DOBROBITI LENOBE

Lenoba je menda naglavni greh. Ima pa lahko tudi sila pozitivne efekte. Govoreč iz izkušnje. Če si denimo prelen, da bi najprej naredil tisto, kar je narediti najprej treba in se prvo kot prvo lotiš stvari, ki ti pač bolj ležijo, a ti zato potem takorekoč pred nosom zaloputnejo dveri izpostave nacionalnega parka Banc d'Arguin - čudesa sveta, ki na Unescovi listi dela družbo ljubezenski utici Taj Pomahaj in pa še starejšemu in še lepšemu mostu v Mostar gradu. Sledi zanikrnega uradnika, ki je gotovo predčasno zaključil šiht so še tople, toda nevajenemu pogledu škilastega evropejca se hitro izmuznejo v zmedi odtisov kopit, tačk in podobne solate. Pa imaš, brez vstopnic za park je tvoj diabolični plan vreden manj od osmojenega čika znamke American lejend : da bi se namreč pritihotapil v odločno predrag rezervat preko nebranjenega severa in se potem ob konfrontaciji s prvo patruljo rangerjev pretvarjal, da si baš tisti hip in čisto nič prej prisopihal na in flagranti lokacijo direkt po francosko, if you know what I mean. In je pač treba ostati v mestu mojih sanj še eno dolgo in zabavno noč, tekom katere se iz niča vzame Vetten, lastnik najsevernejšega kempa v parku Banc d'Arguin, stari kamerad in soborec, katerega kuži Bobi je dve leti nazaj v navalu mladostne objestnosti bil pogoltnil velik trnek z vabo in ... preživel! Po uvodni ceremoniji rokovanja, momljanja in celo objemanja je bilo brž sklenjeno, da bomo šli jutri skupaj v park (karte so Vettenova skrb), še prej pa na večerjo k njegovi družini. Mimogrede je Vetten osrečil skupinico ješčih Francozov s še migajočimi jastogi (pa ne za dolgo, saj so jih slednji še žive razpolovili in utopljene v italijanskih špagetih pripravili na ameriški način).

Hiša je bila luksuznega tipa - več vrst sprejemnic, plus maroški salon - in nabito polna bolj ali manj za možitev godnih sestra. Vettenov oče je bil šejk, šef nouadhiboujskega dakhleta, se pravi v grobem tretjine mavretanske obale. Še večja faca je bil očeta oče - zelo spoštovan poznavalec rodne mu mivke, kar je lepo razvidno iz knjige Odette de Puigaudeau: Pieds nus à travers la Mauritanie, ki se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja na krilih marenj orientalistov s partnerko podala v menda dekadenci naklonjeno Mavretanijo. Vettenov oče je davnega leta 1978 premlad umrl v prometni nesreči. Lani so slovo vzela še mati. Vetten je študiral v Španiji, kjer je tudi bival in se veselo razmnoževal, dokler ni soproga nekega dne v njegovi prisotnosti naznanila njunim otrokom, da nimajo več očeta. Ergo kemp, nepredvidljivi meandri turizma in portugalski sodade, ki te na izmuzljivih obalah Arguinskih plitvin ziher in garant zgrabi, pa če si zgolj v nastavku nežnejša dušca. Moja druga tuga.

V takem tonu je šla h koncu večerja, ki jo je začinila debata z zelo informiranim Vettenovim bratrancem in naslednjega dne točno kot švicarski kronometer (tak pač Vetten je), odhod do zadnje bencinske pred izhodom iz fascinantnega bidonvilla, kjer se zlato valja po neobstoječih pločnikih. Tam je Vetten menjal olje, mi pa smo se zabavali s hendikepiranim mladeničem, ki se je lastnoročno naučil gluhoneme govorice in nam zelo ekspresivno razložil, da ga je mama, ko je bil star pičli dve leti, brez milosti  zatrejdala za staro kurbo Španijo. Toliko o majčinski ljubavi. Vetten je (zelo atipično) pozabil kanister z vodo, ampak to je opazil šele, ko smo se 80 km vzhodneje oskrbeli s kristalno Bou Lanouarsko fosilčico (vodo najboljše kvalitete), pri šlauhu, ki ga je zelo inventivno inštaliral mladi Saharec, imenovani El Rozo del desierto, s perfektnim kubanskim naglasom in lep kot slika. But lonely. Problem vode smo bratsko rešili in se 50 km dalje ločili z obljubo skorajšnjega vnovičnega snidenja. Vettenov landrover je namreč na remontu, trenutno on vozi zlizal mercedez, ki sebham in sipinam bivše Route nationale Nº1 ni kos. Ampak če odmislimo niti ne prehudo zagatnost terena: quelles sublimes paysages!

Idila dni zatišja pred bližajočo se hudo uro.

Brez patetične tragike nekega Mančevskega (Before the Rain).

In hej, ko prispemo in prisopihamo z razbeljenimi motorji, ki so morali dati skoraj vse od sebe, zabredemo v maltene sodni dan - dež v puščavi, za katerega molim že kakih petnajst let, pa še vedno nobenega zadoščenja (čeprav vedno boljše kaže). DJ Plankton je to takoj okarakteriziral kot tipično bretonsko vreme. Ma nima veze, jaz sem optimistično zafural svoj singing-in-the-rain hepines,

on je pa odgovarjajoče frise pokal ter citiral Hobbesa, Nietzscheja in druge skeptične filozofe.

Kot v porog so se ribe noro metale iz morja (vreča je last debelih libanonskih trgovcev, mi smo nalovili, kolikor smo zmogli pojesti), ampak res.

In da bo mera polna se je prikazal še direktor nacionalnega park v spremstvu predsednice  nacionalnega urada za turizem, hazard in al-kaloide.

Mi pa brez vstopnic. Ah, kaj bi to, predsednica je Vettenova sestrična, namesto graje smo kasirali več vabil na kosilo ali večerjo, ko izvolimo priti v prestolnico Nouakchott. Kot edinim turistom, nam to tudi pritiče, a ne? V vsakem primeru smo v dobrih rokah, na kvalitetni lokaciji.

Naj me koklja brcne, oziroma kit.

Razpoloženje je na višini, skorajda obešenjaško, zategadelj še zadnja podobica - oprostite izrazu, če jo malo preko centralnega organa navržem.

Silne so dobrobiti lenobe.