Friday, April 1, 2011

UGRIZ MESTA

Promet je fenomen, ki redko navdušuje. Še posebej v velikih mestih tretjega sveta. Do amena uničena ali neobstoječa prometna infrastruktura, vozila v zadnjih vzdihljajih tretje življenjske epohe, šoferji, ki so premikanje od točke A do točke B pomešali s karatejem, kung fujem in kaskaderstvom. Mrak na oči, roko na hupo, cegu na gas in banzaj v prometa raj.

Zakon bolj norega in brezobzirnega, zakon permanentnega hazardiranja z eno edino kocko, tukaj in zdaj, za vsako ceno. Potem bo pa že kako. Vse z nasmehom na licu in z dostojanstveno držo. Obiskovalcu kot vedno preostane le prilagoditev zatečenemu stanju. Na juriš & hura versus inšalah & alamulana. Pri čemer so starost in zajetnost japonskega pleha in pa uganka tujčeve stopnje neprištevnosti v izdatno pomoč. Kakor tudi z balkanskim temperamentom zafeferonjen avstroogrski bonton. To.

Po petih dneh je prometna enigma Nouakchotta v malem prstu. In temu primerno petelinje nakokodajsano je vzdušje. Da ne rečemo evforija. Brez milosti v zabasano križišče, v škarje, v izsiljevanje prednosti, čez rdeč semafor, čez fiktivno sredinsko črto na nasprotni pas, oj le naprej. Muzika je privita na glas, še vedno polnoštevilni in relativno beli zobje so frajtonarsko raztegnjeni v nasmeh, carefree in careless je pristop h klokotanju prometa. Rush-hour je kljub neverjetni gneči presenetljivo tekoč, razen na izbranih lokacijah, kjer se recimo cestišče brez opozorila zoža ali pa na križiščih, kjer trojke policajev v poudarjeno individualističnem, silovitem Matrix slogu v kali zatirajo up, da bi se tu dalo priti čez. No pasaran! Nemogoče je mogoče. In ravno v trenutku, ko se vse zdi najbolj pod kontrolo, se zgodi. Na naši strani je vse OK, ampak žal je tu še nasprotna s kamionom, do vrha naloženim z mokro mivko ter s prešvicanim ganskim taksistom, ki za rep lovi fatamorgano dnevnega izkupička. Ta z delujočim in pravilno vključenim smernikom ustavi in čaka na primerno luknjico v neprekinjeni koloni nasproti hupajočih kadavrov na štirih kolesih. Žal je tu kamion brez zavor, ki taksi brez ceremonij spremeni v zveriženo harmoniko. Taksista odbije na nasprotni pas, točno v nasproti prihajajočega mene. Dobri refleksi me tuditokrat ne pustijo na cedilu, a desno je globok jarek, med njim in mano pa še do amena otovorjena ciza z bestialno pretepenim osličkom. In že je taksi v moji riti.

