KOZA EKSPRES

Vsak resen oblastnik skuša anticipirati erupcije ljudskega gneva in jih sprevreči v orodje za dosego novih ciljev na svoji agendi. Maroškemu monarhu gre ta alkimija srednje od rok. Poglejmo menda že najavljeno fotko, z dne 9.2. lani.

Brezpravni, permanentno v rito nabrisani koloni so se med pogromi v Dakhli celo noč in del dneva znašali nad nič krivimi Saharci, preden je končno intervenirala lučaj proč ugnezdena vojska. Njen najnemarnejši del – t.im. pomožni soldati, ki za sendvič brez salame pustijo najboljša leta v slepičih kraljevine, da bi se krhkega zdravja in brez ficka v žepu končno smeli vrniti domov, k uvelim ženam in odtujenim otrokom. Dobili so puške z bajoneti (sic!), naboje s pretečenim rokom trajanja in udri po siromaku. Ne po huliganih, temveč po žrtvah.

Nov cikel plesa s strahovi svobode me vodi iz Boujdourja v okupirani Zahodni Sahari do prestolnice svobodnih ozemelj taiste dežele – Saharske Arabske Demokratične Republike, skrajšano SADR, Tifariti. Dva tisoč km prahu in grbin za štiri stotake zračne razdalje, v porog flancam o prostem pretoku ljudi, blaga in storitev! Asfaltna premica do edinega odprtega mejnega prehoda daleč naokrog ne nudi posebnosti. Dejanski štart je itak pri Colombu, mladem Saharcu ob magistrali za Nouakchott. Colombo je preživel osem let v internatu na Kubi – državi, ki je tisočem pregnanih saharskih otrok omogočila brezplačno šolanje. Zdaj je eksperten mizar, ki zna delati tudi brez orodja. Živi sam, njegova družina je razstresena po begunskih taboriščih v Alžiriji. Kot večina saharske mladine je sit koketne ljubimke – svobode, ki ne pride in ne pride. Med prostovoljnim služenjem vojske je postal ostrostrelec. Zdaj čaka, kaj bo. Pije čaj, skrbi za konja in nekaj drobnice, za udomačene golobe, leglo psov, nekaj mačk in želvo. Sedi na vodovodu, ki bistro Bou Lanouarsko podtalnico pelje do pristanišča Nouadhibou, ki vode sploh nima. Colombo s pomočjo števca porabe umno zaliva svoj bio-vrt. Vse, kar mu zraste, tudi avtentična vinska trta,

 

 

je izjemno bogato z železom. Čisto blizu je proga, po kateri grmijo bojda najdaljši vlaki na svetu, do roba natovorjeni z železovo rudo, ki jih pet lokomotiv vleče in poriva iz daljnih rudnikov pri Zoueratu. Divji veter enkrat s te, enkrat z one strani odpihava črni prah in ga slikovito odlaga ob progi. Železnica, dobesedno. Colombo je družaben človek. Tokrat ima na obisku prijatelja Saleka, katerega oče je kot maroški polkovnik, sledeč svoji vesti prebegnil na drugo stran. Tam je inštruiral polisariove borce in si ustvaril družino. Po dolgih letih ne miru, ne vojne in po razpadu zakona se je s sinom Salekom vrnil. Odrabotal je pičlega pol leta zapora, ker je za rep ujel amnestijo. Kmalu je spet postal polkovnik maroške vojske, v kateri ima vplivne prijatelje. Salek je bil kot prebežnik iz tabora Polisaria upravičen do stanovanja v okupiranem Laayounu. S taktiko baržunaste ječe namreč Maroko minira osvobodilne težnje Saharcev: velikopotezno gradi stanovanja in hiše, ki jih potem gratis deli dezerterjem. K temu spada še mesečno nadomestilo za ne-delo. Saharci so plačani za to, da nič ne počnejo! Edino s »politiko« se ne smejo ukvarjati. Na prvi pogled zvita, a draga poteza, ne funkcionira: Saharci pobašejo denar in stanovanje, slednjega ob prvi priložnosti prodajo in se preko Mavretanije vrnejo nazaj ali pa si kar tam z izkupičkom kupijo nepremičnino. Salek denimo je pokasiral 45 čukov in se preselil k mami v Nouadhibou.
Oskrbljen z dobro vodo, spočit in naspan, krenem dalje.

