Saturday, December 17, 2011

SVOBODA IN STRAH

Za Mavretanijo težko rečemo, da predstavlja popularno turistično destinacijo. Nemo valujoči ocean oranžnega peska ter skopo nametane skalne verige in prelomnice, ki skrivajo blede sledi paleolitskih kultur in oaze z nekvalitetnimi datlji, te dni ne predstavljajo greha vrednega cilja per se. Počitniška infrastruktura je preveč monokromna.


In predraga. Tudi če se naklonjeno prezre mizerno razmerje cena/kvaliteta storitev, človek v Mavretaniji za svoj cekin stežka dobi kaj spodobnega. Država je skrojena po meri tistih, ki jim denar pomeni le eno: ŠE. Ostali lahko privid znosnega blagostanja lovijo za rep z rigorozno disciplino in odrekanjem. Dogma brezkrajne ekonomske rasti v neprekinjenem brbotu investicij tu ni pognala korenin. Je pa Mavretanija v špici dežel, ki so iz pastoralizma skočile naravnost na surf post-kapitalizma. Nekaj desetletij nazaj smo z določenim zgražanjem govorili o ZR Nemčiji kot o »dvotretjinski družbi«, v kateri je ena tretjina državljanov vnaprej odpisanih. Danes smo odpisani praktično vsi. Tudi in še posebej v Mavretaniji. Podobnost med patriarhalno-sužnjelastniškimi družbami in svetilniki demokrizije je osupljiva. Povsod isti pritlehni supremacisti, zdolgočaseni komedijanti, ki zaverovani v svoje božje poslanstvo, držijo planet za ta sladke. Novo je le, da je moralno-etični alibi, s katerim je Zahod dokazoval svojo superiornost, dokončno šel rakom žvižgat. Razumniki tipa Bernard-Henri Levy ali Alan Dershowitz so slekli svoje humanistične tangice in brez sramu aplavdirajo orkestrom morije in destrukcije. Svet je spet postal binarna pušča mezdnikov in lastnikov. Mezdniki služimo centuriji iztirjenih bolnikov-lastnikov, vse drugo je francoska solata.
 

Mavretanija se lahko pobaha s tri četrt tisoč kilometrov dolgo plažo, ki jo kot klik prekinja luka prestolnice Nouakchott. Mesto je zgodba zase. Pol stoletja nazaj je bilo zgolj rob slane močvare, ki ga je pred poplavitvijo reševal ozek kordon priobalnih sipin. Danes flirta z dvema milijonoma prebivalcev, čeprav je kot list papirja na mirni gladini vode. Naj se Atlantik dvigne za meter in že ga ni več. Klima je zvečine neznosna. Prišlek mimogrede postane malaričen. Tudi direktno ob morju, kjer omehkuženi bledoličnik ekvilibrira na rezilu žiletke, med peščeno akupunkturo vrelih vzhodnikov ter kraljestvom morskih psov in tokov. Megastična plaža je vsako leto bolj nastlana s smetmi, skladno z napredovanjem odprtomorskih flot izbranih držav združene Evrope. Bežna inspekcija nesnage hitro izda provenienco plavajočih tovarn za predelavo ribjega fonda. Globalizacija gor ali dol. Tu sta še nacionalni park na skrajnem jugozahodu države, ob ustju reke Senegal, nevreden svojega naziva in pa na nasprotni strani nacionalni park Banc d'Arguin, ki je drugega kova, saj gnezdi na Unescovi listi svetovnih čudes. Dodamo lahko še nekaj starodavnih islamskih rokopisov in peščico historičnih čezsaharskih trgovskih središč, pri katerih mora človek pošteno vklopiti fantazijo, če naj si predstavlja njihov nekdanji blišč. To bi bilo v grobem to. Kljub temu se podatek, da je dežela v letu 2009 zabeležila 75.000 obiskovalcev, leto kasneje pa 5.000 in letos kot kaže še manj, zdi presenetljiv, če ne kar šokanten.
 

