Wednesday, February 16, 2011

MIXED BAG

Mavretanci imajo radi turkizno zeleno in turkizno modro, izjemoma pa tudi kako drugo barvo.

Ob cesti na celi poti srečuješ gruče nekakšnih hiškic - preprostih kvadratov s streho iz najcenejše valovite pločevine, zato pa zelo lepo ofrajhane, pa z otomanskimi kuglami in polmesecem na palici nad slemenom. Si je spet en kreten - pripadnik kaste odurno bogatih beidanov - spomnil, kako dodatno devastirati neobstoječ državni proračun, ker ima pač požeruha s priimkom Zidar za nečaka. Noro. In vse prazno. Uradna statistika pravi, da je bil prezadnjo sezono turistični obisk 75.000 deviznih enot, zadnjo pa samo še 5.000. Še nisem fotografiral teh dosežkov, ker sem prelen, pa tudi zunaj preveč piha in je sonce previsoko in bi bila barvna kvaliteta mizerna. Imam le podobico ene po poli sedentarne nastambe. Teh montažnih monumentov je tu ogromno, dovolj za izvoz v nerazvite deželice tipa Slovenija, ki ječijo v jeklenem primežu  gradbene in ostale birokracije:

Maverski moški si radi opašejo dolg pas, t.j. si ga zavežejo na pentljo in pustijo, da jim oba kraka bingljata skoraj do tal. Mora bit neke sorte obljuba obilne rodnosti, nekaj takega. Dežela je izjemno emancipirana, skoraj točno tako, kot so si to nemške feministke v poznih šestdesetih to želele: ženske so zavaljene kot sodi in ne delajo nič, suhljati, mestoma izmozgani možički pa denimo urinirajo čepe (tako njihov sok ne šprica naokrog po antiseptični puščavi in povzroča ekoloških dizastrov). Točka napredka, ki je ponekod viden, v glavnem pa neviden, je točno na meji med kemijo in drekom. Naj pojasnim: s Siemensom podprti Kitajci so napeljali orenk vodovod, ki iz reke Senegal zadovoljuje potrebe prestolnice Nouakchott, ki se eksplozivno bohoti sredi gigantskega slanega jezera, ki leži pod nivojem morja in ga bo to kmalu zalilo, se zdi. No, na črpalni postaji, takorekoč pri viru, ima voda oduren vonj po kloru, ko priteče iz pip dobrih 200 km severneje, pa po dreku. Ne vem iz česa so narejene cevi, ampak na neki točki, natančneje pri vasici Tiguent, taista voda nima ne vonja, ne okusa in tudi turkizno zelenega barvnega štiha ne. Magija univerzuma, če smem parafrazirati ime potovalne agencije na zadnjem koncu velike pokrite nouakchottske tržnice. Sicer je bil pred dnevi spet enkrat nekakšen poskus atentata na predsednika ali na njegovega najboljšega svaka. Ni uspelo. Ja pe vseeno rdeči alarm. Ne vem no, jaz Mavretancev - ko je nasilje v igri - nekako ne uspem jemati resno. Ko recimo vidim vojaka, strumno stoječega na platformi pickupa, ki kot bika za roge drži težko strojnico, ki bi še komandantu Stanetu bila v ponos, medtem ko njegov soborec in šofer kupuje lizike v vegasti kolibi, ki se ji tu reče butik. Kruhu se reče buru.

In že smo pri mavretanskem sušiju: v nastavku opečenih prstkih kruha. Mmmm, zelo čikgumasto. Je treba varčevati s kurjavo? Če je dobro pečen, je bil kruh narejen v plamenih starih pnevmatik, če je napol surov pa pa pravem lesu, se pravi naplavljenih deskah ali paletah. Bio stuff ima pač svojo ceno. Moj stari prenosnik znamke Prestigio je našel novega lastnika: na izstopu iz parka Diawling, me je žandar tako milo prosil, da mu ga - nespametni blebetač - prodam, da se mi je stopilo srce in sem mu elektronsko rezino skupaj s torbico prodal za pol moje in pol njegove cene. Middle of the Road biznis. Blazno je jokal, da zadevo nujno rabi zase, in skoraj v isti sapi (medtem ko sem s kompa brisal svoje datoteke) preko mobitela že sprožil mednarodno dražbo. Tak je šarm lokalnih šeg.

Podobica z vrha prispevka je iz nacionalnega parka Diawling. Komarji so bili hudi, ampak osebje parka je bilo hujše. Ptic nisem srečal, sem bil preveč zaposlen. Se pa mi je pelikan posral na plešo, medtem ko je protekcionistično nastrojeni direktor parka žugal s svojim debelim kazalcem v smeri moje malenkosti. Drugače vse čudovito. Čudovita mala polja.

