Wednesday, May 13, 2009

TATOVI ORGANOV

Ne vem, če sem vam že pripovedoval o tem, da mi poleg tega, da me noč in dan zasledujejo, tudi kradejo notranje organe. Morda vsled prirojene skromnosti nisem, a je napočil čas, da se ta boleča rana odpre. Kot vsak bogaboječ in marljiv državljan ponoči zvečine spim. Ko pa zjutraj poln elana in vere v cesarja odprem oči, vidim tole:

Načeloma ni slabo, a naše poslanstvo v univerzumu RKC vendarle ni špas ino zabava, temveč trpljenje ter humanitarne in ministrantske dejavnosti. Zaprem spet obe oki in previdno odškrnem le desno,

pa levo očeso:

šmentana reč: Canis Auriculatus. Tu nekaj ne bo v redu. Poleg tega, da zunaj sonce zahaja v krvavih meglicah, čeprav je ura šele šesta zjutraj in dasiravno vsak dan polokam dva litra bio čaja znamke Mirko Pegasti Bandelj, namesto Groharjevega sejalca videvam take spacke:


in to v brutalno zafleširanem scenosledju, kot bi bilo preobilje melanina v igri, brez mehkih prelivov ali vsaj kromatičnih harmonij. Ne, barvni metek v čelo. Bum. Bum. Šus.

Kazno je, da mi ponoči nekdo krade notranje organe. Buda Iškarijot? Da nimam denimo srca, prepevajo vrabci širom Tuhinjske doline, da plitko duham, ker nimam pljuč, je tudi že vsem jasno, da so jetra in sive možganske celice adio mare, je splošna in javna skrivnost, a od včeraj ponoči imam za prijaviti še nestanak reproduktivnih organov!!! Kmalu bom praznoval 69-tisočo bralko, oziroma klikalko, a jaz brez cure metke in onih dveh elipsoidnih parabol, za kateri tudi prej nisem ravno več točno vedel, čemu naj bi bili namenjeni. To je pa res tumač. Pa to je čista pljačka!!!! A Bernarda Nežmah še nabija klicaje??????????????? Kaj čmo, je plačana po znaku, brez presledkov, jaz pa razmišljam o tem, da je nujno potrebna magari krvava revolucija globalno tlačenega proletariata. Naj grad gori in naj teče vsaj kri, če je že zmanjkalo vina. Ma kaj globalna, pankozmična. To pravim zato, ker bi glede teh kraj notranjih organov seveda človek najprej pomislil na lokalno bagro: Bineta Kradeža, Toneta Ropa, Minko Gašpari, Igorja Bavbavčarja in mojega favorita dr. Mengele Ivico Boskarola. Ampak nak, to ni recimo kak Valentin Vodnik, rokomavhe kaže iskati v širši okolici, natančneje na Marsu. Interna varnostna služba je že izdelala fotorobot zlikofca Marsovca.

 

Naproša se cenjeno bralstvo, da v primeru realizirane zaskočbe dotičnega zlikofca z vsemi sredstvi zdruzga v zeleno kašo, preden mi ta izpod riti ukrade še finko in danko. Več o vsem tem prihodnjič, ko naša ozna nove podrobnosti dozna. Do takrat pa imenitno lep pozdrav iz zasnežene Zahodne Sahare. Imejte se radi in mega naddobro zdaj, ko vidite, kako gre drugim še slabše! In kajpak seveda, pazite na svoje notranje organe, to je vse, kar imate, čeprav se zdijo potrošna roba.

OK, pa še nekaj za ljubitelje Hemingwaya in Miška Kranjca, en krasen recep, situiran nekje med portugalskim o'bacalau, hvarsko gregado in belokranjsko mineštro iz ribjih repkov:

Naštimate vojake, da vam prinesejo kilskega kavala, oziroma kozo, kot isti živali rečeju tu v Magrebu. (Naj bo svež, iz Atlantika, če ni kakega manjšega morja pri roki in nujno očiščen, ker se nahajate na 100 metrskem klifu, a vas matrajo išias, revma in Priklopil-Fritzlov sindrom. Vojaku, ki ima na puklu že boga, kralja in domovino, se še ta malenkost ne bo prav nič poznala.) Ker še niste lačni, kavala obesite v senco na veter, ki ne sme pasti po 34 vozlov, oziroma 8 Bf. Počakajte devet ur, da prav zares začutite, kako je bilo to takrat v Biafri. Odrežite kavalu glavo in rep, ter ga dajte psu Pakotu. Filetirajte kavala. Kosti in obškržne srti dajte spet Pakotu, ki poslej ne bo nikoli več niti pogledal jebenih briketov in bo tako občutno razbremenil koruzniški proračun. Vzamete posodo Eterna, ¾ litrsko. Jo segrejete, kapnete nekaj kapljic olja in brž vržete nanj fino sesekljano čebulo (stil Mobutu Sese Seko). Čez vrzite dobro zmasakrirane sveže paradajze iz hajtek veggy farme v okolici Dakle, ker žal ni drugih. S filingom solite in nafrckate nekaj lističev marokanskega origana. Zdaj naj pade nekaj nadstropij olupljenega in na fine fete narezanega krompirja, žal z iste farme. Sedem kapljic olja (sicer bo pomivanje zamudnejše). Na rezine nasekane filete atlantskega kavala dodate zdaj. Plus česnjokovič in en ščepec middle of the road ljute papričice. V pokriti posodi prepustite cmaraži na majhnem ognju, dokler ne probate in ugotovite, da je že. Pustite stati pol ure, da se mojstrovina naravnim potom ohladi na ljudomilo temperaturo in da tačas vaša parterka zblazni od pričakovanja. (To je ugoden moment za spolno zlorabo, če vas še ni pamet srečala.) Odvisno od faktorja t kot tajm, staro župo zopet malček pogrejete ali pa kar direkt h konzumaciji preidete in si zlorabe prišparate za po nesladkanem čaju iz Pegastega Mirka Bandlja... Religiozno zamaknjeni obmolčite, nakar krepko rignete in izrečete alhamdulila in ko ste že pri stvari zlepa ali zgrda naščuvate parterko h pomivanju posode, vi pa date vse štiri od sebe. Docela zasluženo, kajti ravnokar ste univerzum osrečili z ljubeznijo krivonogega boga Šive. Istočasno lahko razmišljate ali bi se vam pod večer bolj prilegle ostrige ali pa bledozelene podolgovate školjke, ki živijo v peščenih luknjicah sredi kristalno čiste lagune in ki jim še vedno ne poznam imena. Brez stresa in na izi upoštevajte hudo konkurenco poparjenih rarogov in gigantskih grancevolov in seveda hobotnic – specialitete tukajšnjih voda...

PS

Bolj so se prilegle ostrige.

No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.

HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...