Šiiiiit. Parkiram ob robu, kolikor se da desno. Kljub temu je prometni zamašek v hipu popoln. Hupanje se podeseteri. Ljudje, živali in pleh se brez milosti z vseh strani spopadajo z oviro. Nekako se izmuznem na plano in inspiciram škodo. V bistvu nič hudega. Skupila jo je okrasna plastika nad zadnjim levim blatnikom, to je vse. Kamionu, rdečemu marcedezu 911 kajpak ni čisto nič, taksi je pa celo za afriške pleharske čudodelnike verjetno prevelik zalogaj. Medtem promet blazni, tu je še hitro rastoča grmada zijal. Treba je ostati miren. Šofer kamiona, ki ni na njegovo ime – on samo dela za svojega šefa – ne govori nič od nič. Ganski taksist lomi nekakšno angleščino. Meni se ne mudi. Pokličem prijatelja, ki je zaposlen na ameriški ambasadi kot varnostnik in se zelo spozna na vse uradno, ter ga vprašam za nasvet. Kristalno jasno mi svetuje, naj na vse skupaj pozabim in grem dalje. Ampak mene zelo matra firbec, kako se bo vse to razpletlo. Oborožen s čisto pravo zavarovalno polico se torej odločim vztrajati na teoretično predpisani poti. Vsaj do nadaljnega. Najprej se materializira lastnik kamiona, čeprav se dela nevidnega. Nekako ugotovimo, da smo vsi trije zavarovani in to pri isti zavarovalnici. To je zelo dobro. Pokličemo uradno osebo. Ki počasi pride presenetljivo hitro in v karo šolski zvezek nariše skico nesreče. V treh fazah in res zelo vešče. Ga kar takoj in brez cinizma vprašam, če bom umetnino po opravljenem delu smel odkupiti. Žal to ni mogoče, ker gre v arhiv, je odogovor. Spusti se mrak. Promet je za odtenek redkejši, ko se v koloni (taksi je še vozen!!!) odpravimo na drugi konec mesta na sedež prometne policije. Ko vsi trije v enem kosu parkiramo pred malomarno zastraženo stavbo, je noč. Okoli betonskega pulta recepcije stoji gruča uniformirancev in se strahovito prepira. Res izgleda, da bo ravnokar izbruhnil oboroženi konflikt. In to v Mavretaniji, kjer je dviganje glasu resen socialni faux-pas. Do nas so policaji prijazni. Kljub bestialnemu tuljenju je zapisnik hitro sprejet v uradno hrambo. Tu je tudi že agent zavarovalnice, ki z velikim nasmehom hitro opravi svoje. Mudi se domov in nasvidenje jutri, opoldne, ko lahko prevzamemo zapisnik in ga odnesemo na sedež zavarovalnice, ki je zelo priročno za prvim vogalom. Naslednjega jutra me v zavetju moje trenutne domovine, auberga Les Sultanes,

po izmenjavi anekdot, vsi prepričujejo, da nisma smisla tratiti časa za take malenkosti.


Toda jaz sem še vedno določen, da si pobliže ogledam zlogasne meandre mavretanske in afriške birokracije.Torej hop v vozilo in veselo na cesto, tistih 15 kilometov do policije.

V dnevni svetlobi policajski establišment močno spominja na fotografije fascinantnih indijskih uradov s kupi fasciklov, ki misteriozno kljubujejo gravitaciji in uradnikov z avro boga. Oborožen z nasmehom, milimi manirami in z vsem časom sveta, privijugam do starejšega polbožanstva z debelimi naočniki, ki pravi, da ima preveč dela, saj je evidentno, a ne, in da naj pridem čez kak teden. Obljuba ustreznega darila obdobje skrajša na dve uri. In tako imam ob dveh svoj zapisnik v prečiščenem tipkopisu, uradnik pa lepo knjigico za otroke v francoščini. Na sedežu zavarovalnice ujamem mladega, zelo uglajnega referenta, ki tekoče govori angleško. Norija. Vse je šokantno tekoče in no problem in pridite po izplačilo čez deset dni, ko bo vaš dosje rešen. Pred stavbo ujamem drugega referenta in mimogrede izvem, koliko naj bi ličarsko popravilo realno koštalo. Uro kasneje je cena že izpogajana in yota predana v delo. Celo kočerjo pri senegalski matroni, ki iz svoje kuhinje zadovoljuje prehrambene potrebe privilegiranih slojev prestolnice ujamem za rep. V sicer dokaj dragem mestu, je tarifa slabega evra (mala porcija) ali dobrega eva (ogromna porcija) preprosto navdušujoča. Da o ambientu in duhovito brkati postrežbi – kuharica ima nizek glas in pohorske manire) – ne govorim.

Obeduje in druži se kar v dnevni sobi, kjer se po potrebi lahko tudi malo polenari ali zadrema.

Zanimive družbe je na pretek: Chris (http://sahelsounds.com) in samska dama iz Gambije, poliglotka, ki vodi lokalno izpostavo ene od zahodnjaških firm, ki prodajajo strah in ponujajo zasoljeno varnost. Njen nasvet: ne rinita v Bamako, Mali. Mesto da so infiltrirali teroristi. Hahaha. Drugače pa je zelo zanimiva in radoživa oseba. Češnja na torto dneva je kvalitetno druženje z lastniki, njihovimi sorodniki in z osebjem Les sultanes.

Ko pozno zvečer zaprem oči in prisluhnem ropotanju večnih pasatov, se lahko mirne duše opišem kot zadovoljen človek.



No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.