 

 

Skrbi me malce lovski načrt, da smuknem na ozemlja svobodne Sahare, brez kakega košer papirja. Imam le sken vabila na 13. kongres Polisaria, na katerega sem ročno vnesel ime. Ker celotni sever Mavretanije velja kot nevaren, je itak povsem možno, da me že v štartu kak motiviran žandarm pošlje nazaj. Diskretnost je imperativ. Iskanje uporabnega odcepa pa resen projekt. Razloženo, skicirano in realno nikakor ne harmonizira. Rintam skozi miks kamenja in sipkega peska, a počasi moj tamič le zabrunda na vzhod.

 

Slučajno zvoham maroški gsm signal, (fronta je blizu), zamenjam sim-kartico in se načvekam z znanci v Dakhli. Ko se izkaže, da so klici brezplačni – tako kralj reče hvala, zabrnijo mobiteli na treh kontinentih. Pa da imamo tudi mi kaj od te monarhije. Z ravnilom potegnjena črta od maroške izstopne točke do zaselka Inal, dvesto kilometrov vzhodno, je z mavretanske strani nebranjena. Tu je samo maroški Zid, ki cementira okupacijo, mehki trebuh kraljevine, čez katerega naletavajo migranti, orožje in kokain. General Benani, nesporni gospodar zasedenih ozemelj, je izjemno bogat človek. Vse je dogovorjeno in sproti usklajeno z mobilniki: ob pravem času na pravem mestu prava oseba stegne dlan in čvrsto zamiži, medtem ko mimo s trebuhom za kruhom odtapka mavretanski pastir s kamelama, gruča migrantov ali pač do roba naložen terenec. Vzorec se replicira od dna do vrha piramide, s katerega tolsti krap general nemo dirigira orkestru podložnih mu rib. Cona somraka, sfera nevidnih kod in pravil in hej, zakaj tu sred niča, kar tako gori avtomobilska pnevmatika, ravno zdaj, ko gre moja malenkost mimo?

 

Je to signal rokomavhom: pozor, blondinec s portfeljem? Zadnja možnost za retrofront?
V takih momentih mi rado udari na trmo. Hladno nadaljujem naravnost v Inal, kjer me na pahni-potegni ustavi civilist. Fino ga naderem, preden se identificira kot šef žandarmerije, dobi fiche – listek z mojimi osebnimi podatki in mi odmigne naprej. V naslednjem približku zaselka prečkam progo in modno uniformirano patruljo naparfumiram z visoko diplomacijo. Predložim vse dokumente, zdrdram destinacijo, provenienco itd., počakam da odžebrajo svoj salat (naslikal sem se jim ravno ob sončnem zahodu), nakar zaprosim za avdienco pri komandirju. Tam čez, v Zougu da imam prijatelje in ali bi kratek obisk predstavljal težavo. Nobene, krasno. Hitro povečerjam in kmalu zaspim. Malo čez polnoč me prebudijo rafali pod oknom. Ne utegnem se prestrašiti, ko že odprem okno in iz tople postelje špegam, kaj da dogaja. Dogaja kričanje, mahanje z arkebuzami in samokresi in manevriranje žandarskih pickupov. V soju žarometov se materializirata ujetnika, z rokami zvezanimi na hrbtu. Zbijejo ju na tla in ju s škornji tlačijo v pesek. Sledi maltretiranje: vstani, na kolena, na tla in tako pet- ali desetkrat. Repeticija je mati modrosti. Iz teme se obotavljivo izluščita civilni vozili in še povečata direndaj. Slednjič ženski glas iz notranjosti enega od vozil z vztrajnim zaklinjanjem ualaji, ualaji (bog mi je priča) omili napetost. Zjutraj zvem, da sta avtomobila na poti v Choum brez ustavljanja peljala mimo kontrolne točke. Čeprav ali pa ravno zato, ker je vožnja ponoči prepovedana. Nekaj sto metrov naprej sta potem ugasnila luči. In začela voziti nazaj, naravnost proti žandarjem. Ti pa nafilani s tenoristi. Kasni potniki so se v resnici samo izgubili, luči pa ugasnili, da se v siju brejega meseca spet orientirajo.

