobello lepi, namesto poštarske zlatenice in drap sive, ofrajhani na caterpillar yellow in timberland bež.

Nekaj dni sem kanil kronati s postankom na vzpetini nad laguno Moulay Bousselham, a se žal račun ni izšel: em so me preganjali tečni domačini, podkrepljeni z enoto sedmih žandarjev, em so mi zavdali krvoločni komarji.

Kazno je bilo, da smradu civilizacije ni več mogoče ignorirati. Tudi ignorantu mojega kova. Tudi če se slikaš v noge.

 

NA PLANINCAH

V Imilchil sem ipak prišel, čeprav so stranski kolovozi do njega misteriozno zavintlani, pa hudo atraktivni. Imilchil sam ni nič posebnega. Itak. Je pa treba dodati, da mu več kot bežnega ošvrka tudi namenil nisem. Majo pa fajn bencinsko.

Mislim, saj nimajo samo ene. Ta je bila zgolj cenovno najbolj ustrezna. Okolica Imilchila je pa druga pašta. Potem ko so cel svet nasrali, da je selo Arlit v Nigru zgolj dobro zamaskiran supermarket za atomske bombe, katerega prvi (in ne zadnji) klient je bil pokojni Sadam Husein, so podjetni Amerikanerji v okolici Imilchila našli kronski dokaz, da je na Marsu voda,

 

da se torej splača investirati in hops, že prodajajo parcele na Marsu po bagatelni ceni desetih jevrčkov za kvadratni meter. 

Komunalnih storitev in transporta cena ne vključuje.

DDV-jčka tudi ne.

Kljub temu prve naivčine že cincajo »a bi, a ne bi, pa saj lahko vzamem kredit« in take. Mislim folk je res u iber naiven. Pa čisto nič ga ne izuči.

V okolici Imilchila se nahaja še kar nekaj vesoljskih lokacij.

Žal teh vrli Amerikanerji zaenkrat še ne tržijo (jih šparajo za cionistične tenoriste, ki mislijo sem evakuirati svoje petarde iz Dimone, ko bo Svetovna atomska agencija enkrat zbrala pogum, etiko in moralo, da tudi njim potrka na vrata).

Pa dobro, to je druga zgrudba.

Poglejmo raje še nekaj slikic, zvrnimo pirček, žvaknimo tablico Milke Planinc.

Slednja je iz serije ONP - svilena penetracija.

PS

Vse dni na Atlasu se je koker silno pripravljalo k dežju: grozeče je puhalo zdaj iz ene, zdaj iz druge strani, kopičili so se črni oblaki, grmelo in treskalo je kot zastavo, v zraku je bila tista rahlo iritantna elektrika, bilo je stalno tik na tem, da se obilno uščije iz brejih stratokumulonimbusov. Pa ništa. Ama ništa. Ko sem enim hribovcem od srca zaželel obilo dežja, so me pogledali, da sem raje opustil detajle in jo podurhal na drugo stran hriba, kjer me je - če to ni bil kak alpski smrdokaver - mislim da zadela ena kaplja dežja. Prvega po mnogih mesecih Sahare z okolico. Debela mastna mokra prasica.

Pa dobro, treba je biti z malim zadovoljen.

Ampak ne vem no, to s tem dežjem me blazno spominja na nekaj, pa mi ne sine na kaj.