Žal so mrhovinarji s tehno semeni tudi do tod prikorakali.

Pa imaš rdečo peso, ki enostavno ne zgnije (primerek, ki ga hranim v spomin in opomin, stopa v četrti teden, pa je še vedno kot nov). Tam, kjer so cestne povezave vrhunske.

In In kjer bodro sili kvišku moj prvi pravi baobab. Baobabček.

PS

Nouakchott: v sajberju poleg legendarnega hotela Haima (šotor) je na obisku sanitarna inšpekcija. Čeprav je vse ultra frišno prepleskano in je WC s francosko školjko ali kaj čist kot solza, se strogi možakar z laminirano ID kartico skeptično razgleduje naokrog. Nekaj MORA najti. Saj je vendar v službi. Dobrodošli doma. Takorekoč.







Thursday, February 10, 2011

DOBROBITI LENOBE

Lenoba je menda naglavni greh. Ima pa lahko tudi sila pozitivne efekte. Govoreč iz izkušnje. Če si denimo prelen, da bi najprej naredil tisto, kar je narediti najprej treba in se prvo kot prvo lotiš stvari, ki ti pač bolj ležijo, a ti zato potem takorekoč pred nosom zaloputnejo dveri izpostave nacionalnega parka Banc d'Arguin - čudesa sveta, ki na Unescovi listi dela družbo ljubezenski utici Taj Pomahaj in pa še starejšemu in še lepšemu mostu v Mostar gradu. Sledi zanikrnega uradnika, ki je gotovo predčasno zaključil šiht so še tople, toda nevajenemu pogledu škilastega evropejca se hitro izmuznejo v zmedi odtisov kopit, tačk in podobne solate. Pa imaš, brez vstopnic za park je tvoj diabolični plan vreden manj od osmojenega čika znamke American lejend : da bi se namreč pritihotapil v odločno predrag rezervat preko nebranjenega severa in se potem ob konfrontaciji s prvo patruljo rangerjev pretvarjal, da si baš tisti hip in čisto nič prej prisopihal na in flagranti lokacijo direkt po francosko, if you know what I mean. In je pač treba ostati v mestu mojih sanj še eno dolgo in zabavno noč, tekom katere se iz niča vzame Vetten, lastnik najsevernejšega kempa v parku Banc d'Arguin, stari kamerad in soborec, katerega kuži Bobi je dve leti nazaj v navalu mladostne objestnosti bil pogoltnil velik trnek z vabo in ... preživel! Po uvodni ceremoniji rokovanja, momljanja in celo objemanja je bilo brž sklenjeno, da bomo šli jutri skupaj v park (karte so Vettenova skrb), še prej pa na večerjo k njegovi družini. Mimogrede je Vetten osrečil skupinico ješčih Francozov s še migajočimi jastogi (pa ne za dolgo, saj so jih slednji še žive razpolovili in utopljene v italijanskih špagetih pripravili na ameriški način).

Hiša je bila luksuznega tipa - več vrst sprejemnic, plus maroški salon - in nabito polna bolj ali manj za možitev godnih sestra. Vettenov oče je bil šejk, šef nouadhiboujskega dakhleta, se pravi v grobem tretjine mavretanske obale. Še večja faca je bil očeta oče - zelo spoštovan poznavalec rodne mu mivke, kar je lepo razvidno iz knjige Odette de Puigaudeau: Pieds nus à travers la Mauritanie, ki se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja na krilih marenj orientalistov s partnerko podala v menda dekadenci naklonjeno Mavretanijo. Vettenov oče je davnega leta 1978 premlad umrl v prometni nesreči. Lani so slovo vzela še mati. Vetten je študiral v Španiji, kjer je tudi bival in se veselo razmnoževal, dokler ni soproga nekega dne v njegovi prisotnosti naznanila njunim otrokom, da nimajo več očeta. Ergo kemp, nepredvidljivi meandri turizma in portugalski sodade, ki te na izmuzljivih obalah Arguinskih plitvin ziher in garant zgrabi, pa če si zgolj v nastavku nežnejša dušca. Moja druga tuga.

