HASSAN DORF

Hassan (Dorf je nadimek) je unikat. Delal je na eni od ribiških ladij, ki operirajo iz Agadirja, najbolj evropeiziranega maroškega mesta. Kot strojnik. Po dvajsetih letih se je naveličal moče, garanja, nemogočih ur in šefov in je šel na svoje. V siromašnem mestecu Aurir, trinajst km severno od Agadirja se je namenil odpreti mehanično delavnico. Zadeve se je lotil metodično: teren je že imel, sledila je dekoracija fasade, izdelava reklamne table za novonastajajoče podjetje, potem bo pa že kako.

In ker bog je tudi za tiste, ki ne verujejo, so se v trenutku, ko je bila tabla uspešno obešena, mimo pripeljali trije Nemci s pokašljujočimi kamioni. Ko so ugotovili, da je za fasado samo prazna parcela, jih je Hassanov zrelaksirani šarm že uročil. Zahodnjak si med potovanjem po Maroku (in nasploh po severni Afriki) namreč najbolj želi, da ga domorodci pustijo vsaj malo na miru, pa da ga ne skušajo permanentno ocolati, ofrnažiti, opehariti, izmolzti in za konec reklamirati še regresa in 13-e plače. Hassan, ki je tudi malo filozofa (kdor ne hiti, varčuje ...), to ve. Tak se je pač rodil, ali kaj. Od samega začetka njegove nove kariere se je tako vzpostavil vzorec, ki funkcionira odlično: popotniki se med potjo na jug, med vrnitvijo ali pa najraje obakrat varno sparkirajo na Hassanovem dog-friendly dvorišču

in si ga vzamejo maksimalno na izi. Medtem, ko večeri minevajo v prijetno namešani družbi bratov in sester po asfaltu, lokalnih posebnežev in evropejskih ekspatriatov, njihove romske korete dobivajo strokovno pomoč, face-lift in nadgradnjo. Ljudje ostanejo tedne. In kdor ne tečnari in priganja, je na koncu vsega tega presenečen, včasih celo šokiran nad izjemno ugodno ceno. Še posebej, če se upošteva zastonj kampiranje, vodo, pokrite bivalne pritikline in brezplačen, neizčrpen vir vseh sort informacij.

Zmagovalni recept, ki sploh ni recept. Je Hassanov način življenja, ki umirjeno plava med skromnostjo, carpe diem in vsakemu svoje. Medtem, ko tvoja kripa prede v ekspertnih rokah (možna, celo zaželjena je sicer soudeležba pri remontu), ti lepo in brez stresa odkrivaš krasote velikega Atlasa, ki se med Assaouiro in Agadirjem priklanja Atlantiku. Recimo la Vallee du paradise.

Ko sem jo nekega poznega popoldneva uzrl, sem se takoj naslednjega dne namenil na celodnevno kopanje s piknikom, a glej ga šmenta, čez noč je spet lilo in zjutraj se je krotka, bistra gorska rečica spremenila v krvavo furijo, ki je celo junaškemu Đukcu nagnala strah v kosti.

Ampak potem človek namesto kravlanja odkrije alpinistične žabice

pa čare pravega amluja (zdrobljeni mandlji, gorski med, arganovo olje), se nadiha svežega zraka in se pozabava s špasnimi lokalci. Doma pa te pod večer čaka večerni izdelek ekspertne francoske kuhalnice in potem zabava na dvorišču ali pod krošnjo kakega čilega drevesa. Tudi če te jug vleče kot kvadriga splašenih žrebcev, je težko oditi. Na vsak način ne, preden se v stilu naših ljubih štirinožnih bio alarmnih naprav, ne markira stene dvorišča.

