HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni tehniki, se pravi iz cementnih votlakov, medtem ko je fasada iz tradicionalne mešanice gline, slame in gnoja. Je edina tovrstna institucija, ki lahko dostojno zastopa podobo Agadeza na mednarodnem nivoju, pravijo, saj ima klimatizirane sobe, bazen in bar z raznovrstnimi alkoholi. Zgradil jo je Moamer Gadafi, dipl. ing. islama, ki je kontradiktoren ravno toliko, kot je kombinacija inženirja in islama. Gradnji so botrovale libijske ambicije na severu sosednjega Čada. Tamkajšnji tubujski uporniki so bili Gadafiju trn v očesu, pa je njihovemu poveljniku podaril Hotel de la Paix pod pogojem, da se mu za stalno relocira v Agadez. Poveljniku ni bilo treba dvakrat reči, vprašanje pa je, ali je v celoti spoštoval dogovor. No, saj ga tudi Gadafi ni oziroma je zamolčal nekatere ključne podrobnosti nagodbe. Da ima hotel recimo tri lastnike in ne enega. Eden je iz države gostiteljice Niger, drugi je iz Burkine Faso, tretji pa iz Čada. Burkinski element v podobi generalnega menedžerja farmacevtsko-turističnega konglomerata Queen Elise, s sedežem v Lomeju, Togo, do neke mere garantira poslovnost, nigerski je v igri iz očitnih razlogov, čadski pa kot dejavnik mednarodnega miru. In da koncept tu ne presahne kot voda v pesku, skrbi direktor hotela. Ta ima tri žene z otroki v treh državah: Čadu, Nigru in v Burkini Faso in tako na najlepši možen način prakticira Afriško Unijo. Njegov prestižni položaj mu omogoča vse družinske obveznosti poravnati z denarjem, hkrati pa je vir negotovosti, saj direktor vse stavi na eno samo karto, kar v Afriki ni nikoli v redu. Če imaš posla z Gadafijem, pa sploh. Zato direktor slabo spi. Prav veliko družinskih obiskov si ne more privoščiti. Kdo ve, kaj bi se utegnilo pripetiti v času njegove odsotnosti. In nikoli ni čisto prepričan, da si prav interpretira stvari. Enkrat verjame, da je hotel izključno fasada in da gostje torej ne samo, da niso potrebni, temveč niso niti zaželeni. In ker gostov dejansko ni, je torej vse v najlepšem redu. Drugič spet se mu zdi, da malo ekonomskega uspeha gotovo ne bi nikomur škodilo, pa še on sam bi lahko kaj spravil na stran za hude čase. Posebej odkar je bil v mestu na tridnevnem obisku sam Moamer Gadafi in je raje kot v klimatiziranem hotelu spal v svojem šotor, je direktor dokaj na trnih. Okej, govori se, da Gadafi VEDNO spi v svojem šotoru, ampak čudno je pa le. Da ne bo lepega dne sklenil podreti hotela in na njegovem mestu postaviti beduinski kamp ... Dobro, no, to je zdaj davna zgodovina.

PRIMOPREDAJA

Naključje je hotelo, da sem bil še enkrat na daljnem severu ( to ti je isto kot daljni vzhod, samo malo više gor ... čeprav, noja, vse je to relativno).

Danes, sem se po 3 tednih pušče vrnil nazaj v Nouakchott. Po zaslugi naših super obiskovalcev Alfija, Marka, Roka, Primoža & ostalih, in humanitarne pomoči, ki so mi jo spontano predali, sem se namreč prav tako spontano odločil za še eno pot na daljni sever Mavretanije in še malo dlje na osvobojena ozemlja Zahodne Sahare, oziroma Saharske Arabske demokratične republike. Da ne morim z informacijami, ki se jih lahko dobi tudi drugje, recimo tu: http://zahodnasahara.blogspot.com/ in da skrajšam: pomoč sem predal otrokom, ki jo zares potrebujejo, saj so rojeni v izgnanstvu, ki za njihove starše, oziroma tiste, ki so dovolj stari, traja že dobrih 35 let!

