KOZA EKSPRES

Vsak resen oblastnik skuša anticipirati erupcije ljudskega gneva in jih sprevreči v orodje za dosego novih ciljev na svoji agendi. Maroškemu monarhu gre ta alkimija srednje od rok. Poglejmo menda že najavljeno fotko, z dne 9.2. lani.

Brezpravni, permanentno v rito nabrisani koloni so se med pogromi v Dakhli celo noč in del dneva znašali nad nič krivimi Saharci, preden je končno intervenirala lučaj proč ugnezdena vojska. Njen najnemarnejši del – t.im. pomožni soldati, ki za sendvič brez salame pustijo najboljša leta v slepičih kraljevine, da bi se krhkega zdravja in brez ficka v žepu končno smeli vrniti domov, k uvelim ženam in odtujenim otrokom. Dobili so puške z bajoneti (sic!), naboje s pretečenim rokom trajanja in udri po siromaku. Ne po huliganih, temveč po žrtvah.

Nov cikel plesa s strahovi svobode me vodi iz Boujdourja v okupirani Zahodni Sahari do prestolnice svobodnih ozemelj taiste dežele – Saharske Arabske Demokratične Republike, skrajšano SADR, Tifariti. Dva tisoč km prahu in grbin za štiri stotake zračne razdalje, v porog flancam o prostem pretoku ljudi, blaga in storitev! Asfaltna premica do edinega odprtega mejnega prehoda daleč naokrog ne nudi posebnosti. Dejanski štart je itak pri Colombu, mladem Saharcu ob magistrali za Nouakchott. Colombo je preživel osem let v internatu na Kubi – državi, ki je tisočem pregnanih saharskih otrok omogočila brezplačno šolanje. Zdaj je eksperten mizar, ki zna delati tudi brez orodja. Živi sam, njegova družina je razstresena po begunskih taboriščih v Alžiriji. Kot večina saharske mladine je sit koketne ljubimke – svobode, ki ne pride in ne pride. Med prostovoljnim služenjem vojske je postal ostrostrelec. Zdaj čaka, kaj bo. Pije čaj, skrbi za konja in nekaj drobnice, za udomačene golobe, leglo psov, nekaj mačk in želvo. Sedi na vodovodu, ki bistro Bou Lanouarsko podtalnico pelje do pristanišča Nouadhibou, ki vode sploh nima. Colombo s pomočjo števca porabe umno zaliva svoj bio-vrt. Vse, kar mu zraste, tudi avtentična vinska trta,

 

 

je izjemno bogato z železom. Čisto blizu je proga, po kateri grmijo bojda najdaljši vlaki na svetu, do roba natovorjeni z železovo rudo, ki jih pet lokomotiv vleče in poriva iz daljnih rudnikov pri Zoueratu. Divji veter enkrat s te, enkrat z one strani odpihava črni prah in ga slikovito odlaga ob progi. Železnica, dobesedno. Colombo je družaben človek. Tokrat ima na obisku prijatelja Saleka, katerega oče je kot maroški polkovnik, sledeč svoji vesti prebegnil na drugo stran. Tam je inštruiral polisariove borce in si ustvaril družino. Po dolgih letih ne miru, ne vojne in po razpadu zakona se je s sinom Salekom vrnil. Odrabotal je pičlega pol leta zapora, ker je za rep ujel amnestijo. Kmalu je spet postal polkovnik maroške vojske, v kateri ima vplivne prijatelje. Salek je bil kot prebežnik iz tabora Polisaria upravičen do stanovanja v okupiranem Laayounu. S taktiko baržunaste ječe namreč Maroko minira osvobodilne težnje Saharcev: velikopotezno gradi stanovanja in hiše, ki jih potem gratis deli dezerterjem. K temu spada še mesečno nadomestilo za ne-delo. Saharci so plačani za to, da nič ne počnejo! Edino s »politiko« se ne smejo ukvarjati. Na prvi pogled zvita, a draga poteza, ne funkcionira: Saharci pobašejo denar in stanovanje, slednjega ob prvi priložnosti prodajo in se preko Mavretanije vrnejo nazaj ali pa si kar tam z izkupičkom kupijo nepremičnino. Salek denimo je pokasiral 45 čukov in se preselil k mami v Nouadhibou.
Oskrbljen z dobro vodo, spočit in naspan, krenem dalje.

 

 

Skrbi me malce lovski načrt, da smuknem na ozemlja svobodne Sahare, brez kakega košer papirja. Imam le sken vabila na 13. kongres Polisaria, na katerega sem ročno vnesel ime. Ker celotni sever Mavretanije velja kot nevaren, je itak povsem možno, da me že v štartu kak motiviran žandarm pošlje nazaj. Diskretnost je imperativ. Iskanje uporabnega odcepa pa resen projekt. Razloženo, skicirano in realno nikakor ne harmonizira. Rintam skozi miks kamenja in sipkega peska, a počasi moj tamič le zabrunda na vzhod.

 

Slučajno zvoham maroški gsm signal, (fronta je blizu), zamenjam sim-kartico in se načvekam z znanci v Dakhli. Ko se izkaže, da so klici brezplačni – tako kralj reče hvala, zabrnijo mobiteli na treh kontinentih. Pa da imamo tudi mi kaj od te monarhije. Z ravnilom potegnjena črta od maroške izstopne točke do zaselka Inal, dvesto kilometrov vzhodno, je z mavretanske strani nebranjena. Tu je samo maroški Zid, ki cementira okupacijo, mehki trebuh kraljevine, čez katerega naletavajo migranti, orožje in kokain. General Benani, nesporni gospodar zasedenih ozemelj, je izjemno bogat človek. Vse je dogovorjeno in sproti usklajeno z mobilniki: ob pravem času na pravem mestu prava oseba stegne dlan in čvrsto zamiži, medtem ko mimo s trebuhom za kruhom odtapka mavretanski pastir s kamelama, gruča migrantov ali pač do roba naložen terenec. Vzorec se replicira od dna do vrha piramide, s katerega tolsti krap general nemo dirigira orkestru podložnih mu rib. Cona somraka, sfera nevidnih kod in pravil in hej, zakaj tu sred niča, kar tako gori avtomobilska pnevmatika, ravno zdaj, ko gre moja malenkost mimo?

 

Je to signal rokomavhom: pozor, blondinec s portfeljem? Zadnja možnost za retrofront?
V takih momentih mi rado udari na trmo. Hladno nadaljujem naravnost v Inal, kjer me na pahni-potegni ustavi civilist. Fino ga naderem, preden se identificira kot šef žandarmerije, dobi fiche – listek z mojimi osebnimi podatki in mi odmigne naprej. V naslednjem približku zaselka prečkam progo in modno uniformirano patruljo naparfumiram z visoko diplomacijo. Predložim vse dokumente, zdrdram destinacijo, provenienco itd., počakam da odžebrajo svoj salat (naslikal sem se jim ravno ob sončnem zahodu), nakar zaprosim za avdienco pri komandirju. Tam čez, v Zougu da imam prijatelje in ali bi kratek obisk predstavljal težavo. Nobene, krasno. Hitro povečerjam in kmalu zaspim. Malo čez polnoč me prebudijo rafali pod oknom. Ne utegnem se prestrašiti, ko že odprem okno in iz tople postelje špegam, kaj da dogaja. Dogaja kričanje, mahanje z arkebuzami in samokresi in manevriranje žandarskih pickupov. V soju žarometov se materializirata ujetnika, z rokami zvezanimi na hrbtu. Zbijejo ju na tla in ju s škornji tlačijo v pesek. Sledi maltretiranje: vstani, na kolena, na tla in tako pet- ali desetkrat. Repeticija je mati modrosti. Iz teme se obotavljivo izluščita civilni vozili in še povečata direndaj. Slednjič ženski glas iz notranjosti enega od vozil z vztrajnim zaklinjanjem ualaji, ualaji (bog mi je priča) omili napetost. Zjutraj zvem, da sta avtomobila na poti v Choum brez ustavljanja peljala mimo kontrolne točke. Čeprav ali pa ravno zato, ker je vožnja ponoči prepovedana. Nekaj sto metrov naprej sta potem ugasnila luči. In začela voziti nazaj, naravnost proti žandarjem. Ti pa nafilani s tenoristi. Kasni potniki so se v resnici samo izgubili, luči pa ugasnili, da se v siju brejega meseca spet orientirajo.