Kaj se je zgodilo?
Prišli so tenoristi. Bradati možiclji v prekratkih hlačah, ki prezirajo zobne ščetke in si škrbine raje trebijo z vejicami grma z grotesknim imenom miswak in ki z diaboličnim vihtenjem olfic iz Bauhausa že dobri dve desetletji držijo v šahu celotno zahodno civilizacijo, skupaj z Japonsko, Korejo in Tajvanom ali Formozo. Sahara je s svojimi 8,5 milijoni kvadratnih kilometrov nova epizoda operetne vojne proti terorju. Odtod tenoristi. Prvi sinopsis se je prejkone ljubiteljsko spisal leta 2003 v Alžiriji, zato pri ocenjevanju sage o ugrabitvi 32-ih nemških, nizozemskih, avstrijskih in švicarskih turistov, njihove step-by-step rešitve in potem še domnevne popolne eliminacije vseh zlikovcev (ki so kasneje še večkrat oživeli, da bi spet smeli umreti), ne smemo biti preveč pikolovski. Od takrat do konca leta 2010 si je na saharskih prostranstvih vratolomno sledilo še 23 podobnih nasilnih incidentov: ugrabitev in oboroženih ropov ter napadov na vojaške in diplomatske instalacije. V njih je podleglo 8 humanitarcev oziroma turistov, najmanj 55 afriških vojakov ter 73 zlikovcev. Skupaj torej vsaj 136 žrtev, ki jih v glavnem poznamo z imenom in priimkom, če kaže verjeti štetju varnostnih ekspertov Olivierja Waltherja in Denisa Retailleja. Učeni komentatorji govorijo o »krvavi sledi«, »povodnji«, »plimnem valu« in »eskalaciji terorja«. Človek bi mislil, da se je začela tretja svetovna vojna. Pa se še ni. Skeptiki lahko zgolj ugotavljamo, da sta si varnost in vernost prekleto blizu in da tudi propaganda ni več to, kar naj bi bila. Nič tragičnega, če se ta ne bi zavlekla v vse pore vsakdanjika. Internetni forumi popotniških navdušencev denimo, ki so nekoč živahno pretakali praktične informacije, danes v glavnem prežvekujejo tenoristične fakte in fikcijo in morda še crescendo vizumskih restrikcij za samoorganizirane turiste. Potem koga pobaraš, ali osebno pozna koga, ki bi se mu kaj pripetilo, pa je nelagodna tišina. Nakar sumiraš dejstva in pristaneš na nivoju verjetnosti, da te za prvo sipino spraži gromka strela. Ali da te piči besna kača strupenjača. Dejstvo: vsej gonji v brk predstavljajo tenoristi minorno tveganje. A ljudi je vseeno strah. Najraje so kar doma, kjer palme in sipine ostajajo fatamorgana.
 
 
Ali pa kje, kjer je tako kot doma, samo da je drugje. In malo dražje. So nam kolektivno oprali možgane? Po letih, preživetih v osrčju ali na periferiji Sahare naskakujem titulo poznavalca. Sprašujem se, kam so šli kolegi sopotniki – permisivni, razgledani ljudje, ki so v puščavi iskali čistočo, askezo in mir. In dobro družbo. Kje so, ko vendar v vsem tem času nisem imel ene same negativne izkušnje (če odmislim operetni vložek z maroško žandarmerijo). Pa tudi nikogar ne poznam, ki bi jo imel. Kot anonimni, plačilno šibki in od nikogar povabljeni gost se v Sahari počutim neprimerno bolj svobodnega kot pod zatohlo kiklo mamke Evrope. Da ZDA, VB ali Izraela niti ne omenjam. Kje je torej družba? Je ostala prilimana na ekrane in ekrančke? Je podlegla epidemiji popotniškega hanibalčka: ko je vse tiptop pripravljeno na odhod, pa se od nekod vzamejo svinec v kosteh, neotipljivi dvomi in dileme. Je problem morda dejansko denar? Ma ne, denar ne more biti problem, vsaj ne NAM, drugi pa itak takorekoč ne potujejo.
 
 
Odsotnost negativnih izkušenj iz prve roke pred obličjem globalne spinologije kajpak ne pomeni nič. Tudi argument, da je mogoče vse saharsko/sahelske žrtve alkajdovskega nasilja statistično strpati v enoletno žetev nasilnih dogodkov povprečnega mesta v ZDA, ki najbolj glasno kikirikajo o »varnostnih tveganjih« (ali celo večjega evropejskega mesta, kjer so stvari, kar se tega tiče, menda vzorno urejene), nima nobene teže. Morda najuspešnejša marketinška potegavščina vseh časov nese enostavno preveč zlatih pirhov. Poleg abstraktnega prekladanja cifer ter mešanja jogurta z meglo je industrija strahu danes najdonosnejša gospodarska panoga. Ta kruh je najbolj bel in najbolj debel. Tu je sicer še dirka za naslednjo etapo ropanja afriškega kontinenta – dejavnost, ki jo je že dodobra okisala retro patina, pa drenj za globalno dominacijo in kajvemkaj še. Ljudje bi pa samo v miru potovali. Brez predsodkov in skrbi. Tudi če jih ponoči, sredi koncentrata temine spreleti srh, da jih bo zjutraj džip pustil na cedilu, da bo stroj enostavno zatajil. Sredi teritorijev, ki jih naseljujejo načeloma sovražno nastrojena plemena, državnih tvorb, ki imajo veliko peska in malo sovražnikov, ki pa so zato toliko bolj zagrizeni in vsemogočni. Strah, da jih brez trkanja obiščejo hudodelci, ki so bojda povsod, zdaj, ko je Libija osvobojena in se tam zopet cedita med z aspartanom in nestlejevo mleko v prahu. 
 