 

 

Kaos in red. Pospešim na severovzhod in pred poldnem dosežem downtown Zoug: nekaj koč iz zravnanih bencinskih sodov na obronku črnega masiva. V pesku poležava slab ducat biblično opasanih Saharcev, ob strani čepi osamljena ženska in nikomur se ne zdi vredno odzdraviti. Kot bi tekmovali v hermetičnosti napram tujcu, negibno opazujejo mojo cukajočo rumbo v smeri miniaturne utrdbe v španskem stilu. Vmes je ograjen vrt, na njegovem zgornjem voglu vodnjak, spodaj pa skladovnica sodov, polnih nafte. Gratis gorivo z energenti bogate Alžirije je ena od oblik pomoči osvobodilnemu gibanju Polisario. Povsod sami uniformirani starci, abraham plus. Kljub fantomski počasnosti so priljudnejši od ekipe na vhodu. Med pozdravno sago me vabijo na čaj, žal rinem naprej. Kontrolna točka je deset kilometrov severno, na prevalu gorske verige. Zaresna meja z belo markiranima pasovoma za vstop in izstop, s stop znakom v arabskih hieroglifih, pa s stražarnico med pasovoma, ki jo brž okupira bojevnik z belo čelado, paradnimi škornji in manšetami. Izrezan Freddy Mercury. Ali Krüger. Nedaleč proč toyota s protiletalskim šmajserjem.

 

Sicer spokojen ambient. Ležerno sem izprašan o namerah, skenirano vabilo zadošča, nakar že popravljamo kombi, ki ga je nek Saharec pripeljal iz daljne Asturije. Kapo dol, da je navadnega ford tranzita spravil do tu in ne zelo čudno, da je zbil levo premo. Popravimo bolj malo, kmalu sem spet na poti. Pokrajina je nezanimiva, pista kucljasta. Vijuga med irokezi železovih rudnin in zaplatami bledega peska, našpikanimi s šopi mumificiranih trav. Ko se približam slabo stotko oddaljenemu konglomeratu zaselkov z albansko zvenečim imenom Dougaj (Dugž), se scenerija popravi. Pesek atraktivno zažari. Iz njega vstanejo mogočni granitni monoliti. Pista pelje direkt v logistični servis za civiliste, s trgovinico, bencinsko črpalko in vodnjakom – vse kar človek na tem koncu sveta potrebuje. Alžirska nafta, ki je za uradne namene zastonj, se za ugoden denar tudi prodaja. Med zadržanimi fanti, ki prikapljajo iz ene od koč, je oficir v civilu. Voljan me je odvesti v Protocolo – center, ki je v vsakem armadnem okrožju namenjen tujim obiskovalcem. Namestijo me za polkrožnim hangarjem, uradno sprejemnico.

 

Sredi nje kraljuje rdeča preproga, po vsej dolžini sten so nanizani kvadri penaste gume in gore blazin v razkošno izvezeni zeleni sintetiki. Fleece ob stiku z njimi divje iskri. Sedemo; jaz in nekaj vojakov, ki mi odsotno zastavljajo napol umestna vprašanja in me svedrajo s temnimi pogledi. Nastavljam prsa z lešnikom v njih in društvo motiviram za bolj humoristične vode. Odziv je nismo ti mi Johnny Weissmuller. Nič čudnega. Če že ne prvi, sem gotovo eden redkih bledoličnikov, ki jim je brez trkanja padel v bazo. Povečerjamo kozo, ki se raztaplja v ustih. Okrog osme čašice supersladkega čaja se tudi vzdušje otopli. A tista globoka nezaupljivost ljudi, ki jih združeni narodi sveta že desetletja ignorirajo, ostane. Zaklenjena v žilavih, čokatih telesih, ki jih grobo sešite uniforme delajo še bolj kvadrataste, kot so v resnici. Alkohol bi tu cimpral čudeže. Za lahko noč obelodanim tihoma korigiran načrt, da bi na sever rad preko baze Mijek. Na znanje je vzet brez kakršnihkoli reakcij. Negotovost veča fakt, da saharski vojaki ne nosijo činov, poveljniki pa so itak kar v civilu. Ali pa tudi ne.
Zjutraj izvem, da v Mijek ne grem sam, tamveč v spremstvu. Tihoma mi to odgovarja, saj imam do okroglo šesto km oddaljenega Tifaritija na razpolago le štiri nepreverjene GPS točke. Zgodaj popoldne se materializira hitri bencinar vojaške policije, ravno še utegnem podmazati kamion in se oprhati z mrzlo vodo. Šoferju (vojaški imajo radi težko nogo) zlogujem, da nismo formula ena in da bo treba počasi, a ko se za kontrolno točko odpro hitre planjave, sam pritisnem do konca. Spusti me naprej, da testira moj navigacijski čut, a sledi so čitljive, smer jasna.

