Nič, na obisku pri šefu gasilcev v Guelmimu, ki me je peljal na obisk h kačarjem, ki lovijo kobre in vipere in jih potem prodajajo v Mara-keš in dalje, da so (osvobojene strupnikov) v zabavo turistom.
Kače se lovi z motiko, špegučkom in s klobukom. In sicer tam, kjer so divji zajci doma. Kače so namreč skvoterke. Ni dvakrat za rečt, da sirotega zajčka najprej pohrustajo, potem mu pa še nepremičnino zaplenijo. Nič čudnega, da so kače na slabem glasu.
Jebote.
Nič spektakularnega, a je vseeno velik užitek, ko opaziš, kako zlagoma dobivaš vedno boljši filing za puščavo, kako jo – ne da bi opazil, kdaj se je to zgodilo – bereš kot knjigo priljubljenega avtorja Bajramija, ali pa (za tiste bolj konzervativne) denimo Mohorowitza. Tudi takrat, ko ti nekaj prišepne, da tu nekaj ne bo štimalo. Takrat še posebej.
Stara španska cesta, strokovno lateritni kolovoz, nekje v fasciklu map kontroliranega izgubljanja največje živeče svetovne avtoritete za Zahodno Saharo. In nekaj ne štima.
Ups, to je nekoč bil kanisterček za vodo.
Ups, to je nekoč bilo vozilo, znamke in modela yota pikap.
Ups, ups, ups, to je nekoč bila sprednja leva felkna dotičnega vozila, kar nekaj metrov proč od zveriženega kesona. Ampak zares zaskrbljujoče je bilo, da je nesrečnik očividno vozil po pisti in ne po deviškem celcu. Kar naenkrat je sumljivo prav vse.
In ups, ups, ups, to je bil a load full of America Legend cigaretenzi, ki jih je silovita eksplozija odbrila kot žiletka. Kajenje je dejansko zelo škodljivo za zdravje. Če ne še kaj drugega. Recimo se je našla razcefrana trenirka znamke adidas, a v njej nobenega trupla. Presentljivo, saj švercerski tandem te zadeve prav gotovo ni preživel. In glej, glej, slabih petdeset metrov proč še ena razbitina. Hja, minsko polje. Ker smo jaz in moji marsovčki nekadilci že kar nekaj časa, je bil na sporedu zeliščni čajček, razmislek o dodani vrednosti življenja, ma ja, saj tako strašno slabo pa spet ni, pomislimo samo na tople štruklje gostišča pri Ančki, ali pa na trojanske donute, ali pa na bagdadske bagelse ali pa na hamburguesas los angelesiñas. Eros satanos.
S tem ekstraktom omike v mislih in čislih je sledil skrajno previden retrofront, rikverc, da ne bo pomote. Do prvega zapeskanega vadija, kjer so najprej Špelca in otroci, nato pa opogumljeno še jaz obrnili vozila in trideset kilometrov vožnje nazaj, točno po sledeh, za ziher je ziher, čeprav je bil odrešilni asfalt pičlih sedem kilometrov zračke vzhodno.
Do tegale znaka. Naša ekipa strokovnjakov še dela na prevodu. Delovna hipoteza pa se glasi, da na njem stoji »Ave Hassane Dvojka, morituri te salutant«. In potem, če je že tako naneslo, do morja. Kar je potem imelo zelo zanimive posledice, ki so – spet v globinah smrtonosne puščave - rezultirale v morda že rahlo perverznem gastronomskem dohodku: še brcajočih (a ne dolgo) rarogih in migotljavih morskih pajkih. A vročina v spodnjih štiridesetih.
Medtem se je iz jugovzhodne smeri ominozno hitro bližal peščeni vihar. Strašanska ujma se je naposled sfižila v še en votel prdec in nekaj raztaljenih voščenk. Ni deževalo. Že dobrih pet mesecev nisem skusil dežja. No, padlo je tri do šest kapljic in en kapljon. Slava jim. Veliko hrupa za nič. Ernst Lubitsch je bil v bistvu prodana duša. Išče se socialni kapitalizem s človeškim obrazom... Ali pa Darwinizem z opičjim frisom. Posle Tita – Rita Hayworth.