 

 

Kaos in red. Pospešim na severovzhod in pred poldnem dosežem downtown Zoug: nekaj koč iz zravnanih bencinskih sodov na obronku črnega masiva. V pesku poležava slab ducat biblično opasanih Saharcev, ob strani čepi osamljena ženska in nikomur se ne zdi vredno odzdraviti. Kot bi tekmovali v hermetičnosti napram tujcu, negibno opazujejo mojo cukajočo rumbo v smeri miniaturne utrdbe v španskem stilu. Vmes je ograjen vrt, na njegovem zgornjem voglu vodnjak, spodaj pa skladovnica sodov, polnih nafte. Gratis gorivo z energenti bogate Alžirije je ena od oblik pomoči osvobodilnemu gibanju Polisario. Povsod sami uniformirani starci, abraham plus. Kljub fantomski počasnosti so priljudnejši od ekipe na vhodu. Med pozdravno sago me vabijo na čaj, žal rinem naprej. Kontrolna točka je deset kilometrov severno, na prevalu gorske verige. Zaresna meja z belo markiranima pasovoma za vstop in izstop, s stop znakom v arabskih hieroglifih, pa s stražarnico med pasovoma, ki jo brž okupira bojevnik z belo čelado, paradnimi škornji in manšetami. Izrezan Freddy Mercury. Ali Krüger. Nedaleč proč toyota s protiletalskim šmajserjem.

 

Sicer spokojen ambient. Ležerno sem izprašan o namerah, skenirano vabilo zadošča, nakar že popravljamo kombi, ki ga je nek Saharec pripeljal iz daljne Asturije. Kapo dol, da je navadnega ford tranzita spravil do tu in ne zelo čudno, da je zbil levo premo. Popravimo bolj malo, kmalu sem spet na poti. Pokrajina je nezanimiva, pista kucljasta. Vijuga med irokezi železovih rudnin in zaplatami bledega peska, našpikanimi s šopi mumificiranih trav. Ko se približam slabo stotko oddaljenemu konglomeratu zaselkov z albansko zvenečim imenom Dougaj (Dugž), se scenerija popravi. Pesek atraktivno zažari. Iz njega vstanejo mogočni granitni monoliti. Pista pelje direkt v logistični servis za civiliste, s trgovinico, bencinsko črpalko in vodnjakom – vse kar človek na tem koncu sveta potrebuje. Alžirska nafta, ki je za uradne namene zastonj, se za ugoden denar tudi prodaja. Med zadržanimi fanti, ki prikapljajo iz ene od koč, je oficir v civilu. Voljan me je odvesti v Protocolo – center, ki je v vsakem armadnem okrožju namenjen tujim obiskovalcem. Namestijo me za polkrožnim hangarjem, uradno sprejemnico.

 

Sredi nje kraljuje rdeča preproga, po vsej dolžini sten so nanizani kvadri penaste gume in gore blazin v razkošno izvezeni zeleni sintetiki. Fleece ob stiku z njimi divje iskri. Sedemo; jaz in nekaj vojakov, ki mi odsotno zastavljajo napol umestna vprašanja in me svedrajo s temnimi pogledi. Nastavljam prsa z lešnikom v njih in društvo motiviram za bolj humoristične vode. Odziv je nismo ti mi Johnny Weissmuller. Nič čudnega. Če že ne prvi, sem gotovo eden redkih bledoličnikov, ki jim je brez trkanja padel v bazo. Povečerjamo kozo, ki se raztaplja v ustih. Okrog osme čašice supersladkega čaja se tudi vzdušje otopli. A tista globoka nezaupljivost ljudi, ki jih združeni narodi sveta že desetletja ignorirajo, ostane. Zaklenjena v žilavih, čokatih telesih, ki jih grobo sešite uniforme delajo še bolj kvadrataste, kot so v resnici. Alkohol bi tu cimpral čudeže. Za lahko noč obelodanim tihoma korigiran načrt, da bi na sever rad preko baze Mijek. Na znanje je vzet brez kakršnihkoli reakcij. Negotovost veča fakt, da saharski vojaki ne nosijo činov, poveljniki pa so itak kar v civilu. Ali pa tudi ne.
Zjutraj izvem, da v Mijek ne grem sam, tamveč v spremstvu. Tihoma mi to odgovarja, saj imam do okroglo šesto km oddaljenega Tifaritija na razpolago le štiri nepreverjene GPS točke. Zgodaj popoldne se materializira hitri bencinar vojaške policije, ravno še utegnem podmazati kamion in se oprhati z mrzlo vodo. Šoferju (vojaški imajo radi težko nogo) zlogujem, da nismo formula ena in da bo treba počasi, a ko se za kontrolno točko odpro hitre planjave, sam pritisnem do konca. Spusti me naprej, da testira moj navigacijski čut, a sledi so čitljive, smer jasna.

 

Sonce sede na horizont in mi smo v 180 km oddaljenem Mijeku – moj tretji obisk. Vtem je kraj zrasel. V spominu sta okrogli Protokol

 

in bližnja baza OZN, ne pa ob vadiju raztresene hiške, nomadski tabori in brez reda parkirani kamioni. Če odmislim naravne lepote, Mijeka nimam v toplem spominu. Tudi tokrat je sprejem vojaško zadržan. Držim se torej ob strani, fragmentarno kramljam in zvečer v družbi privilegirancev bolščim v ekran, s katerega gestikulirajo spikerji alžirske televizije, Al Jazeere in novopečene SADR TV.
Nadaljevati res hočem solo, a res ne gre. Hamdi, komandant 3. armadnega okrožja osebno, mi brez debate prisoli spremstvo: zaradi nedavne ugrabitve treh humanitarcev v Rabouniju (glavnem Protokolu in obveznem postanku vseh tujcev, ki delajo v saharskih begunskih taboriščih), da vlada obsedno stanje in ni govora, da bi naokrog taval sam, vsaj ne dokler sem pod njegovo komando. Ampak-ampak nima nobenega haska. Sicer vse korektno. Dostava hrane je kar v kamion

 

 

in tudi znamenitost Protokola, pravo pravcato (naj južneje ležečo?) oljko smem poškljocati z vseh strani.

