Saturday, February 5, 2011

ODSOTNOST SKRIVNOSTI

Druga puščavska pentlja je trajala kakih deset dni. Geronimo aka DJ Plankton, se je hitro vživel v vse. Predvsem pa v bodočnost: on se vozi z mano in študira, kako bo, ko bo spakiral svojo malo družinico in se lastnoročno odpeljal puščave skrivnostim naproti. To se ta belim v puščavi rado dogaja: greš in tuhtaš kako bo, ko boš šel še enkrat. Takrat zares. Tudi meni se to rado dogaja. Že celo življenje. Kakorkoli, po koncu vseh sort puščavskih gracij in eksaltacij smo šli mimo še enega vodnjaka znamke Roza Bordello,

naravnost v škripajočo cvililizacijo. Na bencinsko črpalko s trinadstropnim hotelom in faraonsko monumentalnim pokritim atrijem, pod katerega mehko valujočo streho se skriva pravcat gozd okrasnih dreves, ki nudi mikro prilagojenim jatam ptic idealno gnezdišče. Tudi človeštvu se dobro godi, ko srka caffé cassé iz čisto prave espresso mašine, z očmi prilepljenimi na ekran orjaškega flatscreena s posnetkom tekme za Pokal prvakov in s histeričnim komentatorjem. Čisti Disneyland. In da bo slika popolna, pademo naravnost v vrvenje motorizirane ujme vozil iz karavane Budapest – Bamako (All the thrill od Paris-Dakar, for a fraction of the cost . In kajpak spet srečamo Roberta in Teo, ki morata pozdraviti Evgena (ki je tokrat žal osebno neprisoten), ker jima je tako neortodoksno pomagal tam na vrhniškem klancu. Srečamo tudi ekipo Kekcev (kekcibb2.blogspot.com) z rešilnim avtomobilom, ki se ji moramo zahvaliti za velikodušno darilo v obliki plastenke domačega sadjevca, ki ga je z veliko ljubezni zvaril gospod Janez Majhenič. Pa še nekaj drugih naše gore runolistov, ki vzbudijo topla domoljubna čustva, da je kar težko v zadnjih izdihljajih dnevne svetlobe pohiteti proti 15 kilometrov oddaljeni obljubljeni plaži, v neposredni bližini katere jastogi skačejo iz oceana in jih močne hrane nevajeni ribiči mečejo za tabo. Anticipacija je v mojih ustih zakuhala salivacijo brez meja. Nakar že znano razočaranje: lovopust, dopust, od jastogov samo korodiran spomin. Zato pa preršerna patrulja Marine Royal, ki je hip za nami priprdela na plažo, nam zagotovila, da se nam nima kaj pripetiti, ker smo pod zaščito njihovih budnih očes ... kratka cezura, nato strumna salutaža in vprašanje: Komandir si je zaželel malo piva, vaša kooperacija bo nadvse dobrodošla. Bratje po trpljenju so to vojno žal morali izbojevati sami. Docela razumem upokojence in ostale, ko pravijo, da gre ta svet v maloro. Ampak hej, ni problema, marinci so se zelo vljudno poslovili in pognali svojo flattop toyoto proti drugemu kraju šest kilometerske plaže, medtem ko so motor in diferenciala cvilili in tulili, kot bi se dejansko sodni dan bližal. In res, naslednje jutro smo se zbudili z občutkom popolne varnosti in smo lahko občudovali ostanek gredlja senegalske feluke, ki je nekje tu potonila in množici premraženih migrantov skrajšala pot v obljubljeno deželo.

Izgleda krotko in nedolžno. Nedolžen je bil upokojeni oceanolog, ki se je pod večer prikazal in nam ekspresno razkril nekaj misterijev, ki nas matrajo že od pamtiveka. Da so bile ribice iz sebhe Imlili šele zelo pred kratkim identificirane kot doslej neznana podvrsta ali kaj iz rodu Cichlidae ali kaj, pa da ocean umira in z njim tudi mi.

Kaj je še novega? Pot do meje in tudi sam prehod gotovo ne. Adijo kraljevina, zdravo islamska republika, kjer sta alkohol in golota kazniva in kjer še toliko bolj ni noben če zajca ujel. Carinik zdolgočaseno vpraša je kaj viskija ali piva, saj ne, da bi ga jaz potreboval, temveč zato, ker so te reči pri nas prepovedane. Krasno. Čudovitosti ne zmanjka nikakor, mislim, že samo mesto Nouadhibou je čudovit primer, kako bi morale stvari biti urejene, namreč da sploh niso in vse laufa. Tudi turistična sezona, ki je skoraj ni (silna je moč propagande, strah ima velike oči: lani je Mavretanija zaznala 70.000 turistov, letos 5.000), a jo kljub temu imamo radi. Celo lastnik legendarnega kempa, katerega jetra rapidno toneju v brezno ciroze, je še vedno priljuden (od trenutka, ko se sredi popoldneva še ves šibek zbudi, pa do kake ure kasneje, ko ga spet zvije prekletstvo Jacka Londona).

Pod njegovo akacijo naletiš na Nemca, ki je prazaprav Čeh in se razglaša za Američana, kar tudi je in ki je vzel edukacijo indigenih ljudstev zelo resno.


Malo spominja na Bosanca, ki je takoj po neodvisnosti fijakal svojo stoenko po Škofji Loki, na zadnjem odbijaču pa nalepka Slovenija, moja dežela in ki se je potem čudil, čemu batine. Sicer pa sila zanimiv mandeljc: pobegnil iz Nemčije pred roko pravice in v Oklahomi postal Američan, v Nouadhibouju pa na bazi vodke bliskovito postal najboljši kamarad s tovarišem Dimitrijem, ki ima za sabo težko kardiološko operacijo vredno dr. Barnarda in njegovo Irino, ki tekoče govori špansko vas in misli polagati doktorat iz rasizma ali kaj takega, pa zdaj z Dimitrijev križari po Afriki, iskaje primerno temo in naslov. To bi vse z lahkoto našla pri Gregoirju, ki pa žal ni avtentičen: namreč alžirski Pied Noir, se pravi francoski kolon, ki ga je alžirska revolucija bila nagnala nazaj v Francijo, kjer je potem na lastni koži izkusil, kaj se to opravi rasizem in šovinizem. Saj ne, da bi ga to kaj izučilo: zanj so črnci še vedno zumbe, ki niti do kolen ne sežejo njegovi z japonsko toyoto in nemškim daljnogledom podprti malenkosti. Zanj je Afrika kontinent, ki ga karakterizira predvsem odsotnost skrivnosti. In pa možnost, da na vsakem koraku spustiš svojega gudiča s ketne. Za vogalom pa naletiš na moža v sveže poštirkani gandori, ki ima dlani zaščitene z volnenimi rokavicami: eno rdečo in eno zeleno. Njegov komentar? Bog je največja revolucija. Slovenija? Morate skleniti premirje z Bosno in Metohijo. Govori hitro in hlastno. Kdove kdaj bo naslednjič zaskočil krotko kozmoporitko.

No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.