Kljub nevšečnostim, povezanimi z marsovskimi vpadi, vsesplošnem počitnikovanju in dejstvu, da East-ok na drugi strani sveta spi, tačas ko jaz bedim, izloča, tačas ko jaz jem in pedalira, tačas ko jaz gajžlam štirikolesno kljuse čez kuclje, gre uživanje narave in družbe naprej.
zaradi katere se splača kljubovati neusmiljenemu sfižitelju, zobu časa. Ki pa te ne glede na konzervativno previdnost včasih vendarle ujame na levi nogi.
In te z vrelim vetrom prikuje v skromno seciranje makro sveta. V zavedanje, da smer razvoja življenja ni preveč atraktivna. Da kakih večjih žurov ne kaže več pričakovati... Kvečjemu polurno žvrkljanje hladno stisnjenega sončničnega olja, skorjica kruha, žlička čajčka – zaužijemo spoštljivo. Ali pa protezo v plastični čaši. In keramično nočno posodo. In sečni kateter.
Ponoči je štorija povsem druga: poleg vsiljivih marsovcev in standardnih zločestih zlikovcev teme, se zadnje čase v moj krhki sen vriva še nekakšno živčno škrebljanje, ki me dela nervoznega. Dolgo sem ga ignoriral, se nekaj časa celo slepil, da je škrebljanje samo od sebe vzelo slovo, a ko se je odločno začelo dogajati v moji centralni shrambi živil in sicer na zadnjem paketu ta dobre pašte, je črnogorska pesniška duša ipak morala v akcijo. Jako jezen in primerno opremljen sem 28-ega junija 2009 ob 04.44 uri, z mislijo na Contigency Plan – če nič ne pali, vse zažgat! – v malih možganih, stiral v čošak in po hudi bitki okrog 05.53 uri lastnoročno poslal na oni svet tole avtohtono zverino.
Asaaa, šotokan, budokan, Sandokan!
Počutil sem se pri tem kot ostareli Džo Frazer, ki po ringu preganja nakoksanega in naekstaziranega Brus Leeja. In jako je bil prezenten dišavni polton, da ne rečem diplomatska nota zašvicane Blanke Vlašić. Hic rodent hic salta! S to izkušnjo na puklu odločno kot Clint Eastwood pošiljam gsm-Mesić vsem rodentom in ostalim zajedalcem individualne substance (lenobi, ponosu, revščini, izolaciji, segregaciji, fejk pajdaštvu, hipokriziji, nezdravi hrani in slogu življenja...), da tu – kjerkoli že to je – niste dobrodošli. Niti v Piratskem zalivu. Tako.
Rodenta zadnje počivališče, požrešna glava je namesto proti Mocci za kazen obrnjena proti Johannesburgu. Bodičasta rastlina simbolizira Jezuščkovo krono: za nas si trpel, kri točil, pleničke močil in to.
PS
Kako je ta rodent sploh zlezel v moj kamion? Spet eno tako vprašanje... So bile spet tuje »obveščevalne« službe v igri? Sova? Ščinkovec? Pink flamingo? Naomi Campbell? Ta. Slednja je hotela videti, kako skačem po Orsonu in nabijam z glavo v strop, da imam sedaj tam, kjer bi moral stati sedež inteligence, nekaj takega kot nekakšen pladenj. Eno tako umsko Slavonijo, Savano, Savo dolinko, da me še lastna hermetična mati ne razume več.
Nota
bene perfidno zamaskirane registrske tablice in bedni fejk
koliščarske megle. Ha, poznamo mi take Ljubljančane! Kot da šerif
Janko Vić-Rudnik ni dovolj. Zdaj
se nam bo na ekran nakakala še ena eht Špelca. Ali kaj.