 

Sonce sede na horizont in mi smo v 180 km oddaljenem Mijeku – moj tretji obisk. Vtem je kraj zrasel. V spominu sta okrogli Protokol

 

in bližnja baza OZN, ne pa ob vadiju raztresene hiške, nomadski tabori in brez reda parkirani kamioni. Če odmislim naravne lepote, Mijeka nimam v toplem spominu. Tudi tokrat je sprejem vojaško zadržan. Držim se torej ob strani, fragmentarno kramljam in zvečer v družbi privilegirancev bolščim v ekran, s katerega gestikulirajo spikerji alžirske televizije, Al Jazeere in novopečene SADR TV.
Nadaljevati res hočem solo, a res ne gre. Hamdi, komandant 3. armadnega okrožja osebno, mi brez debate prisoli spremstvo: zaradi nedavne ugrabitve treh humanitarcev v Rabouniju (glavnem Protokolu in obveznem postanku vseh tujcev, ki delajo v saharskih begunskih taboriščih), da vlada obsedno stanje in ni govora, da bi naokrog taval sam, vsaj ne dokler sem pod njegovo komando. Ampak-ampak nima nobenega haska. Sicer vse korektno. Dostava hrane je kar v kamion

 

 

in tudi znamenitost Protokola, pravo pravcato (naj južneje ležečo?) oljko smem poškljocati z vseh strani.

 

Na dan odhoda mi je suho predstavljen šofer spremljevalnega vozila, ki me ni vesel. Heda?, a to naj vlačim s sabo, je njegova reakcija. Čakam do pozno popoldne, preden poženemo. To že poznam in ne nergam. Na izhodni kontrolni točki se nam priključi še en tovornjak, oranžen terenski renault, kakršnih je Polisario leta 2003, ob praznovanju tridesetletnice obstoja, dobil ducat v dar od baskovske vlade. Stražar odsalutira, pickup odbezlja naprej, kamionarja ga po najboljših močeh loviva. Precej je izgubljanja in veliko tratenja časa. Oboroženo spremstvo, kot si ga predstavljamo mi, to ravno ni. Do večera nanizamo sedemdeset km, nakar se začne tradicionalno iskanje nekoga ali nečesa – očem evropejca popolnoma nesmiselno početje. Prekrižarimo komaj zaznavno valujočo planjavo, ustavimo pri enih nomadih, pa pri drugih, da bi končali pri dveh kozjih pastirjih. Kakih dvesto metrov proč se ob hrani spoznamo. Šoferju kamiona je ime Mbarek Ahmed, njegovemu molčečnemu spremljevalcu pa Mohamed Mbarek. Šofer pickupa Mohamed Salim lomi španščino, Mbarek Ahmed pa je izjemno pantomimično nadarjen. Smeje se napokamo z mesom in v pesku pečenim kruhom. Saharci jedo z rokami. Baje zato, da uživajo nepotvorjeni okus hrane. Ne vem zakaj potem kuhajo v aluminijastih loncih. Gotovo pa je, da njihovi otroci ne izstreljujejo projektilov Bebipape in Frutabele po okoli visečih Picassih, Kandinskih in Piet Mondrianih. Nakar Mohamed Salim oznani, da bodo oni spali pri kozah, jaz pa kakor želim. Optiram za solo inačico, iz lenobe. V zadnji zarji krenejo, do šotora s pastirjema in gladko naprej in še naprej, dokler za horizontom ne izginejo njihove zadnje luči in slednjič tudi sij žarometov. Brž se pojavijo določeni dvomi. Da Hamdi, ali pa kar ti trije niso vse to naštimali in me prodali Alkokokajdi? Belci smo iz prve roke vredni slabih petdeset jurjev jevrov (jaz malo manj). To ni malo denarja. Interes je in moji spremljevalci imajo satelitske telefone. Izdali so kriminalcem pozicijo in jo podurhali, da si ne pacajo vesti. Hm ... recimo ... no ja ... v bistvu ne ... a hej, v teh negotovih časih je ob najmanjšem dvomu smiseln alarm. Mirno pospravim stvari, zaženem motor in jo brez luči, sledeč srebrni slini polnega meseca, mahnem pravokotno na njihovo smer. Čisto počasi prevozim štiri km, nato ostro obrnem in nanizam še štiri, nakar preidem na slepilne manevre – na GPS displeju rišem vedno bolj zamršene pentlje in puščam temu ustrezne odtise pnevmatik. Slednjič se pod pravim kotom odplazim kilometer navzgor, naredim veliko spiralo in se potuhnem v senci krmežljave akacije. Pod vetrom in za njihovim hrbtom. Če bi mi naš bivši PM pustil kak raketomet, bi čakal v zasedi, tako spim na strehi. Noč je kristalno čista in mrzla. In mirna. Ob zori sem še vedno živ.