DOBRODUŠNI OČALAR

Štart v Afriko je bil silno moker. Ubogi Fatman, ki so ga meseci remontov in čakanja pošteno naglodali, je v silnih nalivih puščal na vseh koncih in krajih. Čez releje in ostale delikatese je lila voda kot za stavo in to se seveda ni moglo dobro končati. Ampak hej, Fatman se pelje tudi s prekuhano in scvrto elektriko. Natančen pregled je pokazal, da pušča vse okoli oči, zadaj na tilniku in za ušesi. Celo naglavna čakra je imela razpoko. Nekaj dni sonca in švica kasneje je Fatman dobil debelo porcijo poliuretanskega sillycona. Zdaj je še lepši, kot je bil.

 

 

Prijazni očalar. Je tudi čisto prijazno zakrehal, ko sem mu zamenjal ocvrtke s svežimi varovalkami. Uf. Še enkrat se sreča  mi je nasmehnila. Nakarci še toinpodobno.

Črni fleki na plaži niso sedimenti Rotterdamskih kanalov, to so fino mleti črni biseri Karibskega morja.

Lokacija je turistom-kamperistom strogo prepovedana, a le v metežu poletne sezone. Pozimi te še pes ne povoha. Bajka. Čeprav v globalu kajpak ni vse tako enoznačno: eni se imajo kar fino,

medtem ko drugim trda prede.

Zmerno me muči sledeče vprašanje: zakaj so tam, kjer je narava đazno debest, ljudje malo čudni? Nestrokovno vprašanje.

BITI REVEN V AFRIKI

Resen projekt, samo za sladokusce. Naj nas namesto ad hoc subjektive vpeljejo skrbno nanizana dejstva: krepka vipavska večerja, zalita s fulminantnim rdečim, krepko čez mero okusa ministra Allahu Keberja. Za antidot mnogo požirkov žlahtne hubeljščice, pa šest rezin pumpernickel kruha z liberalnimi rezinami domačega šalama. Trije večurni počitki na različnih areah di servizio, nekaj malega krepčilnih pijač za uravnilovko črevasto zaštopani avtocesti mimo Firenz. Foccaccia alla puttanesca na dverih pristanišča Livorno. Črna rižota, špageti di gamberi (congelati), štirje tramezzini, dva capuccina s pastino alla crema di marsiglia. Olivica tu, na soncu posušena feta paradižnika tam. Strašno hvala mamma Italia. Čeprav te je burleskonizem sflodral v nulo, so tvoje pokrite tržnice še vedno svetovne. Za oženit. Dva mokra dneva na robu kontejnerskih hribov sta bila lubrificirana z buteljko terana in zadnjima dvema litrcama Gorazdove božanske rinfuze, ki žal ne potuje rada in je pač najboljša franko klet. Za pripravo ne sivo realnost širnega sveta pa nekaj frakeljčkov sicilijanske žlobudre v betuli, izgubljeni med škveri in avtocestnimi izvozi.

Kdove zakaj tu pomislim na jajčnike sosede Štempiharjeve, ki sem jih sanjal vsako noč prejšnjega tisočletja, ko smo z družino še živeli v Kamniku, nedaleč od tovarne črnega smodnika in ostalih dinamitov. Ekola, pod točko dva se ne morem izogniti artistični podobici z delovnim naslovom »kdor visoko pleza, daleč pride«.

Pa maj drim haus.

Pa evergrin slogan.

Nota bene drobni tisk: protagonisti-vojna, antagonisti-nevojna; lahko tudi obratno. Sledila sta dva dneva in pol na ladji s črnim finskim kruhom (ki ga je sponzoriral brat po mukah, Matej Huntunen), z olivami in vloženimi srčki artičok, s salsiccio al’ cacciatore in s parmiđano ređanom, gorgonzolo al’ mascarpone, vitlofom, sadjem, v žlahtno žganico vloženimi pasiranimi borovničkami in ostalimi litrcami. Klima – interna: sahelska, eksterna: dež. Touchdown. Novo pristanišče 50 km vzhodno od bordela Tanger. Zelo evropsko, s full vehicle scannerjem in vsem tem. Od letos dalje je v igri carinska unija s koker nami. Mislil sem, da to pomeni ukinitev carin in s tem nižje cene dobrin široke potrošnje. Jok brate, velja zaenkrat očitno zgolj za kralja. Čaki malo, a ni za kralja bilo že prej vse đabe??? Dež bibličen. Dež, ki ga neobstoječa kanalizacija kraljevine Marruecos enostavno ne zmore pogoltniti. Dež, ki odnaša ceste, mostove, ljudi in vero v najmodernejšo monoteistično religijo.