 

Na dan odhoda mi je suho predstavljen šofer spremljevalnega vozila, ki me ni vesel. Heda?, a to naj vlačim s sabo, je njegova reakcija. Čakam do pozno popoldne, preden poženemo. To že poznam in ne nergam. Na izhodni kontrolni točki se nam priključi še en tovornjak, oranžen terenski renault, kakršnih je Polisario leta 2003, ob praznovanju tridesetletnice obstoja, dobil ducat v dar od baskovske vlade. Stražar odsalutira, pickup odbezlja naprej, kamionarja ga po najboljših močeh loviva. Precej je izgubljanja in veliko tratenja časa. Oboroženo spremstvo, kot si ga predstavljamo mi, to ravno ni. Do večera nanizamo sedemdeset km, nakar se začne tradicionalno iskanje nekoga ali nečesa – očem evropejca popolnoma nesmiselno početje. Prekrižarimo komaj zaznavno valujočo planjavo, ustavimo pri enih nomadih, pa pri drugih, da bi končali pri dveh kozjih pastirjih. Kakih dvesto metrov proč se ob hrani spoznamo. Šoferju kamiona je ime Mbarek Ahmed, njegovemu molčečnemu spremljevalcu pa Mohamed Mbarek. Šofer pickupa Mohamed Salim lomi španščino, Mbarek Ahmed pa je izjemno pantomimično nadarjen. Smeje se napokamo z mesom in v pesku pečenim kruhom. Saharci jedo z rokami. Baje zato, da uživajo nepotvorjeni okus hrane. Ne vem zakaj potem kuhajo v aluminijastih loncih. Gotovo pa je, da njihovi otroci ne izstreljujejo projektilov Bebipape in Frutabele po okoli visečih Picassih, Kandinskih in Piet Mondrianih. Nakar Mohamed Salim oznani, da bodo oni spali pri kozah, jaz pa kakor želim. Optiram za solo inačico, iz lenobe. V zadnji zarji krenejo, do šotora s pastirjema in gladko naprej in še naprej, dokler za horizontom ne izginejo njihove zadnje luči in slednjič tudi sij žarometov. Brž se pojavijo določeni dvomi. Da Hamdi, ali pa kar ti trije niso vse to naštimali in me prodali Alkokokajdi? Belci smo iz prve roke vredni slabih petdeset jurjev jevrov (jaz malo manj). To ni malo denarja. Interes je in moji spremljevalci imajo satelitske telefone. Izdali so kriminalcem pozicijo in jo podurhali, da si ne pacajo vesti. Hm ... recimo ... no ja ... v bistvu ne ... a hej, v teh negotovih časih je ob najmanjšem dvomu smiseln alarm. Mirno pospravim stvari, zaženem motor in jo brez luči, sledeč srebrni slini polnega meseca, mahnem pravokotno na njihovo smer. Čisto počasi prevozim štiri km, nato ostro obrnem in nanizam še štiri, nakar preidem na slepilne manevre – na GPS displeju rišem vedno bolj zamršene pentlje in puščam temu ustrezne odtise pnevmatik. Slednjič se pod pravim kotom odplazim kilometer navzgor, naredim veliko spiralo in se potuhnem v senci krmežljave akacije. Pod vetrom in za njihovim hrbtom. Če bi mi naš bivši PM pustil kak raketomet, bi čakal v zasedi, tako spim na strehi. Noč je kristalno čista in mrzla. In mirna. Ob zori sem še vedno živ.

 

 

Vrnem se nazaj in kmalu dočakam moje nič hudega sluteče spremljevalce s kamionom, polnim koz. Ekola. Šli so po hrano za Kongres. Nekaj tisoč delegatov in gostov je treba nahraniti. Čreda v bližini katere smo večerjali, pač ni bila prava. Brez odlašanja zarohnimo proti še vedno daljnemu cilju. Najprej naravnost na sever, in ko na desni pustimo Bir Mogrein, v širokem loku na vzhod. Na tem koncu so ozemlja pod kontrolo Polisaria praktično preščipnjena na dva dela.

 

 

Sledimo koridorju za vojaška vozila, ki bolj v notranjost Mavretanije ne smejo. Pista je še vedno hitra in nezahtevna.

 

 

Šele, ko na zelo uradni kontrolni točki spet vstopimo na teritorij svobodne Saharske republike, postane teren bolj kamnit. Dvignemo se na plato, s katerega se valijo mase hladnega zraka in pometajo nekaj sto metrov nižje ležeče ravnice severne Mavretanije. Sonce spet ravno zaide, ko na kontrolni točki pred Tifaritijem dosežemo svoj cilj. No ja. Parkirati sem se nadejal v bližnjem Buer Tighisitu, trgovskem zaselku, ki je vzniknil ob meji z Mavretanijo. Nekoč se je kraj imenoval Lehfejra in je ležal 50 km južneje. Krajani so bili saharski trgovci, ki so z razmahanimi santanami in kasneje kamioni tvegali ekspedicije vse do malijskega Gaa in dlje. Pred desetletjem sem v Lehfejri preživel uro, dve in si odtlej srčno želel, da bi lahko nekaj dni nemoteno opazoval, kako se odvija saharski komerc. Vmes se je marsikaj spremenilo. Pot v Gao je tudi Saharcem postala prenevarna. Stopnjujoči se vpadi podplačanih mavretanskih žandarjev, ki so terjali svoj kos pogače, so prebivalce prisilili, da so se relocirali na drugo stran meje. V Buer Tighisitu sem bil dogovorjen z Yahjo, aktivistom Polisaria v Mavretaniji, ki naj bi naslednjega dne opoldne prihitel iz Nouakchotta s krepko delegacijo mavretanskih velmož. Žal je bil Hamdijev ukaz jasen: naravnost v Tifariti, pa pika. Tako obtičimo na vstopni točki v območje kongresa, slab kilometer od Tifaritija in od še ene baze OZN, oziroma misije MINURSO. Tako blizu, a daleč. Da se bo tu tudi prespalo, hitro postane jasno. Da bodo moji dragi spremljavalci izginili kot kafra, pa manj. Namesto njih dobim družbo mladega vojaka, ki se vrača na fronto. Zelen nahrbtnik, bela vreča z odejo in podmetačem ter obvezen čajni komplet, je vsa njegova prtljaga. Ponudim mu pašto z olivami in neuničljiv maroški paradajz, ki se mu dva tedna brez hladilnika sploh ne poznata. Prisedeta kongresnika iz Nouadhibouja, to je pri puščavarjih samoumevno. Vsenaokrog parkirana vozila enako kot mi čakajo na vstop.

Zjutraj od komandanta kontrolne točke izposlujem dovoljenje za obisk Buer Tighisita. Vedro odprašim v duty free paradiž, kjer kupim sto litrov dizla, čeprav je Yahja jamčil, da bo gorivo zastonj. Tolikšno je moje vzhičenje nad svobodno trgovino in nad črpalkarjem Omarjem, ki z umetnim dihanjem spiha tistih sto litrov v moj rezervoar

 

 

in me za roko odvede še v pekarno, kjer pobašem zadnjih pet štručk. Nikoli ne veš. Komandantu sem obljubil, da se vrnem čez najkasneje tri ure. Ko besedo držim, obtičim na novi kontrolni točki, ki je postavljena še kak kilometer dlje od mojega cilja, skupaj z ambasadorjem SADR pri OAE in mnogimi drugimi. To malo pomirja, a užaljen nad liberalno porcijo Kafke, demonstrativno parkiram daleč stran. Z nočjo se glavnina čakajočih zrine naprej, edino kujavi jaz občemim kot zapuščena nona za Novo leto. Opravim večerne rituale in se v trdni temi pomujam do čekpojnta. Mladega vojaka, ki tekoče govori špansko, opozorim, da čakam že skoraj dva dni in ali je to njihov način izražanja dobrodošlice.

Preprosto vprašanje ima čudežen učinek.

Z dobrodošlico v Sahari ni šale.

SVOBODA IN STRAH

Za Mavretanijo težko rečemo, da predstavlja popularno turistično destinacijo. Nemo valujoči ocean oranžnega peska ter skopo nametane skalne verige in prelomnice, ki skrivajo blede sledi paleolitskih kultur in oaze z nekvalitetnimi datlji, te dni ne predstavljajo greha vrednega cilja per se. Počitniška infrastruktura je preveč monokromna.