 

 

Vrnem se nazaj in kmalu dočakam moje nič hudega sluteče spremljevalce s kamionom, polnim koz. Ekola. Šli so po hrano za Kongres. Nekaj tisoč delegatov in gostov je treba nahraniti. Čreda v bližini katere smo večerjali, pač ni bila prava. Brez odlašanja zarohnimo proti še vedno daljnemu cilju. Najprej naravnost na sever, in ko na desni pustimo Bir Mogrein, v širokem loku na vzhod. Na tem koncu so ozemlja pod kontrolo Polisaria praktično preščipnjena na dva dela.

 

 

Sledimo koridorju za vojaška vozila, ki bolj v notranjost Mavretanije ne smejo. Pista je še vedno hitra in nezahtevna.

 

 

Šele, ko na zelo uradni kontrolni točki spet vstopimo na teritorij svobodne Saharske republike, postane teren bolj kamnit. Dvignemo se na plato, s katerega se valijo mase hladnega zraka in pometajo nekaj sto metrov nižje ležeče ravnice severne Mavretanije. Sonce spet ravno zaide, ko na kontrolni točki pred Tifaritijem dosežemo svoj cilj. No ja. Parkirati sem se nadejal v bližnjem Buer Tighisitu, trgovskem zaselku, ki je vzniknil ob meji z Mavretanijo. Nekoč se je kraj imenoval Lehfejra in je ležal 50 km južneje. Krajani so bili saharski trgovci, ki so z razmahanimi santanami in kasneje kamioni tvegali ekspedicije vse do malijskega Gaa in dlje. Pred desetletjem sem v Lehfejri preživel uro, dve in si odtlej srčno želel, da bi lahko nekaj dni nemoteno opazoval, kako se odvija saharski komerc. Vmes se je marsikaj spremenilo. Pot v Gao je tudi Saharcem postala prenevarna. Stopnjujoči se vpadi podplačanih mavretanskih žandarjev, ki so terjali svoj kos pogače, so prebivalce prisilili, da so se relocirali na drugo stran meje. V Buer Tighisitu sem bil dogovorjen z Yahjo, aktivistom Polisaria v Mavretaniji, ki naj bi naslednjega dne opoldne prihitel iz Nouakchotta s krepko delegacijo mavretanskih velmož. Žal je bil Hamdijev ukaz jasen: naravnost v Tifariti, pa pika. Tako obtičimo na vstopni točki v območje kongresa, slab kilometer od Tifaritija in od še ene baze OZN, oziroma misije MINURSO. Tako blizu, a daleč. Da se bo tu tudi prespalo, hitro postane jasno. Da bodo moji dragi spremljavalci izginili kot kafra, pa manj. Namesto njih dobim družbo mladega vojaka, ki se vrača na fronto. Zelen nahrbtnik, bela vreča z odejo in podmetačem ter obvezen čajni komplet, je vsa njegova prtljaga. Ponudim mu pašto z olivami in neuničljiv maroški paradajz, ki se mu dva tedna brez hladilnika sploh ne poznata. Prisedeta kongresnika iz Nouadhibouja, to je pri puščavarjih samoumevno. Vsenaokrog parkirana vozila enako kot mi čakajo na vstop.

Zjutraj od komandanta kontrolne točke izposlujem dovoljenje za obisk Buer Tighisita. Vedro odprašim v duty free paradiž, kjer kupim sto litrov dizla, čeprav je Yahja jamčil, da bo gorivo zastonj. Tolikšno je moje vzhičenje nad svobodno trgovino in nad črpalkarjem Omarjem, ki z umetnim dihanjem spiha tistih sto litrov v moj rezervoar

 

 

in me za roko odvede še v pekarno, kjer pobašem zadnjih pet štručk. Nikoli ne veš. Komandantu sem obljubil, da se vrnem čez najkasneje tri ure. Ko besedo držim, obtičim na novi kontrolni točki, ki je postavljena še kak kilometer dlje od mojega cilja, skupaj z ambasadorjem SADR pri OAE in mnogimi drugimi. To malo pomirja, a užaljen nad liberalno porcijo Kafke, demonstrativno parkiram daleč stran. Z nočjo se glavnina čakajočih zrine naprej, edino kujavi jaz občemim kot zapuščena nona za Novo leto. Opravim večerne rituale in se v trdni temi pomujam do čekpojnta. Mladega vojaka, ki tekoče govori špansko, opozorim, da čakam že skoraj dva dni in ali je to njihov način izražanja dobrodošlice.

Preprosto vprašanje ima čudežen učinek.

Z dobrodošlico v Sahari ni šale.