V takem tonu je šla h koncu večerja, ki jo je začinila debata z zelo informiranim Vettenovim bratrancem in naslednjega dne točno kot švicarski kronometer (tak pač Vetten je), odhod do zadnje bencinske pred izhodom iz fascinantnega bidonvilla, kjer se zlato valja po neobstoječih pločnikih. Tam je Vetten menjal olje, mi pa smo se zabavali s hendikepiranim mladeničem, ki se je lastnoročno naučil gluhoneme govorice in nam zelo ekspresivno razložil, da ga je mama, ko je bil star pičli dve leti, brez milosti  zatrejdala za staro kurbo Španijo. Toliko o majčinski ljubavi. Vetten je (zelo atipično) pozabil kanister z vodo, ampak to je opazil šele, ko smo se 80 km vzhodneje oskrbeli s kristalno Bou Lanouarsko fosilčico (vodo najboljše kvalitete), pri šlauhu, ki ga je zelo inventivno inštaliral mladi Saharec, imenovani El Rozo del desierto, s perfektnim kubanskim naglasom in lep kot slika. But lonely. Problem vode smo bratsko rešili in se 50 km dalje ločili z obljubo skorajšnjega vnovičnega snidenja. Vettenov landrover je namreč na remontu, trenutno on vozi zlizal mercedez, ki sebham in sipinam bivše Route nationale Nº1 ni kos. Ampak če odmislimo niti ne prehudo zagatnost terena: quelles sublimes paysages!

Idila dni zatišja pred bližajočo se hudo uro.

Brez patetične tragike nekega Mančevskega (Before the Rain).

In hej, ko prispemo in prisopihamo z razbeljenimi motorji, ki so morali dati skoraj vse od sebe, zabredemo v maltene sodni dan - dež v puščavi, za katerega molim že kakih petnajst let, pa še vedno nobenega zadoščenja (čeprav vedno boljše kaže). DJ Plankton je to takoj okarakteriziral kot tipično bretonsko vreme. Ma nima veze, jaz sem optimistično zafural svoj singing-in-the-rain hepines,


on je pa odgovarjajoče frise pokal ter citiral Hobbesa, Nietzscheja in druge skeptične filozofe.

Kot v porog so se ribe noro metale iz morja (vreča je last debelih libanonskih trgovcev, mi smo nalovili, kolikor smo zmogli pojesti), ampak res.

In da bo mera polna se je prikazal še direktor nacionalnega park v spremstvu predsednice  nacionalnega urada za turizem, hazard in al-kaloide.

Mi pa brez vstopnic. Ah, kaj bi to, predsednica je Vettenova sestrična, namesto graje smo kasirali več vabil na kosilo ali večerjo, ko izvolimo priti v prestolnico Nouakchott. Kot edinim turistom, nam to tudi pritiče, a ne? V vsakem primeru smo v dobrih rokah, na kvalitetni lokaciji.

Naj me koklja brcne, oziroma kit.

Razpoloženje je na višini, skorajda obešenjaško, zategadelj še zadnja podobica - oprostite izrazu, če jo malo preko centralnega organa navržem.

Silne so dobrobiti lenobe.

Saturday, February 5, 2011

ODSOTNOST SKRIVNOSTI

Druga puščavska pentlja je trajala kakih deset dni. Geronimo aka DJ Plankton, se je hitro vživel v vse. Predvsem pa v bodočnost: on se vozi z mano in študira, kako bo, ko bo spakiral svojo malo družinico in se lastnoročno odpeljal puščave skrivnostim naproti. To se ta belim v puščavi rado dogaja: greš in tuhtaš kako bo, ko boš šel še enkrat. Takrat zares. Tudi meni se to rado dogaja. Že celo življenje. Kakorkoli, po koncu vseh sort puščavskih gracij in eksaltacij smo šli mimo še enega vodnjaka znamke Roza Bordello,

naravnost v škripajočo cvililizacijo. Na bencinsko črpalko s trinadstropnim hotelom in faraonsko monumentalnim pokritim atrijem, pod katerega mehko valujočo streho se skriva pravcat gozd okrasnih dreves, ki nudi mikro prilagojenim jatam ptic idealno gnezdišče. Tudi človeštvu se dobro godi, ko srka caffé cassé iz čisto prave espresso mašine, z očmi prilepljenimi na ekran orjaškega flatscreena s posnetkom tekme za Pokal prvakov in s histeričnim komentatorjem. Čisti Disneyland. In da bo slika popolna, pademo naravnost v vrvenje motorizirane ujme vozil iz karavane Budapest – Bamako (All the thrill od Paris-Dakar, for a fraction of the cost . In kajpak spet srečamo Roberta in Teo, ki morata pozdraviti Evgena (ki je tokrat žal osebno neprisoten), ker jima je tako neortodoksno pomagal tam na vrhniškem klancu. Srečamo tudi ekipo Kekcev (kekcibb2.blogspot.com) z rešilnim avtomobilom, ki se ji moramo zahvaliti za velikodušno darilo v obliki plastenke domačega sadjevca, ki ga je z veliko ljubezni zvaril gospod Janez Majhenič. Pa še nekaj drugih naše gore runolistov, ki vzbudijo topla domoljubna čustva, da je kar težko v zadnjih izdihljajih dnevne svetlobe pohiteti proti 15 kilometrov oddaljeni obljubljeni plaži, v neposredni bližini katere jastogi skačejo iz oceana in jih močne hrane nevajeni ribiči mečejo za tabo. Anticipacija je v mojih ustih zakuhala salivacijo brez meja. Nakar že znano razočaranje: lovopust, dopust, od jastogov samo korodiran spomin. Zato pa preršerna patrulja Marine Royal, ki je hip za nami priprdela na plažo, nam zagotovila, da se nam nima kaj pripetiti, ker smo pod zaščito njihovih budnih očes ... kratka cezura, nato strumna salutaža in vprašanje: Komandir si je zaželel malo piva, vaša kooperacija bo nadvse dobrodošla. Bratje po trpljenju so to vojno žal morali izbojevati sami. Docela razumem upokojence in ostale, ko pravijo, da gre ta svet v maloro. Ampak hej, ni problema, marinci so se zelo vljudno poslovili in pognali svojo flattop toyoto proti drugemu kraju šest kilometerske plaže, medtem ko so motor in diferenciala cvilili in tulili, kot bi se dejansko sodni dan bližal. In res, naslednje jutro smo se zbudili z občutkom popolne varnosti in smo lahko občudovali ostanek gredlja senegalske feluke, ki je nekje tu potonila in množici premraženih migrantov skrajšala pot v obljubljeno deželo.