In predraga. Tudi če se naklonjeno prezre mizerno razmerje cena/kvaliteta storitev, človek v Mavretaniji za svoj cekin stežka dobi kaj spodobnega. Država je skrojena po meri tistih, ki jim denar pomeni le eno: ŠE. Ostali lahko privid znosnega blagostanja lovijo za rep z rigorozno disciplino in odrekanjem. Dogma brezkrajne ekonomske rasti v neprekinjenem brbotu investicij tu ni pognala korenin. Je pa Mavretanija v špici dežel, ki so iz pastoralizma skočile naravnost na surf post-kapitalizma. Nekaj desetletij nazaj smo z določenim zgražanjem govorili o ZR Nemčiji kot o »dvotretjinski družbi«, v kateri je ena tretjina državljanov vnaprej odpisanih. Danes smo odpisani praktično vsi. Tudi in še posebej v Mavretaniji. Podobnost med patriarhalno-sužnjelastniškimi družbami in svetilniki demokrizije je osupljiva. Povsod isti pritlehni supremacisti, zdolgočaseni komedijanti, ki zaverovani v svoje božje poslanstvo, držijo planet za ta sladke. Novo je le, da je moralno-etični alibi, s katerim je Zahod dokazoval svojo superiornost, dokončno šel rakom žvižgat. Razumniki tipa Bernard-Henri Levy ali Alan Dershowitz so slekli svoje humanistične tangice in brez sramu aplavdirajo orkestrom morije in destrukcije. Svet je spet postal binarna pušča mezdnikov in lastnikov. Mezdniki služimo centuriji iztirjenih bolnikov-lastnikov, vse drugo je francoska solata.

 

Mavretanija se lahko pobaha s tri četrt tisoč kilometrov dolgo plažo, ki jo kot klik prekinja luka prestolnice Nouakchott. Mesto je zgodba zase. Pol stoletja nazaj je bilo zgolj rob slane močvare, ki ga je pred poplavitvijo reševal ozek kordon priobalnih sipin. Danes flirta z dvema milijonoma prebivalcev, čeprav je kot list papirja na mirni gladini vode. Naj se Atlantik dvigne za meter in že ga ni več. Klima je zvečine neznosna. Prišlek mimogrede postane malaričen. Tudi direktno ob morju, kjer omehkuženi bledoličnik ekvilibrira na rezilu žiletke, med peščeno akupunkturo vrelih vzhodnikov ter kraljestvom morskih psov in tokov. Megastična plaža je vsako leto bolj nastlana s smetmi, skladno z napredovanjem odprtomorskih flot izbranih držav združene Evrope. Bežna inspekcija nesnage hitro izda provenienco plavajočih tovarn za predelavo ribjega fonda. Globalizacija gor ali dol. Tu sta še nacionalni park na skrajnem jugozahodu države, ob ustju reke Senegal, nevreden svojega naziva in pa na nasprotni strani nacionalni park Banc d'Arguin, ki je drugega kova, saj gnezdi na Unescovi listi svetovnih čudes. Dodamo lahko še nekaj starodavnih islamskih rokopisov in peščico historičnih čezsaharskih trgovskih središč, pri katerih mora človek pošteno vklopiti fantazijo, če naj si predstavlja njihov nekdanji blišč. To bi bilo v grobem to. Kljub temu se podatek, da je dežela v letu 2009 zabeležila 75.000 obiskovalcev, leto kasneje pa 5.000 in letos kot kaže še manj, zdi presenetljiv, če ne kar šokanten.

 

Kaj se je zgodilo?
Prišli so tenoristi. Bradati možiclji v prekratkih hlačah, ki prezirajo zobne ščetke in si škrbine raje trebijo z vejicami grma z grotesknim imenom miswak in ki z diaboličnim vihtenjem olfic iz Bauhausa že dobri dve desetletji držijo v šahu celotno zahodno civilizacijo, skupaj z Japonsko, Korejo in Tajvanom ali Formozo. Sahara je s svojimi 8,5 milijoni kvadratnih kilometrov nova epizoda operetne vojne proti terorju. Odtod tenoristi. Prvi sinopsis se je prejkone ljubiteljsko spisal leta 2003 v Alžiriji, zato pri ocenjevanju sage o ugrabitvi 32-ih nemških, nizozemskih, avstrijskih in švicarskih turistov, njihove step-by-step rešitve in potem še domnevne popolne eliminacije vseh zlikovcev (ki so kasneje še večkrat oživeli, da bi spet smeli umreti), ne smemo biti preveč pikolovski. Od takrat do konca leta 2010 si je na saharskih prostranstvih vratolomno sledilo še 23 podobnih nasilnih incidentov: ugrabitev in oboroženih ropov ter napadov na vojaške in diplomatske instalacije. V njih je podleglo 8 humanitarcev oziroma turistov, najmanj 55 afriških vojakov ter 73 zlikovcev. Skupaj torej vsaj 136 žrtev, ki jih v glavnem poznamo z imenom in priimkom, če kaže verjeti štetju varnostnih ekspertov Olivierja Waltherja in Denisa Retailleja. Učeni komentatorji govorijo o »krvavi sledi«, »povodnji«, »plimnem valu« in »eskalaciji terorja«. Človek bi mislil, da se je začela tretja svetovna vojna. Pa se še ni. Skeptiki lahko zgolj ugotavljamo, da sta si varnost in vernost prekleto blizu in da tudi propaganda ni več to, kar naj bi bila. Nič tragičnega, če se ta ne bi zavlekla v vse pore vsakdanjika. Internetni forumi popotniških navdušencev denimo, ki so nekoč živahno pretakali praktične informacije, danes v glavnem prežvekujejo tenoristične fakte in fikcijo in morda še crescendo vizumskih restrikcij za samoorganizirane turiste. Potem koga pobaraš, ali osebno pozna koga, ki bi se mu kaj pripetilo, pa je nelagodna tišina. Nakar sumiraš dejstva in pristaneš na nivoju verjetnosti, da te za prvo sipino spraži gromka strela. Ali da te piči besna kača strupenjača. Dejstvo: vsej gonji v brk predstavljajo tenoristi minorno tveganje. A ljudi je vseeno strah. Najraje so kar doma, kjer palme in sipine ostajajo fatamorgana.

 

 

Ali pa kje, kjer je tako kot doma, samo da je drugje. In malo dražje. So nam kolektivno oprali možgane? Po letih, preživetih v osrčju ali na periferiji Sahare naskakujem titulo poznavalca. Sprašujem se, kam so šli kolegi sopotniki – permisivni, razgledani ljudje, ki so v puščavi iskali čistočo, askezo in mir. In dobro družbo. Kje so, ko vendar v vsem tem času nisem imel ene same negativne izkušnje (če odmislim operetni vložek z maroško žandarmerijo). Pa tudi nikogar ne poznam, ki bi jo imel. Kot anonimni, plačilno šibki in od nikogar povabljeni gost se v Sahari počutim neprimerno bolj svobodnega kot pod zatohlo kiklo mamke Evrope. Da ZDA, VB ali Izraela niti ne omenjam. Kje je torej družba? Je ostala prilimana na ekrane in ekrančke? Je podlegla epidemiji popotniškega hanibalčka: ko je vse tiptop pripravljeno na odhod, pa se od nekod vzamejo svinec v kosteh, neotipljivi dvomi in dileme. Je problem morda dejansko denar? Ma ne, denar ne more biti problem, vsaj ne NAM, drugi pa itak takorekoč ne potujejo.