Dve noči na robu prestolnice kraljevine Rabat, kjer se dobi neke vize, v osrčju sedeža kraljeve žendarmerije, ki je istočasno (menda ne po naključju) osrčje kurbarije, alkohola in vsakršnega razvrata

As good as it gets, bi rekel Robert de Niro, fen benda Bananarama. (Legenda o tem, kako je mož, narajcan od refrena “Robert de Niro is waiting”, častil večerjo mičnim bananaramkam, je legendarna). Res verigud. Čez dan služba kralju, ponoči pa raspaljotka na kvadrat. Huronski krulež in bruhanje, škrtanje menjalnikov in ajeto speljevanje krehajočih vozil. Jalova sperma, lepljivi žmoht uličic, ki izginjajo v oceanskih nebulozah. Folk tu še vedno ne zna piti. Ampak trudijo se pa po najboljših silah. V jutranji zori, med prvo in drugo molitvijo, popoln obrat. B stran iste plošče – poskočni đogerji, fitness, domovina in bog… Doslej sploh nisem opazil, morda je dejansko novost: vedno več ljudi ima od klanjanja žulj na čelu! Morda že obstajajo plastični kirurgi, ki ti naploznejo en tak alahov žulj na čelo. Sem mislil, da je to ekskluziva jeruzalemskih Butnskalarjev. Zadnjič sem med letom iz New Yoka imel čast opazovati eno tako kreaturo s črno škatlico na garmulki in na možganski čebuli, ki si je usnjen jermen okrog mlahastega bicepsa zadrgovala. Frfotajoči zulufiči, živčno mrmranje, pa vse tiste bolane cape in potem dobro uro blokada moškega sekreta, ker se je mojzesu zdelo, da je to fakat Zid objokovanja. Da devetih pamžev ne omenjam, besne mame rodilje pa sploh raje ne. Božje ljudstvo. No prosim lepo, verski fanatiki tega sveta, združite se vendar. Kje smo ostali? Kraljevina, alah, Jimi Hendrix. Slednji se je tu, kamor nas je naplaknila sentimentalna usoda, nekje v prejšnjem tisočletju tri dni zadeval z riffskim kifom, sa pogledom na more in na razpadajočo portugalsko utrdbo Mogador. Ufff. Star wars stari.

Pa da maroških jurčekov ne zignoriram, ki so mimogrede padli z neba. Vizualno malce drugačni od naših, okus za spoznanje bolj plehek, a vendar glej – še smo živi, živi dokaz užitnosti.

Za grand finale pa something I forgot: La pula penitenziaria dietro le quinte. Ali zaporniški kapsi - zaodrje.

Bruhaha, a še vedno šlepajo politične ujetnike z Elbe in Sv. Helene na mainland ali kaj?

Kaj je pa pri vas kaj novega? A mate v tut dež, pa žolč v jetrih?

SIN TITULO

Sicer smo že v deželi kratkohlačih pajacev in zadekanih pingvink, ampak moram malo kaljega Alfijota pohecat. Modelu je v resnici ime Alfonz, ampak vsi, razen ženke, ga ljubkovalno kličemo Alfijo in Omegijo. Alfijo je tiste vrste človek, ki hoče biti vedno in povsod ta glavni samec, tudi ko nihče ne dirka z njim. Torej, guarda bene Alfijo:

Ma mam rad barke Alfijo, pa tudi če gre za Einmann Yolle iz leta devetnajststodvajset s full batten jadri iz nonotovih prdobrank (guardapedos).