 
In je dvesto milijard dolarjev neplačanih dolgov za že pokurjeno nafto oportuno pozabljenih. Vse to in še mnogo več je na tehtnici. A glej ga šmenta, zahodnjaku, ki v tem delu sveta kot zajček na kačo čaka, da useka kalamiteta, bo od silnega čakanja zrasla pristna talibanska brada. Od silnega čakanja se bo začel ukvarjati s humanitarnimi dejavnostmi, kot so ubijanje muh v Afriki in slično. Ali pa bo tehtal večne modrosti »ne obračaj dreka, dokler ni suh« in »trenutek je vse, kar imamo«. Nakar se bo v epicentru islamske Mavretanije, kjer sta alkohol in golota nezakonita, do nezavesti napil v družbi premožnežev, ministrov in marincev z ameriške ambasade. In ko bo slednje na vrhuncu svete vojne z gravitacijo za hec pobaral:
»Kdaj bo naslednji državni u-udar,« bo odgovor:
»Povej, imaš kake preference?«
Pijano, a smrtno resno. Dežela je doslej doživela slab ducat našim medijem scela nezanimivih državnih udarov (ker ni tekla kri). Zato predstavlja centuriji bolnikov-lastnikov Mavretanija idealno paradigmo bodočnosti. Ključni posli in usodne poteze se razpletajo molče, daleč od oči sveta – privatizacija zemlje in vodnih virov, plenitev organskih in anorganskih bogastev, odlaganje izraelskih atomskih odpadkov. Ostalo je folklora: črpalkar z magisterijem na Totalovi pumpi, arhitekt, ki je domiselno rešil problem gradnje na vlažnem in slanem terenu, a se zdi strankam predrag, maroški izseljenec, ki je na Japonskem doktoriral iz vzgoje mangrov in bi z njimi za zmeren denar ozelenil neštevilna mavretanska slana jezera, a nikogar ne zanima. In seveda distributer človeškega goriva Jerome, ki je zaradi ilegalnega alkohola preživel teden dni v zaporu, ker se je v resnici njegov natakar verbalno zahakljal s šefom prometne policije, ki pa še vedno zahaja k Jeromu na pivo. Ta osvežilne napitke poslej zakopava na prostem, nakar se rado zgodi, da se zameša aktualna lokacija zaklada in potem v prvih fotonih novega dne spaziš četico Jeromovih uslužbencev, ki so vsi po vrsti iz drugih dežel, ker če bi ostali doma, bi jim družine sproti pocucale že tako beden zaslužek, kako vsepovprek štihajo monotono puščavo. Hitro in odločno, da bo prej, a previdno, da se kaj ne razlije. Ni strah po naključju preziran v islamski tradiciji. Človek pa se vpraša: kje sta novi Buñuel in Fellini? Medtem ko ju v Sloveniji in v betežni Evropi čakamo zaman in ju bomo zaman čakali še dolgo, sta denimo morda v Pakistanu, kjer je vlada z drzno potezo požegnala transseksualce in jih nemudoma tudi polno zaposlila. Kot izterjevalce davkov. Oblečeni v živopisane uniforme lastne kreacije, domnevnim utajevalcem trkajo na vrata in če le-ti nočejo plačati, zaženejo vik in krik in naredijo cel cirkus, pa naj si sosedje potem mislijo svoje.
Nedaleč čez severno mejo, na še enem ozemlju, ki ga centurija bolnikov-lastnikov strašno ljubi, so po brutalnih dogodkih v Laayounu in nedavnih pogromih večinskih kolonov nad avtohtonimi Saharci v Dakhli džipi maroške vojske povsod ob cesti, ki pelje na sever. Hecni džipi so to – dolge toyote brez šip, ki lahko v puščavi že na prav zares daleč izdajo vozilo in to, da so brez strehe, torej nižji, jih dodatno maskira. Udobnost v službi učinkovitosti: kdor v njih dočaka penzijo, je stoprocentno revmatik. Vojaki so paradoksalno od vseh najbolj prestrašeni. Če jim skušaš popihati v notranjost zahodnosaharske puščave, pa ti to ne uspe, jih moraš najprej obilno potolažiti, ujete v precep med dvema kontradiktornima ukazoma: preprečiti inkurzije nepovabljenim očem in kot najboljše hostese zastopati barve režima, ki jih plačuje in ki krvavo potrebuje turiste. Naravnih bogastev ima ta namreč bolj malo. Ker jih opremlja ameriški vojaški kompleks, mlati vsak korporal čisto spodobno angleščino. Da o višjih činih ne govorimo. In ko si pod večer, da bi te imeli na očeh, bili hkrati prijazni in bi hkrati potešili radovednost, povabljen na večerjo, diskusija po formalnem uvodu hitro postane retorična:
»Šli bi na potovanja, a so problem vize.«
»Saj bodo morda kmalu ukinjene, carinska unija med Marokom in EU je na primer že realnost.«
»Ja, ampak to je samo za vas.«
»In za kralja.«
Smeh.
»Morda bo kmalu tudi za vojake in druge smrtnike.«
»Bo ... in tačas se staramo.«
 

Dobro, ampak kje so zdaj ti tenoristi?

No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.