Pot v eno smer je dolga 1200 km, od tega je 200 km asfalta, ostalo so piste. Odločil sem se, da povežem koristno s prijetnim in da potujem POČASI. Navzgor to sicer ni bilo mogoče, saj me je kopilotiral neformalni predstavnik Polisaria v Mavretaniji Yahya ould Ahmedou,

 

 

ki za počitnice, pa četudiprav humanitarne, nima časa. Do Tifaritija, malega kraja, ki premore tudi nomadsko šolo, sva močno otovorjena z Yahjo tako prikrehala v rekordnih dveh dneh in pol. Bilo je kar naporno, veter, veter in še veter.

 

Na srečo pa so bile temperature kar znosne. Vseeno sem na cilju imel oči kot objokana žaba.

 

Prispela sva točno na dan, ko je Saharski parlament imel v Tifaritiju slavnostno sejo ob obletnici ustanovitve Saharske arabske demokratične republike, na kratko SADR, države, ki jo je priznalo kakih 70 držav (medtem, ko maroške okupacije večine Zahodne Sahare ni priznalo nobeno mednarodno telo ali država). Parlamentarci so pripotovali iz 350 km oddaljenih begunskih taborišč, ki se nahajajo na ozemlju Alžirije, jugovzhodno od mesta Tindouf.

 

 

Slavnostna seja je bila precej neformalna in je poleg seje same obsegala še:

1. dvig zastave SADR in slavnostni govor

 

2. obisk pokopališča

 

3. obisk prenovljene vodne vrtine in posaditev dreves

 

4. uradno predajo humanitarne pomoči, ki so jo med ostalimi zbrali Rok, Tomaž in Tina, deloma pa Alfijo s kompanijo (seznama donatorjev žal nimam, tako, da bi se kar pavšalo od srca zahvalil vsem skupaj).

 

  

Primopredaja je bila zelo javna in uradna, tako da prostora za morebitne zlorabe ali poneverbe ni. Sicer pa moje izkušnje govorijo, da je nivo korupcije v upravi SADR daleč pod nivoji, katerih smo navajeni recimo pri nas v Sloveniji. In to kljub nepojmljivi stiski in pomanjkanju: večina javnih uslužbencev (tudi predsednik!) recimo še vedno dela zastonj, "plača" vojaka pa znaša 50.000 mavretanskih ougij (125 evrov), vsake tri mesece! Predaji lepega kupa pomoči je sledilo še protokolarno slikanje in intervju za uradno televizijo SADR. Ministrica za kulturo in šolstvo, Mariam Hamada in šef drugega armadnega okrožja Hamma Salama (osvobojena ozemlja SADR so do osvoboditve Zahodne Sahare vojno območje), ter celoten učiteljski zbor se vsem za predano pomoč zahvaljujejo. To je bil prvi tovrstni "konvoj", ki je prišel iz južne smeri in hitro je padla ideja, da bi stvar še večkrat ponovili, saj je na osvobojenih ozemljih še kar nekaj šol, ki so res potrebne pomoči. Ko smo se slikali s šolarji, je bilo jasno vidno, da manjka VSEGA. Od zvezkov, do pisal, oblek, obutve, očal z dioptrijo, igrač za najmlajše …

Nazaj sem potoval, kot rečeno počasi, preko Mijeka, kjer sem preživel nekaj neverjetnih dni s prijateljem, ki čistu blizu maroškega zidu (2500 km dolgega monstruma z minskimi polji, bodečo žico, bunkerji, tanki ...) redi čredo koz in manjši trop kamel.

 

V Mavretanskem rudarskem mestu Zouerat sem se med potjo nazaj ustavil še pri predstavniku Polisaria v tem mestu, ki mi je zelo pomagal in se preko Atarja vrnil nazaj.

Hvala vsem, se priporočamo.

PS

Naslednjo primopredajo pomoči bo z veseljem koordiniralo Društvo za podporo Zahodni Sahari, ozirom njen predsednik Aleš Skornšek-Pleš. Obstaja tudi možnost, da se karavani pridruži še kakšno vozilo.

