Saturday, January 10, 2009

HRIBČKARJI

Še pred Novim letom je dedek Mraz prinesel Hribčkarje. To so ljudje, ki se v prostem času socializirajo tako, da se družno vzpenjajo na vzpetine in uživajo v svežem zraku z razgledi, pri čemer domnevno oddajajo hudo avtohtone zvoke, z obveznim refrenom jodeleii-iii. Zvenelo to ni preveč obetavno. Posebej, ko je bil spoznavni večer delegiran v zaselek Grosuplje pri Lajbahu. No, ko smo nakapljali za panslovansko hrastovo mizo, ki se je začela šibiti pod vseh sort dobrotami, vključno s francoskim cvičkom, je islamofilni predsodkar v meni izgubill orientacijo. To bo vse še od štiri do pet, toliko je bilo jasno. Ves navdušen sem doma ekspresno apgrejdal itinerarij, od ziheraške k »bodimo realni, zahtevajmo nemogoče« inačici.

V Marakešu nas je mr. Hbali visoki sezoni navkljub razveselil z glanc novimi Nišan patroli, Hribčkarke pa so šokirale z več kot skromno prtljago. Profesionalke, ni kaj.

Pot, ki je bila tudi meni prejkone zgolj teoretična znanka, nas je skozi dolino žafrana vodila v grlo spektakularne soteske na južni strani Anti Atlasa.

 

Vreme je bilo severnoirsko, vzdušje pa kljub pomislekom glede možnih poplav in bunkasti podlagi športno-pajdaško. Noč je dejansko prinesla dež, jutro pa splendid soleil s pripadajočo evforijo


in prvi čoporativni pohod z olajšanimi Nišani za spremstvo.

Za Asso se je pokrajina velikodušno razprla,


nebo sicer ni bilo grand soleil, je pa bila hrana odlična,


kuharsko-pomivalna solidarnost na zavidljivem nivoju, poraba vode pa navdušujoče majhna. In tudi prvi resnejši stiki z lokalnim življem niso izostali,

čeprav je bilo jasno, da taka armada ni najprimernejša za ad hoc obiske. Predstavljajmo si gostoljubnega nomada (negostoljubnih ne poznam), ki gostu v čast praviloma žrtvuje kozo ali ovco, ko mu na šotor potrka petnajst ješčih Hribčkark. Ode čreda. Pa si za špas predstavljajmo še enega orenk Gorenjca v isti situaciji. No, saj smo bili sami sebi čisto okej zanimivi, pa še mati narava nas je sredi puščave obdarila z leno fukso meglo.

Majkumu, ob zori je bilo kot na Barju! Tu je treba dodati, da je noč poprej vodstveni kader zelo neprofesionalno pogledal v kozarec in s svojim antepaleolitskim ter antigravitacijskim obnašanjem še dneve skrbel za vir smeha.

Pred Smaro je dobrodušna mati narava poskrbela za oh! in ah! dihalne vaje,

šoferji so prišli na svoj račun,

za Smaro pa... itak.

Med potjo smo srečali nekaj čudnih, da ne rečem bajeslovnih bitij



in se naužili prirode čudes. Gospa Tatjana, ki je bila najbolj načitana od vseh nas, pa je vestno prebirala prvotni itinerarij in se dobrodušno nasmihala manjšim odstopanjem. Šele ko vendarle ni mogla skriti razočaranja »A tole naj bi bile prekrasne plaže Atlantika!?«

je bil vzrok nesporazuma pravilno diagnosticiran in vsem v zadovoljstvo odpravljen.

Saj tudi peščeno morje ni bilo od muh ali pa recimo psihedelično, skoraj rahlo strašljivo obarvane obline planote Izik.

Seveda je napočil tudi trenutek uživanja čisto pravega oceana, čeprav ne nujno v tem vrstnem redu. Tako pač je, če se namesto Kompasu zaupate podjetju Surla tours & Suffer voyages s sedežem na Kajmak otokih.

Ko so nam jo denimo zagodle muhe klimatskih sprememb (senjska burja z dežjem), mi je iz globin ne-spomina pomežiknil nabriti Francoz s fatamorganskim aubergom, toplim tušem, dobro večerjo, alkoholnimi napitki in plesom.

Zajtrk je prinesel pol kile svežih ribonov po glavi, pokop starega leta 2008 pa obilico ljubiteljske improvizacije. Planirano gastronomsko-kulturno svetišče z nepretencioznim imenom »le Lieu« so ortodoksne lokalne oblasti namreč zaprle zaradi pomanjkljivih obratovalnih dovoljenj, odnosno modrih kuvert. Situacijo je rešila sufražetka Caroline.

Huda fešta v tradicionalnem berbersko-taborniškem slogu. Pogled v leto 2009, ki bo vsem prineslo blagostanje, mir in obilico smeha je bil, kako naj rečem, dokaj oster.

Ostalo je še, da si poslednjič napolnimo nosnice z vonjem Orienta,


pa da se ob slovesu pošteno izljubimo.

¡Ole!

PS

Pa naj kdo ne misli, da nisem štel vsakega od dni, ki me je ločil od prejetja vsote, ki je meni, mojim picajzljem in noremu Morotu omogočila preživetje za kar nekaj časa naprej. Sem. Ampak fino smo se imeli pa vseeno. 

Hribčkarski mami Branki se zahvaljujem za vse te lepe fotografije.

May Fortuna be With You!