Ali pa tale brod na krotki reki Spree,

retro domek v mehurju novonastale soseske za jupije sa pogledom na more. Oh, domek, moj je adijo, a ga ni hudič od šerifa Janko Vić-Rudnika tri dni po mojem odhodu dokončno odtujil, šmrc. Po dekadi skvotanja so me fuknli na cesto, skratka. Zdaj sem pa res beskućnik, napol gnil kamionet je vse kar mi je revi v življenju ostalo. But we will rise again: vrnem se s tole frendico od Katjuše in se sparkiram direkt Janko Vić-Rudniku pred mesno hišo.

S temle me bo pa moja kao druga frendica doktor Štela hrbet krila.

Še nam bo Janko kazačok tancal! Ouu-je!

MENGEŠKA MORNARICA NA STREHI SVETA

Klenemu planincu, ki je minuli vikend nič hudega sluteč osvojil vrh 1970 metrov visoke planine Zvoh, je prizor tik za izstopno postajo najvišje krvavške sedežnice gotovo vzel sapo. Sredi muhastih kodrčkov viskogorskega umetnega jezerca so v gromkem ritmu slovenskih šlagerjev poplesavale štiri rasne jadrnice. Glasbeno kuliso so občasno prekinjali zvočni signali, zagonetno mahanje z raznobarvnimi zastavicami in obvestila nekakšne žirije, ki je laikom ne preveč razumljivo orkestrirala 1. jadralno regato za pokal Costelle. Da ne gre za privid, je vrlega gorjana prepričala šele četica plečatih domačinov z nekaj sto metrov niže ležečih planšarij, ki jim kljub liberalnim dozam avtohtonih osvežilnih napitkov na bazi hmelja, grozdja, borovničk ali materine dušice gravitacija ni delala nobenih težav. Vonj fatamorgane je zakuhala peščica zanesenjakov iz Navtičnega Kluba Norik. Neke tople poletne noči je sredi labirinta hrvaških arhipelagov, lebdeča na airbagu že omenjenih osvežilnih napitkov, padla odločitev, da bo polovičnost Piranskega zaliva presežena z regato, ki ji na Balkanu in širše ni para. Kar je spust Dava Karničarja z Everesta za svet smučarije, bo Florjanova regata za jadranje. Tako je tudi bilo.

S pomočjo sponzorjev, RTC Krvavec in gajstne družine, ki vodi planšarijo PrFlorjan, je bil veledogodek postavljen na akumulacijsko zajetje , ki sicer služi umetnemu zasneževanju krvavških strmin in ki vodo dobiva iz struge dober kilometer niže ležeče reke Kokre. Tekmovanje se je v meglenih koprenah in nestanovitnih sapah odvilo po pravilih Match-race regat. Uvodna dva kroga dvobojev sta šestnajsterico prijavljenih tekmovalcev zdestilirala na četverico polfinalistov, ki so se v odločilne dvoboje podali dan kasneje. Medij za dosego nesmrtne slave so bile monotipne jadrnice Mini 12 – verne replike regatnih bolidov, ki so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja borili za sloviti Americas Cup. S pomebno razliko, da so replike dvanajstkrat manjše od originalov, odtod Mini 12. Jadrnice, ki tehtajo le kakih stopetdeset kilogramov, in terjajo temu ustrezno filigransko vodenje, so za svojo velikost presenetljivo hitre, saj ob ugodnih vremenskih pogojih dosegajo hitrosti do 6,5 vozla. Letos si je flota, ki je zlagoma narasla na dobrih štirideset jadrnic, pri Jadralni Zvezi Slovenije izborila status uradnega monotipnega razreda. Tekmovanja potekajo od leta 1994, od leta 2006 pa se najboljši merijo na izredno kompetitivnih državnih prvenstvih. O zmagovalcu odloča serija petih regat, ki potekajo na različnih sladkovodnih telesih naše lepe domovine, pove France Najdič, organizacijski začetnik in najstarejši prvak klase Mini 12, ki ima pod okriljem JK Bohinj prav tam tudi svoj domicil.

