MIXED BAG

Mavretanci imajo radi turkizno zeleno in turkizno modro, izjemoma pa tudi kako drugo barvo.

Ob cesti na celi poti srečuješ gruče nekakšnih hiškic - preprostih kvadratov s streho iz najcenejše valovite pločevine, zato pa zelo lepo ofrajhane, pa z otomanskimi kuglami in polmesecem na palici nad slemenom. Si je spet en kreten - pripadnik kaste odurno bogatih beidanov - spomnil, kako dodatno devastirati neobstoječ državni proračun, ker ima pač požeruha s priimkom Zidar za nečaka. Noro. In vse prazno. Uradna statistika pravi, da je bil prezadnjo sezono turistični obisk 75.000 deviznih enot, zadnjo pa samo še 5.000. Še nisem fotografiral teh dosežkov, ker sem prelen, pa tudi zunaj preveč piha in je sonce previsoko in bi bila barvna kvaliteta mizerna. Imam le podobico ene po poli sedentarne nastambe. Teh montažnih monumentov je tu ogromno, dovolj za izvoz v nerazvite deželice tipa Slovenija, ki ječijo v jeklenem primežu  gradbene in ostale birokracije:

Maverski moški si radi opašejo dolg pas, t.j. si ga zavežejo na pentljo in pustijo, da jim oba kraka bingljata skoraj do tal. Mora bit neke sorte obljuba obilne rodnosti, nekaj takega. Dežela je izjemno emancipirana, skoraj točno tako, kot so si to nemške feministke v poznih šestdesetih to želele: ženske so zavaljene kot sodi in ne delajo nič, suhljati, mestoma izmozgani možički pa denimo urinirajo čepe (tako njihov sok ne šprica naokrog po antiseptični puščavi in povzroča ekoloških dizastrov). Točka napredka, ki je ponekod viden, v glavnem pa neviden, je točno na meji med kemijo in drekom. Naj pojasnim: s Siemensom podprti Kitajci so napeljali orenk vodovod, ki iz reke Senegal zadovoljuje potrebe prestolnice Nouakchott, ki se eksplozivno bohoti sredi gigantskega slanega jezera, ki leži pod nivojem morja in ga bo to kmalu zalilo, se zdi. No, na črpalni postaji, takorekoč pri viru, ima voda oduren vonj po kloru, ko priteče iz pip dobrih 200 km severneje, pa po dreku. Ne vem iz česa so narejene cevi, ampak na neki točki, natančneje pri vasici Tiguent, taista voda nima ne vonja, ne okusa in tudi turkizno zelenega barvnega štiha ne. Magija univerzuma, če smem parafrazirati ime potovalne agencije na zadnjem koncu velike pokrite nouakchottske tržnice. Sicer je bil pred dnevi spet enkrat nekakšen poskus atentata na predsednika ali na njegovega najboljšega svaka. Ni uspelo. Ja pe vseeno rdeči alarm. Ne vem no, jaz Mavretancev - ko je nasilje v igri - nekako ne uspem jemati resno. Ko recimo vidim vojaka, strumno stoječega na platformi pickupa, ki kot bika za roge drži težko strojnico, ki bi še komandantu Stanetu bila v ponos, medtem ko njegov soborec in šofer kupuje lizike v vegasti kolibi, ki se ji tu reče butik. Kruhu se reče buru.

In že smo pri mavretanskem sušiju: v nastavku opečenih prstkih kruha. Mmmm, zelo čikgumasto. Je treba varčevati s kurjavo? Če je dobro pečen, je bil kruh narejen v plamenih starih pnevmatik, če je napol surov pa pa pravem lesu, se pravi naplavljenih deskah ali paletah. Bio stuff ima pač svojo ceno. Moj stari prenosnik znamke Prestigio je našel novega lastnika: na izstopu iz parka Diawling, me je žandar tako milo prosil, da mu ga - nespametni blebetač - prodam, da se mi je stopilo srce in sem mu elektronsko rezino skupaj s torbico prodal za pol moje in pol njegove cene. Middle of the Road biznis. Blazno je jokal, da zadevo nujno rabi zase, in skoraj v isti sapi (medtem ko sem s kompa brisal svoje datoteke) preko mobitela že sprožil mednarodno dražbo. Tak je šarm lokalnih šeg.

Podobica z vrha prispevka je iz nacionalnega parka Diawling. Komarji so bili hudi, ampak osebje parka je bilo hujše. Ptic nisem srečal, sem bil preveč zaposlen. Se pa mi je pelikan posral na plešo, medtem ko je protekcionistično nastrojeni direktor parka žugal s svojim debelim kazalcem v smeri moje malenkosti. Drugače vse čudovito. Čudovita mala polja.

Žal so mrhovinarji s tehno semeni tudi do tod prikorakali.

Pa imaš rdečo peso, ki enostavno ne zgnije (primerek, ki ga hranim v spomin in opomin, stopa v četrti teden, pa je še vedno kot nov). Tam, kjer so cestne povezave vrhunske.

In In kjer bodro sili kvišku moj prvi pravi baobab. Baobabček.

PS

Nouakchott: v sajberju poleg legendarnega hotela Haima (šotor) je na obisku sanitarna inšpekcija. Čeprav je vse ultra frišno prepleskano in je WC s francosko školjko ali kaj čist kot solza, se strogi možakar z laminirano ID kartico skeptično razgleduje naokrog. Nekaj MORA najti. Saj je vendar v službi. Dobrodošli doma. Takorekoč.