ISSA IN HUJA

HUJA

Huja živi v idilični vasici Iferouane. Visoko na severu, v osrčju Sahare, daleč od šmorna politike in ekonomije. Kar ne pomeni, da mu dolga senca progresa tuintam ne prisoli zvonke zaušnice. Vasica je skrita v grandioznih granitnih oblinah pogorja Air, leži dovolj visoko, da je vročina tudi poleti še znosna, ima dovolj vode, dobro zemljo in leži daleč proč od švercerskih poti. Ljudje so mili, gradijo mične hiše iz blata in slame in dobro obvladajo skrivnosti vrtnarstva, vključno z nevarnostmi, ki jih prinašajo gensko modificirana semena. Iferouane ima vse elemente raja na zemlji. Huja je v mladih letih spremljal očeta, ki je bil priznan madugu, vodič karavan. Dokler se približno s prihodom belcev niso dramatično spremenile podnebne razmere in je bilo potrebno redefinirati osnove preživetja, so karavane pomenile hrbtenico tuareške eksistence. Polletni, dva tisoč kilometrov dolg cikel, ki je karavane odpeljal najprej na vzhod, potem globoko na jug, pa na zahod in nazaj domov, je poleg trgovine nahranil in napojil tuareške črede kamel in jim zagotovil zadostno količino vitalnih soli. Huja bi naj nasledil očeta, a potem so prišle suše in kamioni in karavanski biznis je, vsaj v starem obsegu, zamrl. Tako je Huja že dvajset let zaposlen v turističnem sektorju kot vodič-šofer. Iz prve roke je doživel evforične začetke pod vodstvom Mano Dayaka, tuareški upor pod vodstvom istega izjemnega človeka, ki je bil edini sposoben povezati zagrizeno individualistične Tuarege, leta stagnacije, še en upor, še več stagnacije. Na začetku večina Tuaregov prav zares ni kapirala, kaj evropejski turisti za enega boga iščejo v pustinji Tenere, kjer razen smrti ni nič in ki je pomorila toliko ljudi in kamel. Ni jim šlo v glavo, da Evropejci prostovoljno rinejo v smrtno nevarnost in se potem sredi nje obnašajo, kot da bi prav tam želeli pognati korenine. Zdaj Huja bolje razume turiste. Kar je enim normalno, je drugim nenormalno. Belci iščejo tišino, molk in praznino, ker so njihova življenja prepolna hrupa in stresa. Huja v skritem kotičku srca ve, da imajo belci resno defektno podstrešje. Nikoli ne bo scela zapopadel, kaj šele odobraval njihovega načina življenja. Jasno pa mu je, kaj je v tej konstelaciji funkcija oziroma tržna vrednost Tenereja in njega samega. In dokler bo temu tako, so rožnati in kričavi ikufarji dobrodošli. Za teden, dva ali tri. Več raje ne. O morju je že slišal. Baje da je isto kot puščava, samo da je voda namesto peska. Voda je v puščavi zelo pomembna, ni pa spet treba, da je je na tisoče kilometrov.

ISSA

 