 

 

Odsotnost negativnih izkušenj iz prve roke pred obličjem globalne spinologije kajpak ne pomeni nič. Tudi argument, da je mogoče vse saharsko/sahelske žrtve alkajdovskega nasilja statistično strpati v enoletno žetev nasilnih dogodkov povprečnega mesta v ZDA, ki najbolj glasno kikirikajo o »varnostnih tveganjih« (ali celo večjega evropejskega mesta, kjer so stvari, kar se tega tiče, menda vzorno urejene), nima nobene teže. Morda najuspešnejša marketinška potegavščina vseh časov nese enostavno preveč zlatih pirhov. Poleg abstraktnega prekladanja cifer ter mešanja jogurta z meglo je industrija strahu danes najdonosnejša gospodarska panoga. Ta kruh je najbolj bel in najbolj debel. Tu je sicer še dirka za naslednjo etapo ropanja afriškega kontinenta – dejavnost, ki jo je že dodobra okisala retro patina, pa drenj za globalno dominacijo in kajvemkaj še. Ljudje bi pa samo v miru potovali. Brez predsodkov in skrbi. Tudi če jih ponoči, sredi koncentrata temine spreleti srh, da jih bo zjutraj džip pustil na cedilu, da bo stroj enostavno zatajil. Sredi teritorijev, ki jih naseljujejo načeloma sovražno nastrojena plemena, državnih tvorb, ki imajo veliko peska in malo sovražnikov, ki pa so zato toliko bolj zagrizeni in vsemogočni. Strah, da jih brez trkanja obiščejo hudodelci, ki so bojda povsod, zdaj, ko je Libija osvobojena in se tam zopet cedita med z aspartanom in nestlejevo mleko v prahu. 

 

 

In je dvesto milijard dolarjev neplačanih dolgov za že pokurjeno nafto oportuno pozabljenih. Vse to in še mnogo več je na tehtnici. A glej ga šmenta, zahodnjaku, ki v tem delu sveta kot zajček na kačo čaka, da useka kalamiteta, bo od silnega čakanja zrasla pristna talibanska brada. Od silnega čakanja se bo začel ukvarjati s humanitarnimi dejavnostmi, kot so ubijanje muh v Afriki in slično. Ali pa bo tehtal večne modrosti »ne obračaj dreka, dokler ni suh« in »trenutek je vse, kar imamo«. Nakar se bo v epicentru islamske Mavretanije, kjer sta alkohol in golota nezakonita, do nezavesti napil v družbi premožnežev, ministrov in marincev z ameriške ambasade. In ko bo slednje na vrhuncu svete vojne z gravitacijo za hec pobaral:
»Kdaj bo naslednji državni u-udar,« bo odgovor:
»Povej, imaš kake preference?«
Pijano, a smrtno resno. Dežela je doslej doživela slab ducat našim medijem scela nezanimivih državnih udarov (ker ni tekla kri). Zato predstavlja centuriji bolnikov-lastnikov Mavretanija idealno paradigmo bodočnosti. Ključni posli in usodne poteze se razpletajo molče, daleč od oči sveta – privatizacija zemlje in vodnih virov, plenitev organskih in anorganskih bogastev, odlaganje izraelskih atomskih odpadkov. Ostalo je folklora: črpalkar z magisterijem na Totalovi pumpi, arhitekt, ki je domiselno rešil problem gradnje na vlažnem in slanem terenu, a se zdi strankam predrag, maroški izseljenec, ki je na Japonskem doktoriral iz vzgoje mangrov in bi z njimi za zmeren denar ozelenil neštevilna mavretanska slana jezera, a nikogar ne zanima. In seveda distributer človeškega goriva Jerome, ki je zaradi ilegalnega alkohola preživel teden dni v zaporu, ker se je v resnici njegov natakar verbalno zahakljal s šefom prometne policije, ki pa še vedno zahaja k Jeromu na pivo. Ta osvežilne napitke poslej zakopava na prostem, nakar se rado zgodi, da se zameša aktualna lokacija zaklada in potem v prvih fotonih novega dne spaziš četico Jeromovih uslužbencev, ki so vsi po vrsti iz drugih dežel, ker če bi ostali doma, bi jim družine sproti pocucale že tako beden zaslužek, kako vsepovprek štihajo monotono puščavo. Hitro in odločno, da bo prej, a previdno, da se kaj ne razlije. Ni strah po naključju preziran v islamski tradiciji. Človek pa se vpraša: kje sta novi Buñuel in Fellini? Medtem ko ju v Sloveniji in v betežni Evropi čakamo zaman in ju bomo zaman čakali še dolgo, sta denimo morda v Pakistanu, kjer je vlada z drzno potezo požegnala transseksualce in jih nemudoma tudi polno zaposlila. Kot izterjevalce davkov. Oblečeni v živopisane uniforme lastne kreacije, domnevnim utajevalcem trkajo na vrata in če le-ti nočejo plačati, zaženejo vik in krik in naredijo cel cirkus, pa naj si sosedje potem mislijo svoje.
Nedaleč čez severno mejo, na še enem ozemlju, ki ga centurija bolnikov-lastnikov strašno ljubi, so po brutalnih dogodkih v Laayounu in nedavnih pogromih večinskih kolonov nad avtohtonimi Saharci v Dakhli džipi maroške vojske povsod ob cesti, ki pelje na sever. Hecni džipi so to – dolge toyote brez šip, ki lahko v puščavi že na prav zares daleč izdajo vozilo in to, da so brez strehe, torej nižji, jih dodatno maskira. Udobnost v službi učinkovitosti: kdor v njih dočaka penzijo, je stoprocentno revmatik. Vojaki so paradoksalno od vseh najbolj prestrašeni. Če jim skušaš popihati v notranjost zahodnosaharske puščave, pa ti to ne uspe, jih moraš najprej obilno potolažiti, ujete v precep med dvema kontradiktornima ukazoma: preprečiti inkurzije nepovabljenim očem in kot najboljše hostese zastopati barve režima, ki jih plačuje in ki krvavo potrebuje turiste. Naravnih bogastev ima ta namreč bolj malo. Ker jih opremlja ameriški vojaški kompleks, mlati vsak korporal čisto spodobno angleščino. Da o višjih činih ne govorimo. In ko si pod večer, da bi te imeli na očeh, bili hkrati prijazni in bi hkrati potešili radovednost, povabljen na večerjo, diskusija po formalnem uvodu hitro postane retorična:
»Šli bi na potovanja, a so problem vize.«
»Saj bodo morda kmalu ukinjene, carinska unija med Marokom in EU je na primer že realnost.«
»Ja, ampak to je samo za vas.«
»In za kralja.«
Smeh.
»Morda bo kmalu tudi za vojake in druge smrtnike.«
»Bo ... in tačas se staramo.«

 

Dobro, ampak kje so zdaj ti tenoristi?

KOMANDANT HASSAN (Doživljajski popis)

Z mastno klofuto sem pobil še 16 komarjev. Mesto masakra je takoj zasedlo 32 novih. In tako dalje na kvadrat. Pobegnil sem na tržnico Badaloubougou 2 in skočil v čeber s karitejevim maslom. V njem sem zdržal, dokler nisem absolviral dihanja na škrge. Stranski produkt je bil, da je moja koža postala gladka kot dojenčkova rit. To je strašno narajcalo stasite branjevke, ki so se vrešče pognale za mano. Chekira me je komaj obranila, pa še to samo zato, ker sem pač poročen s čefurko iz Maribora. Bil je definitivno čas za odhod. A denarnica prazna. Še orel na moji kreditni kartici ni več mahal s krili. Potreboval sem sopotnika. Avstralec McQueerie je zaradi neodložljivih družabnih obveznosti odpadel kot knof z gat. Nadomestil ga je O'Doherty z Irske. Ki je priletel v Afriko, da bi od nekega drugega Irca prevzel BMW motor, s katerim pa je ta slabo delal in je BMW užaljen zaribal, oziroma mu je razneslo glavo ali nekaj takega.