Izgleda krotko in nedolžno. Nedolžen je bil upokojeni oceanolog, ki se je pod večer prikazal in nam ekspresno razkril nekaj misterijev, ki nas matrajo že od pamtiveka. Da so bile ribice iz sebhe Imlili šele zelo pred kratkim identificirane kot doslej neznana podvrsta ali kaj iz rodu Cichlidae ali kaj, pa da ocean umira in z njim tudi mi.

Kaj je še novega? Pot do meje in tudi sam prehod gotovo ne. Adijo kraljevina, zdravo islamska republika, kjer sta alkohol in golota kazniva in kjer še toliko bolj ni noben če zajca ujel. Carinik zdolgočaseno vpraša je kaj viskija ali piva, saj ne, da bi ga jaz potreboval, temveč zato, ker so te reči pri nas prepovedane. Krasno. Čudovitosti ne zmanjka nikakor, mislim, že samo mesto Nouadhibou je čudovit primer, kako bi morale stvari biti urejene, namreč da sploh niso in vse laufa. Tudi turistična sezona, ki je skoraj ni (silna je moč propagande, strah ima velike oči: lani je Mavretanija zaznala 70.000 turistov, letos 5.000), a jo kljub temu imamo radi. Celo lastnik legendarnega kempa, katerega jetra rapidno toneju v brezno ciroze, je še vedno priljuden (od trenutka, ko se sredi popoldneva še ves šibek zbudi, pa do kake ure kasneje, ko ga spet zvije prekletstvo Jacka Londona).

Pod njegovo akacijo naletiš na Nemca, ki je prazaprav Čeh in se razglaša za Američana, kar tudi je in ki je vzel edukacijo indigenih ljudstev zelo resno.


Malo spominja na Bosanca, ki je takoj po neodvisnosti fijakal svojo stoenko po Škofji Loki, na zadnjem odbijaču pa nalepka Slovenija, moja dežela in ki se je potem čudil, čemu batine. Sicer pa sila zanimiv mandeljc: pobegnil iz Nemčije pred roko pravice in v Oklahomi postal Američan, v Nouadhibouju pa na bazi vodke bliskovito postal najboljši kamarad s tovarišem Dimitrijem, ki ima za sabo težko kardiološko operacijo vredno dr. Barnarda in njegovo Irino, ki tekoče govori špansko vas in misli polagati doktorat iz rasizma ali kaj takega, pa zdaj z Dimitrijev križari po Afriki, iskaje primerno temo in naslov. To bi vse z lahkoto našla pri Gregoirju, ki pa žal ni avtentičen: namreč alžirski Pied Noir, se pravi francoski kolon, ki ga je alžirska revolucija bila nagnala nazaj v Francijo, kjer je potem na lastni koži izkusil, kaj se to opravi rasizem in šovinizem. Saj ne, da bi ga to kaj izučilo: zanj so črnci še vedno zumbe, ki niti do kolen ne sežejo njegovi z japonsko toyoto in nemškim daljnogledom podprti malenkosti. Zanj je Afrika kontinent, ki ga karakterizira predvsem odsotnost skrivnosti. In pa možnost, da na vsakem koraku spustiš svojega gudiča s ketne. Za vogalom pa naletiš na moža v sveže poštirkani gandori, ki ima dlani zaščitene z volnenimi rokavicami: eno rdečo in eno zeleno. Njegov komentar? Bog je največja revolucija. Slovenija? Morate skleniti premirje z Bosno in Metohijo. Govori hitro in hlastno. Kdove kdaj bo naslednjič zaskočil krotko kozmoporitko.