Issa je študiral v Burkini Faso, ker so tam boljše šole. Veterine v Nigru itak sploh ni mogoče študirati. Bilo je to ravno v času prvega tuareškega upora, zato je Issa kot mlad Tuareg z vsakim prehodom meje dobesedno postavljal svoje življenje na kocko. Dovolj bi bilo naleteti na nervoznega ali razkurjenega oficirja in že bi Issa končal s kroglo v glavi. Če se k temu prišteje še znatne stroške, je jasno, zakaj se je Issa kljub močni navezanosti na rodni Air v petih letih univerze tako redko vračal. Z diplomo v žepu se je naposled le vrnil, trdno odločen, da znanje investira v kamele in tako pomaga rejcem, do katerih je že od mladih nog čutil silno afiniteto. S prihranki in iz petnih žil je ustanovil Latterie d'Azel, mlekarno, ki je dobila ime po pasu za rejo kamel ugodne stepe, ki z juga kot podkev obkroža agadeški rajon. Glavni problem izredno hranljivega kameljega mleka, ki je temelj tuareške prehrane, je ta, da ga je poleti v preobilju, pozimi, ko bi ga človek najbolj potreboval, pa malo. In da za razliko od kravjega ali ovčjega mleka ne fermentira, se pravi iz njega ni mogoče delati bolj obstojnih izdelkov, recimo sira. Issa je imel srečo, da je prišel v stik s profesorjem iz Švice, ki ga je intrigiral isti problem. Profesor je nekaj let kasneje s pomočjo ekipe raziskovalcev na univerzi v Luzernu razvil glivice, ki fermentirajo kamelje mleko. In Issa je bil skupaj z mavretanskim kolegom iz okolice Nouakchotta prvi koristnik tega odkritja. Issa je začel dobesedno po malem. Najprej je moral senzibilizirati rejce kamel, za katere je bila komercializacija daru narave – prodajanje kameljega mleka žaljivo. Potem jih je bilo treba izobraziti v smislu higienskih in sanitarnih standardov. Po sili razmer je Issa postal zdravnik tudi za ljudi, saj je zdravniška oskrba že v središču regije mizerna, na podeželju pa je enostavno ni. Moral je izobraziti in razviti mrežo ustrezno zanesljivih zbiralcev mleka, ki na prirejenih motorjih poprdevajo od tabora do tabora in odjemajo mleko. To se potem v Issini mlekarni najprej testira, filtrira, pasterizira, pakira in skladišči do prihoda kupcev, ki jih je iz dneva v dan več. Issa seveda izdeluje tudi sir, ki je po obliki še najbolj podoben bocconcinijem, malim mozzarelicam pravilne okrogle oblike, po okusu pa nima primere. Enostavno božansko. Vlaga se v steklene kozarce s korektnim tunizijskim oljčnim oljem, najboljšim, kar ga je v Agadezu mogoče dobiti, in seveda ni ravno poceni. Issa iz kameljega mleka izdeluje tudi karamele, ki bi gotovo našle odjemalce v Parizu, Ženevi ali v Bruslju. Poročen še ni oziroma pravi, da je poročen s kamelami. Azelska mlekarna je še daleč od rentabilnosti.

DANGER OMAR

Danger ima sredi puščave Ski shop. Ne sredi neke ledene Sibirije, temveč v Sahari. Ponuja deske, pancerje, smukaške in carving smuči in tudi par elanovih dilc. Nadimek je Danger dobil v mladih letih, ker je bil vroče krvi in se je rad tepel. Zdaj je poročen, ima nekaj otrok in težko izmerljiv airbag modrosti. V njegovi trgovini najdeš najneverjetnejše predmete. Merilnik pritiska iz časa Weimarske republike, posušene kameleone, fulanske nože, Goethejevega Fausta v poljščini in inštalacijski CD za operacijski sistem Leopard OSX, original iz Nigerije. Tu si vsi mogoči ljudje podajajo neobstoječo kljuko. Nabrite sorodnice in Dangerjeve znanke se skrijejo semkaj, če špricajo šolo ali če želijo na lastno pest priti do zaročenca. Zadihani možje se sem umaknejo pred tečnimi ženami, fantje pred ljubosumnimi puncami, zaposleni pred svojimi šefi in debele matrone pred opoldansko vročino. Ski shop je azil, prostor za tajm aut, eksotični otok. Po potrebi Danger okretno in cenovno ugodno organizira karkoli, od proslave ali poroke do turnirja v kriketu, v okolju, ki balinanje že pozna, a kriket še ne. Tudi zato, ker je pripadnik sultanove družine. Ima tri mejbitele in zveze povsod. Vsa vrata so mu odprta. Vendar Danger najraje od vsega poseda v Ski shopu. Tu je svoj na svojem, Ivan brez zemlje. Tu lahko kadarkoli namigne svojim mulčkom, da pripravijo čaj, zajamejo skodelico hladne vode iz velikega lončenega vrča ali skočijo po casse-croűte za upehanega turista. Turistična sezona je sicer kratka. Ko hira v marcu in jo povozita peklensko vroča april in maj, se najprej napol miže čaka, da mine najhujša vročina in da se ne stakne ezis – bolezen bosih nog na razbeljenih tleh. Potem se čaka naslednje leto. Tačas pridejo prav zgodbe, anekdote, spomini. Kdor jih lepše pove, je bolj cenjen v družbi. Tudi oko dekleta se raje ustavi na njem. Seveda pa je prvi denar. Brez denarja ni nič, nobenega statusa, nobene privlačnosti ali obljube varnosti. Zato Danger v mrtvi sezoni potuje s sejma na semenj širom zahodne Afrike in trguje na bazi blagovne menjave. Hrčka in kopiči robo: verske artikle, posvetne artikle, artikle iz uvoza, dokler zopet ne začnejo kapljati turisti. Turisti so dobri za posle. Letos je bilo z njimi bolj kilavo. Zaradi vse te antireklame. Politika ne gre v pravo smer. Ljudi vzgaja v strahu. Drugo leto bo vse bolje. V najslabšem primeru pa bo že kako.