Nedelja je prinesla več megle in manj vetra. So pa svojo vitalnost pokazali organizatorji, ki so program prejšnjega dne inventivno nadgradili z duhovitim, nevsiljivim in primerno artikuliranim moderatorjem, ki je posrečeno polnil luknje med enim in drugim refulom. Mimogrede, reful je tista beseda, ki kontinentalne jadralce loči od primorskih: izvorno italijanskin refolo (sunek vetra), prvi naglašujejo na u, drugi pa na e, kot se zagre. Čeprav je predvideni helikopterski spektakel zaradi megle odpadel, sta za dodano vrednost poskrbela višinska skakalca v vodo Jan Vončina iz Idrije in Jernej Klinar z Jesenic. Z betonskega stolpa, ki s svojo protipezo preprečuje, da bi zgornja postaja dvosedežnice omahnila v globino, sta se pognala v ledenico in pri tem izvedla lastovko, vzvratni salto, leteči salto in spektakularni skok »rit na ploh«.

Medtem so se četrtfinalisti dajali za lovoriko regate Costella. Multitalent Jani Pogačnik je v malem finalu po hudem boju premagal Stanislava Kraglja, v finalu pa sta se pomerila Marko Kavs, lanskoletni državni prvak in pa Janez Zajc. Prvi je izstopal z elegantnim zenbudističnim slogom, z večno cigareto namesto vetrokaza v roki, ki se je v vetrovni loteriji izkazala za magično orožje. Drugi je bil v danih razmerah morda za odtenek preveč atletsko nastrojen. Kljub temu se je finale v dramatičnem fotofinišu končal z rezultatom 2:1.

Po zagotovilih pristojnih oseb ponovitev prve visokogorske regate pri nas zanesljivo sledi.

VMES JE BILA AMERIKKKA

Dežela premnogih produktov (omembe nevrednih).

Nataknite mi burko.

Da ne gledam več te burke, amen.

CHEKIRA STORY

Se pardoniram za dolg molk – malo je bila hromeča praznina, nastala z evikcijo dragega v loge domaće, malo je bil hromeč skok v njegove izpraznjene šolne. Čeprav moram priznati, da mi odkar je moj delta samec z napako vzel slovo, dogaja resno in nonstop:

Najprej sem besna kot ris neusmiljeno zbila Kamelo Anderson v prah in pepel. Niti njena Obalna straža ji ni mogla pomagati. Še vsa krvava in temu primerno našpičena sem mimo Alkatraza s trajektom odplula na Angel island, v pomirjujoči objem gigantskih kalifornijskih Redwood dreves.

Balzam za dušo in uganka za možgančke: baje, da so Redwood drevesa negorljiva. Je lepo pisalo na informacijski tabli, poleg podatka, da so to najvišja drevesa na svetu. Mimo je pritekel hermafrodit v fluorescentnih pajkicah, s čelado (sic!) na glavi in mi z astro nasmehom strašno prijazno voščil:

“Hi, fantastic weather, how are you doing on this beautiful day?”

Zajela sem sapo, da mu orišem bistvene točke moje strašno komplicirane, a vendar lepe usode, a hermafrodit je že izginil kot kafra. Nekako me vsi zapuščajo zadnje čase in lomijo moje veliko afriško srce. Da bol malo omilim, sem se zatekla v nedrja starodavne krčme z lepim ameriškim imenom Wladimir’s. Wladimir je bil Čeh, imel rad gosto češko pivo in konje. In čeprav je že pokojni, ljudje še vedno radi zahajajo k njemu. Zelo komunikativni in zgovorni ljudje. Tako sem prišla v stik z Donom Fischerjem, lastnikom tvrdk Banana republic, GAP in Old navy, poleg ostalega. In velikim ljubiteljem umetnosti. Stik je bil indirekten, saj je tudi Don Fischer že pokojni, a njegovo đazno posestvo še stoji.