Razfukanega BMWja je dobil Anglež Timmy. Vojak, ki se je vrnil iz Afganistana in je imel sindrom. Tako je plačanec Timmy dobil svojo terapijo (razstavljanje tistega, kar so pridne roke mukoma skupaj sestavile), Irec je pa spet ta kratko potegnil in zaglibil pešaka v Afriki. Tu sem vskočil jaz, ga prekrstil v O'doh in se mu predstavil za Sama Ritana. O'dohu je to zvenelo nekam domačno in se me je oklenil z obema rokama. Že dobro, že dobro. Pripravljen sem ga bil peljati v Nuakačakačot, potem bo pa že kako. Protiusluga: pol nafte, motornega olja in drugih takih tekočin, plus nepredvideno, ki je v Afriqui predvidoma nezanemarljiv faktor. OK, šejkam ruku, dil dan. Kreneva torej midva veselo na sever, ko drugi dan na izhodu iz zaselka Dingdoni, Didieni, nekaj takega, gromko poči in se peklensko pokadi.

(Slika je simbolična, hoho haha). Vonj po žveplu izda, da je drek udaril v ventilator in da je satan blizu. Pravzaprav je bil že udobno zleknjen v salonu, jaz pa smuk v kombinezon in škatlo z orodjem na rame. Ne moreta dva taka egota sedeti v isti sobi. Škatlo sem pobožno odložil na tla in počakal, da O'doh, ki je bil kljub letom živahen pob, zaviha rokave. Diagnoza: razčefukajsalo je medeninasto cevko za motorno olje, da je to kot goden lipicanec brizgalo v vse smeri, vsakič, ko sem šofer Mohorowitz zakurblal motor. Šment, in to ravno zdaj, ko sem ga dan pred odhodom z O'dohovim denarjem naposled zamenjal. Malo sem postal jezen in O'doha zaprosil naj pohiti z odmontažo poškodovanega dela, kajti bliža, da se večer, on pa niti začel še ni s kuhanjem. Odpeljal sem se nazaj v Didieni, potem ko sem energično oštopal domačina na kitajskem prdolinčku, ki me je dostavil direkt na sedalo avtogenega varilca (v Afriki imajo namesto acetilena kar karbid, ne vem no, saj morda je to eno in isto). V glavnem, varilec je imel celo ustrezno medeninasto elektrodo, prave specifične mase in gostote in cevka je bila v hipu kot nova. In ker sem ves ta kratki čas na glas pokal neke vice ali kaj, je bila tudi cena poceni. Nazaj hitel nisem, saj O'dohotu nisem hotel povzročiti sindroma, sem pa zato spil dva topla pira in kupil pol bagetke starega kruha za mojega najboljšega prijatelja muca Pakota atakota. V glavnem pijani smo že bili, kmalu smo se tudi najedli, tačas, ko so nam severni čefurji popravili hišo in avantura se je lahko v nabolj zdravi demokratični maniri nadaljevala. Prišla je meja in z njo druge šege in običaji. Dvesto litrov viskija, s katerimi sem kanil okrepiti kilav budžet in spotoma strmoglaviti zakonito oblast islamske republike Mavretanije, je uspešno odglumilo vrečo krompirja, ki je še pes ne bi povohal. Zapeljal sem s ceste, da malo razveselim O'dohota, ki je bil ja skoraj Anglež, točno tam, kjer se zadnje čase zbira krvoločna alkokokajda.

Malo neumno sem parkiral pod košato akacijo, ki je gostila velike ošabne ptiče, tako da sem naslednje jutro imel polne roke dela s praskanjem ptičjega dreka s solarnih panelov. Polne roke dela so imeli tudi mavretanski žandarji, ki so naju 24 ur kot blesavi iskali, vedno bolj prepričani, da je nori Slovakec skupaj s svojo mačko prestopil v alkokakolakajdo in da je siroti Anglež na bojnem polju že pustil glavo. Ko so naju pozno popoldne končno spet spazili na varnem asfaltu, je hitro priletel uglajeni komandant regije Hodh el charbi Hassan. Celo prefekt osebno se je cinično pozanimal, ali sva dobro spala, kajti on, da namreč ni. Skratka tovariš sopotnik, če uporabljaš mejni prehod Nioro/Gogui nikarte ne spi pod milim nebom, sicer ablast sploh ne bo opazila, da še nisi kupil zavarovanja za tvoje vozilo in pa da si en navaden kontrabantar ognjene vode. Pa vsak večer bo potem treba klicati Halo Hassana, kako brat, danes bomo nočili pod eno malo večjo akacijo raddiano, pozicija tapata, skratka nič ne skrbi, glava še vedno sedi med rameni. Upam, da je do tu vse jasno, kajti potem se nič več ne pripeti, razen da O'doh vedno bolj avtentično zaudarja, ker pozna samo irski tuš, tega pa v Mavretaniji primanjkuje, pa se namesto tega kot nadškaf Rode škropi z nekakšnim deodorantom Axxe (sekira!?) ali nekaj takega in ko muc kuža najde crknjeno kravo in se v njej dodobra povalja, da zamaskira svoj vonj (pred kom le?), je moja surla in sreča popolna. Na sila nelogični in ovinkasti poti, ki nas za nekaj časa celo spet pelje po teritoriju republike Mali, klandestinsko seveda,

(obvezna smer ali kaj? – levo Uašington, desno Tora-Bora) srečamo sledeče ljudi:

Komandant vsega živega in mrtvega, tudi Hassan, ki pa z onim drugim ni v nobenem sorodstvu, ki si je ob srečanju z nami spontano in silno zaželel tri povprečne irske plače, potem, ko se je prepričal, da so te še vedno boljše kot angleške (naše smo modro zamolčali, saj ne bi nihče verjel, druga Švica, my ass), a se je kmalu sprijaznil s super potentnim gris-grisom (amulet-talismanom), ki deluje tako zunaj kot znotraj, a je najmočnejši, če ga vsako noč pred spanjem posuješ z malo popra (lahko je tudi kurkuma) in ga deponiraš med levo in desno opanko s ta fosforescentnim delom navzdol. Ma kakšna viagra! Za tiste z jeklenimi živci: omenjena relikvija se skriva v levici komandanta vsega živega in mrtvega. Vozilo v ozadju je blindirani transporter malijskih državnih obveznic. Napihnjenim bralcem-pametnjakovičem na ljubo naj dodam, da so malijske državne obveznice formata 200x200 cm in da so vklesane v živo skalo, tako da je okenska zaščita povsem in docela adekvatna.

2000 Light Years From Home: The Wandering Who? iz mesta Tahoua v Nigru, peš in s petnajstimi rolexi iz vlečenega testa, e-e-e zlata. Samo še 30 km do naslednjega vodnjaka. Res, kapo dol. Ko človek sreča take kiklope od ljudin, mu kar malo na jezo potegne, ker se v primerjavi z njimi počuti kot vulgo nevretenčarski egoman brez smisla za mero in smer.

Prodajalec cartes de recharge (nekaj kar se vtakne v mobitel, pa ta spet dela), ki se je venomer nekaj hihotal, tako nalezljivo, da sva se z O'dohom ob slovesu skoraj poscala od smeha, čeprav dehidrirana kot Hassanov poper in pri maltene 50ih stopinjah v senci.

Abraham, Nostradamus in E-minem.

Živahna peulska monospolna familija (dobršen del je vsled silne agilnosti razpršen izven vidnega polja fotoaparata). Zelo direktna in eksplicitna družina. Konkretno bi naj se O'doh in jaz poročila, Pakota lahko pa na ražnju obrnemo, tako je bilo sporočilo. Prestrašenega O'doha, ki je mislil, da je to zgolj uvod v razvpiti afriški kanibalizem, je relativno skeptično vizirala druga dama z leve – da se ni vseeno malo prenaglila? - mene pa je od zadaj napadla sestra madmazelke na desni, ha! Nek se zna, kdo je največji in najlepši Balkanc na Zemlji, zdaj, ko jo je Gogi ucvrl v Barcelono (¡ACHTUNG INTERNI DOVTIP!). Mimo tega me je spet enkrat doletela debilana,

tokrat takoreč v žlici vode – O'doh was not amused, potem ko se je prebudil v takem pristnem blejskem ambientu

Nakar smo za repete še guzili blato

in nato srečali NATO

in ugotovili, kje se regenerira in meditira naš znani popevkar Alien.