*

 

Omar je samonikli mislec in filozof. Mila voda, ki gladi šilaste skale. Večino časa sicer preživi v mestu, a njegovo srce scela bije z rodnim Azawakom – prostranim področjem neopazno valujočih ravnic, ki se zahodno od Agadeza razteza globoko v sosednji Mali. Afričani še vedno mislijo, pravi, kako se v Evropi uresničijo sanje, čeprav že vrabci čivkajo, da niti slučajno. Nora je moč vere. Omar osebno je v mladosti imel srečo, ker ga je med obiskom vaške šole opazil funkcionar neke nevladne organizacije in mu priskrbel štipendijo v mestu Toulouse. Imel je vso potrebno nadarjenost, ni pa imel debele kože in zagrizenosti, brez katere temnopolti študent v Franciji ne more na vrh. Izšolal se je za elektrotehnika. Po vrnitvi je nekaj časa delal v rudniku urana Arlit, a je hitro uvidel, da mu bo to uničilo zdravje. V Agadezu je na skrbno izbrani, takrat še povsem nezanimivi lokaciji kupil parcelo in zgradil dve hiši. Med njima je veliko prostora za bodoče načrte, ki se zdijo docela realni, saj se je vrednost parcele, ki so jo pogoltnila eksplozivno rastoča predmestja, tačas podeseterila. Poleg tega v tem delu mesta ni komarjev, se pravi malarije – nigerskega ubijalca številka ena. Ob dvokrilnih železnih vratih, ki se odpirajo na obzidano dvorišče, je vodna pipa. Z napeljavo vode v hiše se ne mudi, saj tudi kanalizacije še ni. Pipa pušča. To je Omar rešil tako, da je poleg pipe zasadil drevo, edino drevo na posesti, ki je v nekaj letih že krepko zraslo. Mama, ki živi pri Omarju, kraljuje sredi dvorišča na bogato ornamentirani tradicionalni tuareški postelji, ki jo pred neusmiljenim soncem ščiti gost baldahin. Tu lahko gostje posedijo, izmenjajo novice in se naužijejo osvežilne sape. V mestu je vsak zase in bog za vse, pravi Omar, medtem ko je na podeželju življenje organizirano solidarnostno. Rak rana Agadeza je nerazvitost, ni veliko možnosti. Treba se je znati obrniti, ne biti fatalist. Najti in izkoristiti je treba tudi najmanjšo priložnost, biti elastičen. Temu Omar reče sistem D. D kot depannage oziroma znajdi se. Omar je že bil v Sloveniji, kjer je imel nekaj projekcij svojega dokumentarca o evropejskih turistih v Sahari. Filma, ki je obrnil logiko voajerističnega pogleda. Kljub mnogim navdušujočim rečem, kot so reke, gozdovi, komunikacije in transport, prav zelo navdušen nad našo deželo ni bil.

