DANGER OMAR

Danger ima sredi puščave Ski shop. Ne sredi neke ledene Sibirije, temveč v Sahari. Ponuja deske, pancerje, smukaške in carving smuči in tudi par elanovih dilc. Nadimek je Danger dobil v mladih letih, ker je bil vroče krvi in se je rad tepel. Zdaj je poročen, ima nekaj otrok in težko izmerljiv airbag modrosti. V njegovi trgovini najdeš najneverjetnejše predmete. Merilnik pritiska iz časa Weimarske republike, posušene kameleone, fulanske nože, Goethejevega Fausta v poljščini in inštalacijski CD za operacijski sistem Leopard OSX, original iz Nigerije. Tu si vsi mogoči ljudje podajajo neobstoječo kljuko. Nabrite sorodnice in Dangerjeve znanke se skrijejo semkaj, če špricajo šolo ali če želijo na lastno pest priti do zaročenca. Zadihani možje se sem umaknejo pred tečnimi ženami, fantje pred ljubosumnimi puncami, zaposleni pred svojimi šefi in debele matrone pred opoldansko vročino. Ski shop je azil, prostor za tajm aut, eksotični otok. Po potrebi Danger okretno in cenovno ugodno organizira karkoli, od proslave ali poroke do turnirja v kriketu, v okolju, ki balinanje že pozna, a kriket še ne. Tudi zato, ker je pripadnik sultanove družine. Ima tri mejbitele in zveze povsod. Vsa vrata so mu odprta. Vendar Danger najraje od vsega poseda v Ski shopu. Tu je svoj na svojem, Ivan brez zemlje. Tu lahko kadarkoli namigne svojim mulčkom, da pripravijo čaj, zajamejo skodelico hladne vode iz velikega lončenega vrča ali skočijo po casse-croűte za upehanega turista. Turistična sezona je sicer kratka. Ko hira v marcu in jo povozita peklensko vroča april in maj, se najprej napol miže čaka, da mine najhujša vročina in da se ne stakne ezis – bolezen bosih nog na razbeljenih tleh. Potem se čaka naslednje leto. Tačas pridejo prav zgodbe, anekdote, spomini. Kdor jih lepše pove, je bolj cenjen v družbi. Tudi oko dekleta se raje ustavi na njem. Seveda pa je prvi denar. Brez denarja ni nič, nobenega statusa, nobene privlačnosti ali obljube varnosti. Zato Danger v mrtvi sezoni potuje s sejma na semenj širom zahodne Afrike in trguje na bazi blagovne menjave. Hrčka in kopiči robo: verske artikle, posvetne artikle, artikle iz uvoza, dokler zopet ne začnejo kapljati turisti. Turisti so dobri za posle. Letos je bilo z njimi bolj kilavo. Zaradi vse te antireklame. Politika ne gre v pravo smer. Ljudi vzgaja v strahu. Drugo leto bo vse bolje. V najslabšem primeru pa bo že kako.

*

 

Omar je samonikli mislec in filozof. Mila voda, ki gladi šilaste skale. Večino časa sicer preživi v mestu, a njegovo srce scela bije z rodnim Azawakom – prostranim področjem neopazno valujočih ravnic, ki se zahodno od Agadeza razteza globoko v sosednji Mali. Afričani še vedno mislijo, pravi, kako se v Evropi uresničijo sanje, čeprav že vrabci čivkajo, da niti slučajno. Nora je moč vere. Omar osebno je v mladosti imel srečo, ker ga je med obiskom vaške šole opazil funkcionar neke nevladne organizacije in mu priskrbel štipendijo v mestu Toulouse. Imel je vso potrebno nadarjenost, ni pa imel debele kože in zagrizenosti, brez katere temnopolti študent v Franciji ne more na vrh. Izšolal se je za elektrotehnika. Po vrnitvi je nekaj časa delal v rudniku urana Arlit, a je hitro uvidel, da mu bo to uničilo zdravje. V Agadezu je na skrbno izbrani, takrat še povsem nezanimivi lokaciji kupil parcelo in zgradil dve hiši. Med njima je veliko prostora za bodoče načrte, ki se zdijo docela realni, saj se je vrednost parcele, ki so jo pogoltnila eksplozivno rastoča predmestja, tačas podeseterila. Poleg tega v tem delu mesta ni komarjev, se pravi malarije – nigerskega ubijalca številka ena. Ob dvokrilnih železnih vratih, ki se odpirajo na obzidano dvorišče, je vodna pipa. Z napeljavo vode v hiše se ne mudi, saj tudi kanalizacije še ni. Pipa pušča. To je Omar rešil tako, da je poleg pipe zasadil drevo, edino drevo na posesti, ki je v nekaj letih že krepko zraslo. Mama, ki živi pri Omarju, kraljuje sredi dvorišča na bogato ornamentirani tradicionalni tuareški postelji, ki jo pred neusmiljenim soncem ščiti gost baldahin. Tu lahko gostje posedijo, izmenjajo novice in se naužijejo osvežilne sape. V mestu je vsak zase in bog za vse, pravi Omar, medtem ko je na podeželju življenje organizirano solidarnostno. Rak rana Agadeza je nerazvitost, ni veliko možnosti. Treba se je znati obrniti, ne biti fatalist. Najti in izkoristiti je treba tudi najmanjšo priložnost, biti elastičen. Temu Omar reče sistem D. D kot depannage oziroma znajdi se. Omar je že bil v Sloveniji, kjer je imel nekaj projekcij svojega dokumentarca o evropejskih turistih v Sahari. Filma, ki je obrnil logiko voajerističnega pogleda. Kljub mnogim navdušujočim rečem, kot so reke, gozdovi, komunikacije in transport, prav zelo navdušen nad našo deželo ni bil.

»Pri vas čas tako bezlja, da bi ga bilo treba privezati,« je ob priložnosti rekel.