 

In drenj na milijone zelembačev vrednih kipov na njem.

In francoski vrtnar še vedno manikira gredice in zelenice in dirigira četici mehiških migrantov, ki s specialnimi orodji in vozili izpihavajo, sesajo, grabijo in odvažajo odpadlo listje. Sin papeles, poco dinero.

Bobnaj, bobnaj, levoroki zeko.

RAZSUTI TOVOR

Don’t count your chickens before they hatch, je pregovor, izjemno ljub nasim bratom amerikanerjem (prvi ga je izrekel slavni Grk Ezop, ko je n-ta zalozba zavrnila objavo njegovih basni).  Jaz sem ga izkusil na lastni goli kozi, ko sem se se ves nor od triumfa nad imigracijsko masinerijo v kraju Burlingame na glavo vrgel v Pacifik in zacel kravlati proti San Leandru na drugi strani San Franciscanskega zaliva.  Nisem se naredil sto zamahov, ko me je najprej skoraj potopila, potem pa potegnila na suho proslula Obalna straza s kapitanko Kamelo Anderson za krmilom. Chekira je z obale huronsko kricala “pusti ga, on je moj, bitch”, a ni nic pomagalo. Ogromni izvenkrmni motorji so popadljivo zarohneli in kaj kmalu sem se spet znasel na Frisco Int’l Airportu, tokrat v sektorju za ilegalce in fake kranjske klobase. Kamela me je nic kaj prijazno pahnila v objem z rokavicami iz latexa opremljenih megatoncev in odvihrala novim dogodivscinam naproti, ne da bi rekla “good bye”, “have a nice day” ali vsaj “god help you”, kakor se bahajo na njeni spletni strani, da naj bi bila njena navada. Namesto welcome drinka sem dobil dezinfekcijsko kopel v kokakoli, nato pa se mali waterboarding v original Rocky mountains sparkling vodi. Mater sem debelo gledal. Potem so me zaceli pehati proti inox kletki, s katere se niso sneli reklamne nalepke forged by ArcelorMittal. Najvecja jeklarna na svetu sem pomislil, ko me je premagal rezonantni krohot z mimiko tipa Andres Valdes. Uniformirani megatonci so se samo strokovnjasko spogledali in me namesto v kletko zbasali v nakupovalno sredisce Tor-tura shopping center. Sadisti, res. Priletel sem direktno v department store Ross (dress for less). Tam sem kupil Leviske Signature za 15 dolarjev. Super, malo prevelike, za slucaj, ce se se bolj poredim. Na izhodu iz kabine za preoblacenje sem bil kregan, ker nisem “take my number”. Dvignil sem glas, da kje pa pise, da je to obvezno, pa je gospa usluzbenka spravljivo zasepetala “dobro, dobro, kar pejte, lahko bi zasli v hude tezave”. OK, se postavim v vrsto, da placam. Gledam pod strop, da mi ni treba gledati neskoncne vrste, ki se je Sovjetska zveza Leonida Breznjeva ne bi nikakor sramovala. Za mano se dere in mece potleh mala tiranka, njena mama pa sika “nic ti ne bom kupila” (je to groznja?), izmenicno v amerikanscini in meksikanscini. Pod stropom je reci in pisi trideset varnostnih kamer. So tudi trije oborozeni varnostniki, pa masine, ki neprestano piskajo, da alarmi vsem ze popolnoma dol visijo. Blagajnicarki sta dve, a klienti so oveseni z artikli kot novoletne jelke. Vsi buljijo vame, ker imam samo en artikel, pa se ta ni propisno v kosari, temvec malomarno vrzen cez roko, kot da mi ze pripada, pa se sploh placal nisem. Pred mano tri mlade dominikanske megatonke