Kmalu nato smo odkrili še toplo vodo in Škotsko, e-e Irsko.

Pa rojstnodnevne tortice, v katerih bi bilo mogoče stanovati, tudi večja družina bi se v njih zlahka udobno namestila, če pohlepni landlord (ki se le itak le redko, če sploh kdaj prikaže) ne bi vsega uzurpiral zase.

In (tu je potovanje začelo postajati zares ludo in nezaboravno) pojoče hiške svobodnih nazorov, ki so si s hriba na hrib prepevale »Še kiklco prodala bom, za sladko vince dala bom«

Jaz idiot pa niti kapljice vina, samo dvesto litrov viskača! Tu je kot neke sorte zeus ex makina vskočil Roberto Benigni in mi zabrundal »La vita e bella« in sem takoj začel ceniti nesmrtno umetnost povsod okoli mene

in pa japonske igre brez meja: Go Voyages!

PS

Na naslednjih molitvah bom volil Severino. Vedno. Dokler ne postane druga Šerbi. Potem bom resetiral preference.

PPS

Spisano v sobici za pisarno bencinske črpalke PNA v mestu Buždur, ki ima bedno dušo in tolste ribe in Mehdi je diplomirani ekonomist, ki je bil trgovec, a je potem prišla baba in poroka in nakup terena in podkup vseh dovoljenj in gradnja hiše, kar je Mehdija pognalo skoraj na kant in zdaj dela kot mezdnik, ker trgovec ima veliko premoženja zaklenjenega v skladišču, oziroma v robi, saj sicer ne bi bil trgovec, da nekako pregura do konca meseca, tačas ko njegova žena zaključuje magisterij. Zajeban je ta patriarhat, ugotavljam, medtem ko čakam u-sodo, da me reši smrdljivega džukca, ki ga imam že pošteno čez glavo, ki se zadnje dni goni in se še bolj zavzeto valja po mrhovini, ki je posebej tu res ne manjka. Saj bo, saj bo.

POLSEZONSKA DOKAPITULACIJA

Nalašč in namenoma sem počakal slab mesec, da se spet ne zarečem: kot kaže smo iz najhujšega ven. Izlužene kosti in prevreto železje so deportirani dovolj daleč na sever, v cono somraka, kamor še Hadov brodar Haron nerad zahaja. Jasno, ko se je pa lepše peljati.

Tam, na stiku zasoljenih močvar in plitvin oceana, kjer je življenja samo za vzorec, si je Žival brez okolišenja ali moje asistence poiskala ustrezno družbo – hrustljavo hrbtno plavut morskega tigra. Proti črevesnim vetrovom in dobro za spolno potenco.

Resda sem jo za uvodno spodbudo dodobra počohal (žival potrebuje ljubezni) in jo, da proslavimo uspešen pobeg iz kužne civilizacije, otrebil vseh klopov in podobne zalege s posebnim hakeljčkom znamke Tom Q (aluzija na IQ?), ki so ga inspirirali mojstri inkvizicijskih aparatur. Skratka, prevrnem Žival na hrbet, da ji še s trebuha otrebim kot cepelin debele kamelje klope in se matram in matram, dokler ne ugotovim, da to niso klopi, temveč joške. Šest njih! Moški pes s šestimi joškami, mogoče osmimi, mater. Bil sem osupel. Zaradi politične konkretnosti ne bom šel v detajle, ampak sem že vedel jaz, zakaj sem takrat davno živali dal ime Marilyn (Manson), potem ko so mi bili štandartenfirerji pri Kinološki zvezi Slovenije z grožnjo mandatne kazni prepovedali, da bi ji dal ime Muc. Dobro no, Žival sem skratka dobro pocukal za vseh šest ali osem jošk, tako da je bila v kompletu potešena, jaz pa sem si privezal kalno dušo in blodne misli v kavarnici Caretta caretta, po domače Kod kornjače, kjer ne samo, da je bil šank terminalno prazen, temveč je tudi goljufivi gazda malo pretiraval z znakom »pridem takoj«, »malica«, »inventura« in take.

A na daaaljnem obzorju šest tradicionalnih jadrač, ki jim naši bratje po Kravati rečejo gajeta falkuša, spokojno drsi od rojstva v smrt. Idealen moment za aktivacijo malone pozabljene znanke refleksije z elementi jesenske otožnosti. Torej evo - če bom le imel kako besedo in da kar vnaprej sklestim ta jeremijaški suspenz: mene Afrika poleti ne vidi več (razen kak malo verjeten helikopterski Kilimanđaro ali pa kraji od Mugabeja navzdol). Vsem simpatijam in de facto svobodam in finančnim stimulacijam in bio žurom in agro kombinacijam in pričam-ti-priču legendam v brk. Ta klima - to ni niti za živet, niti za umret. Tu je napredek že to, če preživiš. V bran si moram ponoviti, da sem se že februarja letos bil zavedal problema, da sem temeljito preštudiral eskivatorske inačice in opcije in sem potem tudi ustrezno ukrepal, a žal je izpadlo preslabo, prepovršno, premalo. V zahodni Afriki poletju, ki traja vsaj tri mesece enostavno ne moreš uiti, vsaj ne povsem. Vendar na liniji z globalnim entuziazmom dandanašnjosti ne mislim naštevati muk in trpljenja, dihanja na škrge, cunjanja (se vlečeš kot krpa), hudournikov žaltavega švica, glavobolov, nenasitnega mrčesa, poraznih stranskih učinkov alkohola, iz petnih žil zadrževanih agresij in cinizmov, mlečnih oči in gluhega sluha. Raje kakor zajca iz klobuka za ta sladke potegnem tistih nekaj marginalnih, niti ne neugodnih vtisov.

Hrana je bila dobra. Posebej plodovi lokalne narave. Če si jih uspel izslediti. Kajti afričani so skromni ljudje – če jih imajo, se s tem ne bahajo, če pa jih nimajo, raje modro molčijo. Torej je bilo nujno lovski gon naše Živali prisilno prespecializirati s kur in jerebic na avokade, ananase in jalage. Pa na banane, limete in miriado divjih sadežev.

Keš ni bil nek faktor, saj ti plodovi, tam kjer rastejo, rastejo v takih količinah, da je trg zanje neobstoječ. Komu boš prodal king-sajz papajo, ko pa je glavna narodna skrb izogibanje tem neumorno padajočim vitaminskim bombam? Da dežja malih in neuglednih peulskih mangov sploh ne omenjam. Do tu vse idealno, ampak kot vemo pretiravanje s frutkom pripelje do driske, zato je bilo treba vitaminsko orgijo občasno presekati z naravnimi špehi, ogljikovimi hidrati in proteini. Tu se je že malce zapletlo: lokalni riž je bil sicer fin, boljši od uvoženega pakistanca, a je vseboval pomembno količino kamnin, ki so fatalno ogrožale načeto zobovje nezavarovanega socialnega subjekta. A najbližji znosen dentist, ne vem, recimo v Carigradu. Bio fižol je znal biti črviv, no nič hudega, zgodbo zase pa je predstavljal t.im. fonio (ni za pomešat s koprsko Fonjo) - nekakšen zdrob, zelo cenjen med avtohtonci, katerega predpriprava je silno zapletena in dolgotrajna. Ker zvite domačinke onega za prodajo v zaključni fazi rade operejo kar z detergentom OMO, da bo fonio bolj bel, se je nam lahkovernim Tomažem redno dogajalo, da smo med blaženim riganjem in spahovanjem spuščali v zrak mavrične mehurčke brez fosfatov. Dobro, vse uvoženo, predvsem tisto s Kitajske, vključno z maroškimi ponaredki sardin, je bilo izogibanja vredno. V oči je tolkla omniprezentna nizozemska čebula (prisežem, cela zahodna Afrika smrdi po nizozemski čebuli) in pa francoska moka za francoski kruh, ki domačemu ne seže niti do kolen, ampak heeej, tuja roba je kralj. V glavnem, večkrat smo bili lačni kot siti. Še posebej, ko se je izkazalo, da domačini večino prihrankov zafračkajo za razne odpisane monsantove insekticide in herbicide, ki jih potem brez rezerv in zaščite liberalno pršijo po svojih poljih. Te kar zvije, ko vidiš možaka, kako šprica DDT čez posevek, cel dan in dan na dan in to inhalira s polnimi pljuči, za nameček pa cuclja na kredit kupljene čike, ker letos bo letina garant trojna. Mimogrede, tisti plod zgoraj je sadež kruhovca, alias baobaba, kao svetega, v resnici pa najbolj trpinčenega drevesa. Primerjava z oslom je scela na mestu. Uporabi se vse: sadeže, lubje, listje, veje, korenine, vse. Zato ti pohabljenci izgledajo tako spooky simpatično in ne ker bi jih take naredila mama narava.