In potem nam čez pljusnejo še malo kitajske zelene barve, ti marsovci, in mislijo, da so nas potegnili za ta dolg nos.
Dotični osebek je že prej imel takega, marsovci gor ali dol.
In ko jih razkrinkamo, se brezglavo poženejo v beg (i govno se vali nizbrdo), pa čof v zeleno morje. Pa pliz ne me s tem basat.
Jasno,
da se potem od sramu zazremo v tla. In tako nam pade na Neum slavni
biciklist, ki prav ta trenutek, medtem ko mi udobno skrivenčenih
hrbtenjač votlo fokusiramo monitor iz utekočinjenega pekmeza,
junaško goni pedala iz severne Amerike (nou gut), čez srednjo
Ameriko (mač beter, bt saks neverdless), proti latino Ameriki (ze
best). Heroj je vsaj v metelkovskih krogih bolj znan kot
Budi-se-Istok-i-Vostok. Sam sebe imenuje East-OK. Kakorkoli, model mi
je z marsovskim DHL-om poslal tele pustinjske krplje, alhamdulilla!,
ki so mojim obnucanim kolenskim sklepom bistveno podaljšale rok
trajanja.
See? Z in brez, after & before, razlika je očitna, kenede? Skratka sličice brez so neslavna preteklost. Poraba energije in s tem poraba hrane in s tem poraba deviz se je bistveno zmanjšala. Odkar imam pustinjske krplje, se hranim samo še s čistim zrakom, prozornimi obljubami in votlim upanjem. King of Bongo.
PS – kutić za politićku nastavu: Po dolgotrajni borbi z zahrbtno boleznijo je preminil n.e. El Hadž Omar Bongo Odimba, najbolj demokratični predsednik svobodne republike Gabon Petroleum Inc., ki je požrtvovalno vršil v.d. direktorske posle samo en mandat in eno leto. Skupaj enainštirideset (41) let. Nasledil ga bo sin. Pa tudi tašča je opasno zainteresirana. Itak. Slava jim. Vsem skupaj.
Torej kot rečeno, poln vere v boga, Pavleta Vuisića in cesarja odprem jaz zarana zjutraj nedolžne oči in ne kriv ne dolžen ugledam sledečo sliko.
»To ni moje stopalo!« kriknem od groze in planem k ogledalu.
Sem to jaz? Nemogoče. To je lahko zgolj in edino še ena neljudska rabota naših najboljših sosedov marsovcev.
Natančneje je to vendar oni malar Munih, Menih, Minhenčan, nekaj takega. Kot vedno se tuji okupatorji (marsovci), naslanjajo na domače izdajalce, ki za marsovca opravijo umazano delo.
Iiiiii, groza in gravž, pošteni davkoplačevalec je mortificiran. V šoku dvigne bogaboječi prst:
»Poslušajte vendar Munih, tako to ne gre, na tako podel način izdati domovino-očetnjavo in narediti zbrko total, kjer ama nikomur ni več jasno, kdo tu pije in kdo plača!«
»Vzemite se za božjo voljo vkup kot uboga gmajna, sicer vam sledijo najostrejše konsekvence, tako tukaj na žemlji, kot tam v nebesih! Kaj vam le pade na um, šment človeški, se vi zavedate v kak greh ste se spustili!!!!!!!!«
Dovolj bodi teh trivialnosti, ki kvazi slavijo absolutno lepoto stvarstva. Saj nismo na modni reviji. Vzel bom pamet v roke in se zamislil ala Drnovšek. Globoko se bom zamislil...
PS – Ob polnem zavedanju, da tačas, ko jaz tu zeleno kri ščijem, vi tam mirno in radostno uživate pod krilom in kuto vitezov demokrizije, ki neobritega Turka ne spustijo čez vrata Carigrada, postuliram naslednjo ugotovitev & nagradno vprašanje:
1. Slovenija je žemlja obećana. To je najboljša možna domovina očetnjava. Rožnik recimo je fenomenalen, čeprav so tam same bukve, rože pa so v Holandiji, pa Golovec tudi, čeprav je FKK omiko že zdavnaj zamenjal za goščo, gostejšo od četnikove brade.