hkrati poslusajo muziko z mp3ja in se pogovarjajo. Mine pol ure, vrsta pa se ni pol krajsa. Placal bom te leviske, pa makar crko. Koncno zunaj, napol nezavesten opazim logo GNC, identicen kot GMC. Za tiste, ki ne veste, GMC je General Motors Corporation, GNC pa General Nutrition Center. To mi je uspelo nekako zaobiti, ko sem bil ze pahnjen v The North Face store. Juj, tu popolnoma druga storija: ze na vratih me je v civilko zamaskiran varnostnik osladno pobaral  po pocutju in kako da se danes imajo moji hemoroidi. Blagajniski zbor je zapel welcome to the north face in komaj sem zakorakal med bunde in windstopperje sta me napadla dva mulca z “how are you doing today?”. Zajel sem sapo, da jima opisem neizmerno krivico, ki mi je bila storjena today, onadva pa “how can we help you!” s tistim ljudozerskim kalifornijskim nasmehom na frisu. Od silne groze sem pograbil 4 pare nekih hlac in pobegnil v kabino za preoblacenje. Ja, valjda, malo morgen. Priskocil je specialni uradnik, mi slekel suknjic, zaplenil rucak, dal famozno stevilko, odklenil vrata, pogledal, ce ni slucajno kdo notri (recimo Kamela Anderson), zabevskal “clear” in me spustil notri. Jaz sem notri hiperventiliral, potem sem se onesvestil, potem sem malo jokal in mislil na mamo in case, ko sem se plaval v njej (joj, to so bili casi in tudi njim sledeca tranzicija in – trara – socializem niso bili od muh). Potem sem se malo hiperventiliral, nakar sem cisto skulirano stopil ven in s sonornim glasom oznanil “I’m done!”. Oh, to se je personal raznezil, dobil sem nazaj rekelc in rucak (ki so ga tacas – pametno – testirali na plasticne in druge  eksplozive), blagajnicar je zapel “all to go?”, jaz pa ne-ne, “one to go, three to stay”. To ni bilo tako strasno popularno, ker amerikanerji kupujejo en gros, ni pa bilo ilegalno, jebi ga. Placal sem kar v kesu, z velikim bankovcem, jebi ga in ko je civi-maskara na vratih mojim hemoroidom zazelela lep dan, se mi je posvetilo, zakaj imajo VSI bratje in sestre amerikanerji tako sonoren glas: ce ti najvecja supersila na svetu z napetim gunom pod brado iz neposredne blizine sika “sprosti se – sprosti se”, je to najmanj, kar lahko naredis zase. Se nekaj malega sem posanjal, ko sem ze stal v trgovini z rabljenimi uniformami in drugo vojasko parafernalijo. Inferno? Prodajalec me je blazno spominjal na tipa in videospota Plump Fiction. In fak, na Fejstbuku je chetal s prijatelejm, ki mu je bilo ime Zed! Who’s Zed? Zed’s dead, baby. To je zdaj konec moje bedne ne-eksistence, sem zastekal in se usral, da je zadisalo po royal with cheese. Nisem pa tega pokazal, ceprav je Zed zvedavo stegoval vrat s fejstbuka. “Fuck you Zed”, sem zakrical in zasprintal na plano. Za mano je odmevalo “well fuck you, you fuck”, jaz pa sem ovesen s shopping vreckami in apgrejdan s plasticnimi lisicami dirjal in dirjal, domovini edini v objem, dezeli prijaznih, prisrcnih in optimisticnih in sila konstruktivnih ljudi. In tudi dejstvo, da so mojo inox kletko med vmesnim postankom neskoncno dolgo prekladali po silosih in h-alah letalisca JFK v New Yorku, ni moglo omajati mojega entuziazma.