»Pri vas čas tako bezlja, da bi ga bilo treba privezati,« je ob priložnosti rekel.

 

JAKA SILA

Res je, da se pri nas na pljaži ribe kar same mečejo iz morja. Raznorodne inačice morskih plavutk se igrivo preganjajo z grebeni valovi, predvsem navzdol se rade dričajo in potem se kar rado pripeti, da jih surferski adrenalin odnese v adrenalin smrtne agonije, ko se malomarno pustijo odnesti direkt zločestim človečnjakom pred parklje. Ob plimi je treba le na light športni sprehod, za katerega bi mnogi z veseljem mastno plačali, ko že pride nuklearna družina – žena, pes in trije televizorji – do svoje porcije friških dalmatinskih giric in ušat. V glavnem so to neke metrske trakaste roparice subtilnega okusa, pa neke bilkojede, a kompaktne kvazi morske kače z dolgim rilcem, pa tuintam kak masten cipelj, ostali živelj je v glavnem prebrihten za tovrsten samomor. Res je tudi, da so pri nas temperature trdovratno fenomenalno frišne, sila vzpodbudne za krvotok in tudi vlaga je ravno prav. (Ob tem času lani smo od pripeke že gagali v vseh svetovnih jezikih). In res je, da tam gori na severu saharska pečica že dela s polno paro, da neusmiljeno brije veter in da morajo biti ljudje in živali ves čas oblečeni v modro, ker krvoločne saharske muhe na modro, pa tudi če je iz dreka, zlepa ne sedejo.
In da so tam gori pasti polne poti kilavo markirane, če sploh in da se neredko do kolen vdira v pesek, potem pa ti gazi do prvega branketa ali brankomata.

In da so razgledi v bistvu nikakvi, ker kar je tumač, je tumač.

In da tam na človeka stalno prežijo divje zveri in tudi divji ljudje, ki strašno dobro skrivajo svojo fun-da-mental-istično brado.

Kje je arhitektura milo rečeno bizarna,

medtem ko je umetnost nestabilno vpeta med tradicijo in moderno, tako da glede tega kot običajno ni kaj razumeti (veliko je land-arta in stand-arta in konceptualnih inštalacij).

In kjer se stalno petijo strašne in nerazložljive nesreče, za katere se nikoli ne ve, ali so predmet naključja, deusa ex makine ali človeške kalkulacije.
 

In kjer je obiskovalec že praktično na vratih biometrično in manualno sprocesiran. Konice njegovih prstov so recimo potunkane v opečnat gips, da ne bi puščal prstnih odtisov,
 

takoj nato pa ga do pasu nagnejo skozi okno v svet in ga pri tem čvrsto držijo za stegna, kar je bojda odlična arcnija za krčne žile.
 

In če se slučajno opotečeš ven na lulu ali pipi, te tam že čaka prefrigan mladenič, ki ti demonstrira lokalne šege: omamljanje drobnice z mešanico matičnega mlečka in jupola.
 

In vedno delajo v tandemu, z velikim nasmehom, pri čemer se nikoli ne ve, kdo pije, kdo plača.
 

Edino, kar je skoraj tako kot pri nas, je, da obiskovalca potem, ko trikrat preverijo njegovo kartoteko in se še enkrat prepričajo, da res ne pušča prstnih odtisov, naženejo, da se slavnostno slika pred družinskim jeklenim konjičkom. Nemalokrat je kar konjenica v igri.

In kjer stalno nekdo nekam strašno daleč odhaja, ne vedoč, ali se bo sploh še kdaj vrnil in če že, v kakšnem stanju in je vsled tega plaha sentimentalna dušica nonstop v stanju infarktne panike.
 

»Se bom jutri zjutraj zbudila in bo moj ljubi nenadoma preč, brez oporoke in besede slovesa, pa še čike bo "doma" pozabil?« Take misli te trpinčijo tam gori na severu.

A kljub temu ravno tja vleče srce.

Tako jaka je sila daljnega severa.