2. Koliko je dandanes vredna lepa slovanska beseda? (Govorimo seveda izključno o vrhunsko kvalitetni slovanski besedi). Bogme ne veliko. Šest cela petindvajset centima, če ti je sreča mila. Lahko in predvsem pa nič. Se pravi, da gre idealno v en jevrček šestnajst nesmrtno izbornih slovanskih besed. In tu se skriva odgovor na vprašanje, čemu se snovalec pričujočega bloka tako pogosto zateka k tujkam, spakedrankam in podobni francoski solati. Razlog, simpotom in posledica je seveda t.im. logika kapitala. Snovalec ves čas razmišlja, kako bi dosegel in presegel dodano vrednost. Brez davka seveda. Fučka se njemu za vas. In za marsovce tudi...
Ne vem, če sem vam že pripovedoval o tem, da mi poleg tega, da me noč in dan zasledujejo, tudi kradejo notranje organe. Morda vsled prirojene skromnosti nisem, a je napočil čas, da se ta boleča rana odpre. Kot vsak bogaboječ in marljiv državljan ponoči zvečine spim. Ko pa zjutraj poln elana in vere v cesarja odprem oči, vidim tole:
Načeloma ni slabo, a naše poslanstvo v univerzumu RKC vendarle ni špas ino zabava, temveč trpljenje ter humanitarne in ministrantske dejavnosti. Zaprem spet obe oki in previdno odškrnem le desno,
pa levo očeso:
šmentana reč: Canis Auriculatus. Tu nekaj ne bo v redu. Poleg tega, da zunaj sonce zahaja v krvavih meglicah, čeprav je ura šele šesta zjutraj in dasiravno vsak dan polokam dva litra bio čaja znamke Mirko Pegasti Bandelj, namesto Groharjevega sejalca videvam take spacke:
in to v brutalno zafleširanem scenosledju, kot bi bilo preobilje melanina v igri, brez mehkih prelivov ali vsaj kromatičnih harmonij. Ne, barvni metek v čelo. Bum. Bum. Šus.
Kazno je, da mi ponoči nekdo krade notranje organe. Buda Iškarijot? Da nimam denimo srca, prepevajo vrabci širom Tuhinjske doline, da plitko duham, ker nimam pljuč, je tudi že vsem jasno, da so jetra in sive možganske celice adio mare, je splošna in javna skrivnost, a od včeraj ponoči imam za prijaviti še nestanak reproduktivnih organov!!! Kmalu bom praznoval 69-tisočo bralko, oziroma klikalko, a jaz brez cure metke in onih dveh elipsoidnih parabol, za kateri tudi prej nisem ravno več točno vedel, čemu naj bi bili namenjeni. To je pa res tumač. Pa to je čista pljačka!!!! A Bernarda Nežmah še nabija klicaje??????????????? Kaj čmo, je plačana po znaku, brez presledkov, jaz pa razmišljam o tem, da je nujno potrebna magari krvava revolucija globalno tlačenega proletariata. Naj grad gori in naj teče vsaj kri, če je že zmanjkalo vina. Ma kaj globalna, pankozmična. To pravim zato, ker bi glede teh kraj notranjih organov seveda človek najprej pomislil na lokalno bagro: Bineta Kradeža, Toneta Ropa, Minko Gašpari, Igorja Bavbavčarja in mojega favorita dr. Mengele Ivico Boskarola. Ampak nak, to ni recimo kak Valentin Vodnik, rokomavhe kaže iskati v širši okolici, natančneje na Marsu. Interna varnostna služba je že izdelala fotorobot zlikofca Marsovca.