Tale recimo je navaden obcestni, torej skupni baobab in ima kot tak srečo, saj se ga pusti relativno na miru. Dokler se kak moron ne spomni, da potrebuje tri polena in dobrodušnega orjaka poseka. Poučna je zgodba Erythrine senegalensis. Zdravilno in nenazadnje lepo drevo (njegovo lubje), ki raste strašno počasi, je pravi balzam za hepatitična jetra. Podprti z ekspertnim vodičem torej hodimo ure in ure, do edinega preživelega primerka daleč naokrog in ko prispemo na lokacijo, nam gospodar takole mimogrede omeni, da bo drevo posekal, ker da mu dela senco! Rast povrtnin, da ne dosega zaželjene hitrosti, zdaj, ko je pri hiši še en otrok več. Manj strašna je noč brez spomina. Kariteju po drugi plati zaenkrat še dobro kaže. Em raste v neznanskih količinah, em so po trenutnih dognanjih uporabni samo plodovi. Bo pa kmalu postal še večji hit od arganovega olja, in potem se znajo stvari drugače obrniti.

Karitejevo maslo je najboljša stvar za vse dele kože, kakor tudi fenomenalen substitut kancerogenim jedilnim mastem in oljem, a ko vidiš na kakšen način ga nemarne babe v zabačenih selih pajcajo, te pa vse mine. Toda potem vidiš, kako seksapilno se končni produkt embalira,

pa si spet ves mehak, voljan in navdušeno multi-kulturen. In vzhičen celo, ko ti na tržnici hotni pogled oblizne lično prezentiran maniok.

In si ne moreš kaj, da si ne bi živo namalal doma narejenih njokov-maniokov izpod kuhalnice none Marize iz Manđanorcev pri Balah v Istri. In potem greš ves blažen in nasmejan naprej, do štanta z ličnimi kupi kola oreškov in si že skoraj misliš, da madona, pa saj tudi koka-kola morda ni tako strašno napak, ko ti lokalna dama z velikim nasmehom nazorno pokaže grozote, ki jih ta zli plod, špiči človeškim dlesnim in kaj hitro tudi zobem.

»Dihaj, dihaj, fokusiraj, fokusiraj,« sem spet sklesten na kontaminirana tla žongliral z Nikonom, medtem ko sta me oblivala hladen pot in smrtna zona. In tako to vsak dan – afriški tobogan. Odtod spoznanje, da Afrika NI vrednota sama po sebi. Potem so tu, kaj naj rečem, rudniki zlata. Tega je v Afriki kot dreka. Ne razumem, zakaj ta mehkužna kovina ne podlega zakonom inflacije. Glede na to, koliko jo spraskajo iz nedrji mame Afrike, bi do zdaj že morala biti zastonj!

Kakorkoli, zlato je blažev žegen: za pridobitev enega grama, je v dnevnem kopu potrebno predelati cca. tono rude, se pravi, če je output povprečnega rudnika 10 ton zlata letno, si lahko s pomočjo kalkulatorja izračunamo, koliko zemlje je treba prekopati in koliko jalovine leto za letom nastane samo na eni od mnogoštevilnih lokacij. V rudniku Siguiri, Gvineja, zasluži beli KV varilec 15.000 US dolarjev, plus službeni avto in hiša, domačin pa za isto delo dobi 150 evrov, brez avta in hiše. Dejanski profiti od te norije romajo v žepe pohlepnih Židov iz Južnoafriške republike in podobnih državnih entitet, profiti od diamantov pa v žepe njihovih bratov iz Antwerpna. Živimo v najboljšem od najboljših svetov. Resničen problem je sam tehnološki proces: na industrijskem nivoju (belci) se uporablja cianid, na manufakturnem nivoju (črnci) pa živo srebro. Brez tega ne gre. In potem gre vse to lepo v podtalnico in vsake toliko postane človek vendarle žejen. Še posebej v Afriki. Ampak heeeej, zato pa je za zdravje uslužbencev nadstandardno poskrbljeno:

snažne, morda za odtenek predimenzionirane bolnice (se pričakuje epidemija?), kjer celo lokalni artisti pridejo do besede. V najlepši socrealistični maniri – vse je zastonj in subvencionirano. Celo za obiskovalce uslužbencev in prijatelje od prijateljev.

Strašno pozitivna posledica rudnikov in podobne solate je bliskovito nadgrajevanje prometne infrastrukture.

Kjer si še lani udarjal in ril, lahko naenkrat švigaš kot blisk, če le imaš jajca za srečevanje s tulečimi schlepperji, polnimi »tehničnih« tekočin in plinov.

Malo iz koncepta tolčejo redke opozorilne table,

sicer pa se tudi brez njih človek hitro navadi vizirati vsako lužo z določeno mero zdrave skepse.

Kaj so tisti črni flekci v vodi? Ciagnolij? Živosrebrov fulminat? Zametki umazane bombe? Ma ja no, saj mi niti ni do tega, da bi močil opanke. Tudi nafte še ni zmanjkalo. In itak, oj le naprej, novim špasom v objem.

Pragmatični Švabi bi rekli: Zehn Tonnen Gold auf der Strecke geblieben, Kosovel pa, da je to en navaden drek. No ja, notri je gotovo kaka nevredna šara. Bulerji ali kopačke za zaposlene. Tudi drugače šport tu ni ravno čislan. Posebej tehnične discipline so zapostavljene. Enako znanost in umetnost. Dame pa ... ojej. Takoj ko zapustiš cono arabskega vpliva je absurdna šega, da debelejša kot je ženska, lepša je, sicer adijo, toda ojej. Mlade in stare zanima edino, samo in izključno denar. To je sicer svetovni fenomen, a v zahodni Afriki dobesedno boksa v oči. Mladenke znajo biti strašansko mične in gracilne in okularni flirt je res hot - bliskanje beločnic in navihani pogledi izpod obrvi, a ko se kot od starogrških siren pritegnjen mornar ponižno približaš, tvoj zdravo neminovno požanje suhoparni combien (koliko?), ali kaj takega. Kaj pa soliden stas, visoko čelo, sokolji pogled in izrazit nos? Ali pa inteligenca, načitanost, dobrota duše celo? Ma kaki, donne moi argent tubabu ali pa marš curik v tvoj Allemand (Nemčijo). Me mnogokrat prime, da bi se jim užaljen začel spakovati. Pa se brzdam. Bonton je bonton.

(za Iztoka, Gogija, Metoda, Evgena, miličnika Vitota in vse tiste gospe, ki čemijo v temini spomina... specialna zahvala Sašotu Turku za gumo + zračnico, hvala)