Friday, May 8, 2009

LOJALNE MOLITVE

Život je fefeferon

V Dakli so bile lakalne molitve. Kar pride od lakaj. Za razliko od lokalnih molitev, kar pride od lokanja. Zakaj? Kaj zakaj? Internet je bilo treba odklopiti, da ne bi kaki šnjofaški sovražniki boga, kralja in domovine, manipulirali cakum pakum zadev. Tako da smo bili odrezani od jaka-muda-sveta. Itak je bilo že vse dogovorjeno. Zmagal je Žumani. Tip, ki ima največ keša. Pa tudi sicer se primerno obnaša. Dobro, zdaj sem uničil ves suspenz. Ampak imam dober razlog: namreč odavde nisam ja in ne od včeraj. Imperativ je orenk protest. Zmago bi si definitivno zaslužil tale velecenjeni gospod:

Poglejte ta angažiran, zagret in pošten pogled, te zveste oke, te negovane brčice, na katere se ne lepi nobena pašta fižol in tega orla poglejte, ki mu krotko sedi na desni rami. Ne pa kurac palac od Žumanija. Sramota. Te molitve bi se komot imenovale tudi alkalne, ker so res pustile milni pookus v parodontotično zdemoliranih ustih. Celo mesto je bilo zasuto z molitveno propagando, kot v Ameriki. Tukaj vam nudim samo en mikro izbor molilnih lističev. En mikrič prav res, ker palitičnih srank je mnogo več, kajti nezakonito anektirana saharska provinca kraljevine maroković je izjemno demokritična dežela, skoraj kot Amerika in še bolj kot $lovenija.

Skratka, meni je zelo pri srcu sranka prečrtane tehtnice, pa prečrtane defektne kitajske leščerbe. V principu nimam takisto nič proti sranki prečrtanega dvojnega traktorja (Žumanijeva sranka, za tiste malo bolj počasne pameti), a nikako da zaboravim sranko dvojnega prečrtanega polmeseca. Všeč mi je tudi sranka Avtentičnosti in modernizma. Zaradi imena. Za sranko nekakšnega jabolčnega dreveščka (Vrtnar, a so to ti cigančki, pardon carjeviči?) pa moram priznati, da ne štekam ravno baš. Morda je to sranka intelekitualcev? Skratka, pred lakalnimi molitvami sem jo podurhal iz Dakle v divjino, kjer ni bilo nobenih molitev, pa tudi interneta ne... Medtem, ko sem tulil z volkovi, sem se malo igral z Irfanom, pa je ven prišlo tole:

 

Rojen umetnik, ni kaj. Tale Irfan.

13 junija, dan po molitvah, sem se vrnil v Daklo. Internet je bil točno tam, kjer sem ga pustil. A na njemu naš Tite. Naš Tite je bil najboljši možen sistem ever, nema dvojbe. Ne pa ta avtohtoni vsemirni dokapitalizem.

Tite je v nebesih, obdan z 20.000 devicami, ki mu prebirajo Leva Tolstoja in Pavleta Zidarja. Ne, on si žvižga Non, rien de rien, j'ne regrette rien. Jaz pa surlo vlečem in čisto brez veze safer furam. Eni pač znajo. Eni smo pa v Dakli. Namesto da bi s Fleš Goranom v hostlu Culica v Lajbah rajonu kitajski surogat italijanske kave pili. Ali pa enostavno rekli: čežnja je puhlo čistvo, ki je za v smeti in se bodro nasmehnili rujni zori svetle prihodnosti. Tako kot to počne globalni proletariat v mestecu Palos de la Frontera, nedaleč od mesteca Sanlucar de Barrameda, od koder je pred mnogimi leti izplul caballero Fernando Magellan, prodana dušica, ki je iz karierističnih vzgibov zatrejdala portugalsko državljanstvo za špansko in kot prva človeka obplula svet (dobro, ajde, na pol poti, na Filipinih, je izdihnila, ampak That's the spirit je nadaljevala), da je potem vladika Karlo 5., lahko vzhičeno dahnil Primus circumdedisti me in začel vse to globalno sranje...

Joj, malo sem se zaklepetal. Kaj čmo, še specialni dodatek, nabožna podobica za kabaliste in čao Perro.


No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.