Naproša se cenjeno bralstvo, da v primeru realizirane zaskočbe dotičnega zlikofca z vsemi sredstvi zdruzga v zeleno kašo, preden mi ta izpod riti ukrade še finko in danko. Več o vsem tem prihodnjič, ko naša ozna nove podrobnosti dozna. Do takrat pa imenitno lep pozdrav iz zasnežene Zahodne Sahare. Imejte se radi in mega naddobro zdaj, ko vidite, kako gre drugim še slabše! In kajpak seveda, pazite na svoje notranje organe, to je vse, kar imate, čeprav se zdijo potrošna roba.
OK, pa še nekaj za ljubitelje Hemingwaya in Miška Kranjca, en krasen recep, situiran nekje med portugalskim o'bacalau, hvarsko gregado in belokranjsko mineštro iz ribjih repkov:
Naštimate vojake, da vam prinesejo kilskega kavala, oziroma kozo, kot isti živali rečeju tu v Magrebu. (Naj bo svež, iz Atlantika, če ni kakega manjšega morja pri roki in nujno očiščen, ker se nahajate na 100 metrskem klifu, a vas matrajo išias, revma in Priklopil-Fritzlov sindrom. Vojaku, ki ima na puklu že boga, kralja in domovino, se še ta malenkost ne bo prav nič poznala.) Ker še niste lačni, kavala obesite v senco na veter, ki ne sme pasti po 34 vozlov, oziroma 8 Bf. Počakajte devet ur, da prav zares začutite, kako je bilo to takrat v Biafri. Odrežite kavalu glavo in rep, ter ga dajte psu Pakotu. Filetirajte kavala. Kosti in obškržne srti dajte spet Pakotu, ki poslej ne bo nikoli več niti pogledal jebenih briketov in bo tako občutno razbremenil koruzniški proračun. Vzamete posodo Eterna, ¾ litrsko. Jo segrejete, kapnete nekaj kapljic olja in brž vržete nanj fino sesekljano čebulo (stil Mobutu Sese Seko). Čez vrzite dobro zmasakrirane sveže paradajze iz hajtek veggy farme v okolici Dakle, ker žal ni drugih. S filingom solite in nafrckate nekaj lističev marokanskega origana. Zdaj naj pade nekaj nadstropij olupljenega in na fine fete narezanega krompirja, žal z iste farme. Sedem kapljic olja (sicer bo pomivanje zamudnejše). Na rezine nasekane filete atlantskega kavala dodate zdaj. Plus česnjokovič in en ščepec middle of the road ljute papričice. V pokriti posodi prepustite cmaraži na majhnem ognju, dokler ne probate in ugotovite, da je že. Pustite stati pol ure, da se mojstrovina naravnim potom ohladi na ljudomilo temperaturo in da tačas vaša parterka zblazni od pričakovanja. (To je ugoden moment za spolno zlorabo, če vas še ni pamet srečala.) Odvisno od faktorja t kot tajm, staro župo zopet malček pogrejete ali pa kar direkt h konzumaciji preidete in si zlorabe prišparate za po nesladkanem čaju iz Pegastega Mirka Bandlja... Religiozno zamaknjeni obmolčite, nakar krepko rignete in izrečete alhamdulila in ko ste že pri stvari zlepa ali zgrda naščuvate parterko h pomivanju posode, vi pa date vse štiri od sebe. Docela zasluženo, kajti ravnokar ste univerzum osrečili z ljubeznijo krivonogega boga Šive. Istočasno lahko razmišljate ali bi se vam pod večer bolj prilegle ostrige ali pa bledozelene podolgovate školjke, ki živijo v peščenih luknjicah sredi kristalno čiste lagune in ki jim še vedno ne poznam imena. Brez stresa in na izi upoštevajte hudo konkurenco poparjenih rarogov in gigantskih grancevolov in seveda hobotnic – specialitete tukajšnjih voda...
PS
Bolj so se prilegle ostrige.