Stresic ni, ker sem odo dezeli obmejnih moznosti spisal na iMacu, ki mi ga je prijazno posodila La migra (US imigracija).

FOOD STAMPS

V ZDA biva 40 milijonov prejemnikov bonov za hrano. Njihove vrste vsak dan narastejo za dodatnih 20.000 ljudi. Slogan Food Stamp Program-a, oziroma Supplemental Nutrition Asistance Program-a (SNAP) je: Pet na dan. Five a day. Zveni znano? Merkator?

Kakorkoli, osebno se ne kvalificiram kot recipient  SNAP mane z nebes. Sem prebogat. Zato zbiram svoje Food Stamps. Pet na dan.

  

Vsak dan. Jaz delam na sebi.

CHEKIRA SPET NAPLAHTALA GRANIČARJE!

Tokrat je naša brhka junakinja udarila v samo srce pasje procesije, ki se ji reče kapitalizem: Amerika, zemljo obećana. Pravzaprav bi moral iti jaz osebno, a mi je kot dolgoletnemu klientu našega zdravstvenega sistema gibanje dovoljeno zgolj v občini, v kateri imam prijavljeno stalno bivališče (nosim tudi rumeni trak na levi roki). No, Chekira se je širokogrudno odločila za Lufthanzija, mene pa meni nič tebi nič stlačila na dno kufra, z nalogo, da glumim kranjsko klobaso, če bo amerikanerski CBP (Customs and Border Protection) kaj zatežil. Po 12 urah leta se dejansko JE zataknilo zaradi bele gline, ki sem jo v terapevtske svrhe tihotapil v levem devžeju. CBP je mislila, da gre za četrt kilce prepovedane substance, med poznavalci znane kot  “hors”. CBP je cepnila v delirij, še posebej, ko sem kljub statusu kranjske klobase nekaj duhovičil z izreki in pregovori v klasični arabščini. Chekira pa je ostala hladna kot izključena mikrovalovka. Tudi ko ji je gumijasto orokavičen stot in cent sala s povišanim glasom ukazal, naj spusti hlače, se prikloni naprej,razširi žemljo in glasno kihne. Chekira je flegma izpeljala vse to in za nadgradnjo potom zadnje plati izstrelila projektil zelene sluzi sadističnemu pigu naravnost med oči. Ta je dropnil kvazi dead na tla, cvilil kot pujs in mevžasto klical okrepitve. Njegovi kameradi so družno grizljali freedom fries in glumili Francoze, itak.  Še takrat ko je pujsu raz nosni koren začel mezeti cvet rudeče krvi in je njegov pogled postajal iz trenutka v trenutek bolj “filozofski”. Da izgleda kot prešvicana poročena hindujka,  so ga kameradi brez pardona vlekli za nos. Chekira pa je z mano pod pazduho tiho kot pink panter  hit the streets obljubljene dežele. Eeeh moj batjuška, sinko dežele silnih produktov in neomejenih storitev. Pa vsi šljakajo kot kreteni, ker si ne morejo privoščiti prostega časa, ker time is money, to je: more time is less money. No time je a lot of money in zero time is … A v zraku povsod opojni vonj seksualno razvnetih japonskih češenj in češpelj.  Vsaj tu v San Franciscu, konec meseca marca 2010.

Chekira se veseli, da nisem več prtljaga, oziroma kranjska klobasa.

Eh, nekatere je tako preprosto razveseliti. Slava jim.

THE EAGLE HAS LANDED, EL CONDOR PASSA

 

Približno včeraj po srednjeevropskem času, če se ne motim, je orel neslišno spodvil krila in pristal na popku obljubljene dežele: Chekira. In z njo jaz, ki sem tiho kot miška iz potovalke skeniral atribute Združenih Držav Premnogih Artiklov.

 

 

Umetni in naravni okus, ni da ni.

 

 

“Jej, bljuvaj, be hepi.” Me že ima, da bi zaprosil za azil.