Život je fefeferon
V Dakli so bile lakalne molitve. Kar pride od lakaj. Za razliko od lokalnih molitev, kar pride od lokanja. Zakaj? Kaj zakaj? Internet je bilo treba odklopiti, da ne bi kaki šnjofaški sovražniki boga, kralja in domovine, manipulirali cakum pakum zadev. Tako da smo bili odrezani od jaka-muda-sveta. Itak je bilo že vse dogovorjeno. Zmagal je Žumani. Tip, ki ima največ keša. Pa tudi sicer se primerno obnaša. Dobro, zdaj sem uničil ves suspenz. Ampak imam dober razlog: namreč odavde nisam ja in ne od včeraj. Imperativ je orenk protest. Zmago bi si definitivno zaslužil tale velecenjeni gospod:
Poglejte ta angažiran, zagret in pošten pogled, te zveste oke, te negovane brčice, na katere se ne lepi nobena pašta fižol in tega orla poglejte, ki mu krotko sedi na desni rami. Ne pa kurac palac od Žumanija. Sramota. Te molitve bi se komot imenovale tudi alkalne, ker so res pustile milni pookus v parodontotično zdemoliranih ustih. Celo mesto je bilo zasuto z molitveno propagando, kot v Ameriki. Tukaj vam nudim samo en mikro izbor molilnih lističev. En mikrič prav res, ker palitičnih srank je mnogo več, kajti nezakonito anektirana saharska provinca kraljevine maroković je izjemno demokritična dežela, skoraj kot Amerika in še bolj kot $lovenija.
Skratka, meni je zelo pri srcu sranka prečrtane tehtnice, pa prečrtane defektne kitajske leščerbe. V principu nimam takisto nič proti sranki prečrtanega dvojnega traktorja (Žumanijeva sranka, za tiste malo bolj počasne pameti), a nikako da zaboravim sranko dvojnega prečrtanega polmeseca. Všeč mi je tudi sranka Avtentičnosti in modernizma. Zaradi imena. Za sranko nekakšnega jabolčnega dreveščka (Vrtnar, a so to ti cigančki, pardon carjeviči?) pa moram priznati, da ne štekam ravno baš. Morda je to sranka intelekitualcev? Skratka, pred lakalnimi molitvami sem jo podurhal iz Dakle v divjino, kjer ni bilo nobenih molitev, pa tudi interneta ne... Medtem, ko sem tulil z volkovi, sem se malo igral z Irfanom, pa je ven prišlo tole:
Rojen umetnik, ni kaj. Tale Irfan.
13 junija, dan po molitvah, sem se vrnil v Daklo. Internet je bil točno tam, kjer sem ga pustil. A na njemu naš Tite. Naš Tite je bil najboljši možen sistem ever, nema dvojbe. Ne pa ta avtohtoni vsemirni dokapitalizem.
Tite je v nebesih, obdan z 20.000 devicami, ki mu prebirajo Leva Tolstoja in Pavleta Zidarja. Ne, on si žvižga Non, rien de rien, j'ne regrette rien. Jaz pa surlo vlečem in čisto brez veze safer furam. Eni pač znajo. Eni smo pa v Dakli. Namesto da bi s Fleš Goranom v hostlu Culica v Lajbah rajonu kitajski surogat italijanske kave pili. Ali pa enostavno rekli: čežnja je puhlo čistvo, ki je za v smeti in se bodro nasmehnili rujni zori svetle prihodnosti. Tako kot to počne globalni proletariat v mestecu Palos de la Frontera, nedaleč od mesteca Sanlucar de Barrameda, od koder je pred mnogimi leti izplul caballero Fernando Magellan, prodana dušica, ki je iz karierističnih vzgibov zatrejdala portugalsko državljanstvo za špansko in kot prva človeka obplula svet (dobro, ajde, na pol poti, na Filipinih, je izdihnila, ampak That's the spirit je nadaljevala), da je potem vladika Karlo 5., lahko vzhičeno dahnil Primus circumdedisti me in začel vse to globalno sranje...
Joj, malo sem se zaklepetal. Kaj čmo, še specialni dodatek, nabožna podobica za kabaliste in čao Perro.
