SPODNJE LEŽEČE

Pri strmoglavljenem avionu sem zalotil tri vojake – dva pokavca in enega malo starejšega. Zaposleni so bili s popoldansko siesto, pa me niso slišali, kako pikiram nanje iz smeri sonca in vetra, dokler nisem ugasnil mašine in trikrat na ves glas voščil bog lonaj. Ko so prišli malo k sebi sem se prefrigano počehljal s poteklo akreditacijo za kongres Polisaria in jih pustil, da ob tretjem kozarčku čaja sami ugotovijo, kako najbolj smiselna pot v Nouakchott, kamor sem bil namenjen, vodi čez njihova Dougaj in Zoug. Sami so me torej povabili, da že ne vem več katerič neformalno vstopim v njihovo državo. Okej. Pa sem šel, za soncem in Dougajem. Ma sem že prej ustavil, da malo pomeditiram med skalnimi keglji in preko noči odpočijem trudne oči. Naslednjega jutra sem ves čil in krepak splezal na eno teh vulkanskih gora in se potem v velikem polkrogu izognil kontrolni točki pred Dougajem, ker če že vstopam ilegalno, naj bo v tem stilu tudi nadaljevanje. Noben sončni refleks na vetrobranskem steklu ali na retrovizorjih me ni izdal, ali pa nihče ni gledal. Eskivaža je krasno uspela, že sem bil poravnan in naciljan na Dougajsko bencinsko s poceni gorivom, ko sta mi civilista s santano vljudno zaprečila pot. Olikani nomadi tujca ustavijo tako, da parkirajo kot bi pravzaprav hoteli pobegniti od njega in potem samo opazujejo brez izraza na licu. Moja pojava je nedvomno porajala dvome, umirjeni PR in prav take geste pa ne. Akterja splošnega ljudskega odpora sta kmalu potolažena nadaljevala v svoji smeri. Na bencinski v Dougaju je dogajala gneča: nekaj saharskih nišan patrolov s povsem povešenimi vzmetmi, tako silna je bila teža nujno potrebne prtljage. Nek neobrit Mavretanec (kdor pade na testu španščine, skoraj 100% ni Saharec) se mi je bahato predstavil za vodiča na liniji Inal-Zouerate in petkrat ponovil, da kako zahteven itinerarij je to, jaz pa sem šestkrat zatrdil, da to sploh ni res. Ostali niso bili zgovorni, razen treh črpalkarjev. Treh zato, ker je bencinska, ki se v obratovalnem smislu skoraj v celoti šlepa na silo težnosti, sila komplicirana stvar. V glavnem, na koncu debele cevi, ki pelje iz bencinskega barila, je navadna vodna pipa, z gumijastim lulekom, ki ga lahko vtakneš praktično kamorkoli. Ko ima lulek fajrunt, se ga začepi z ličnim čepom iz mehkega lesa, da ga ne bi penetrirali nemili prašni partikli.

 

Procedura je sledeča: v visoko dvignjen baril, iz katerega nafta prosto klokota v rezervoarje izbrancev s polnimi žepi, se iz naokrog stoječih barilov pumpa gorivo s pomočjo male električne črpalke, ki jo paganja akumulator stare santane. Da tega od mukotrpnega dela ne bi fršlok, mora motor santane teči in to na malo višjih obratih od lera. Ker je tudi motor že dokaj upehan to pomeni stalen dotok oblačkov črnih saj z vonjem starodavnih parnikov, razen če je veter milosten in krepko vleče v pravi smeri. Ampak potem se pojavijo pa drugi problemi. Skratka problemi so vedno, čemu torej česnati o njih, če pa je iz tega, kako kupiti kruh v štacuni, kjer ga je že zjutraj zmanjkalo in potem zanj še nič plačati, mogoče narediti cel šou. Itak je potem vse do zadnjega beliča požrla črpalka in hohoho, drugič pripelji še en tak kamion za nas in haha aufrivederči. Potegnil sem naprej, tistih šestdeset km iritantno kamnite piste in ko sem zagledal dolgo, na sredi prekinjeno sleme gore Zoug, sem zavil ostro na vzhod, proti razburkanim peskom, ki valovijo iz Aghoueinita proti vasici Tmeimichatt. Varno skrit med akacijami in grb kamelje trave sem si s črnimi krokarji privoščil malo piknika. Tudi malo po sili razmer, saj je bila kuha in peka slejkoprej na neobstoječa drva. Smo malo pristavili pisker, tam, kjer so že drugi amputirali brez narkoze.

In ko je jutro izpuhtelo v poldne: Zoug. Zoug, najbolji drug. Simpatični vojaki na najbolj simpatičnem mejnem prehodu, ki pa jih ne bi zopet slikovno ovekovečal, razen to, da sem se med popravljanjem defektnega radia naučil, kako se povsem zguljen križni kitajski vijaček, zakonom narave navkljub prisilno odvijači in zavijači: križni izvijač poslinimo, delikatno potunkamo v pesek in opla, pridelamo obrat ali dva. Nato postopek ponovimo. Ko tudi to ne pomaga več, do nadaljnega vržemo puško v koruzo, radio pa obesimo na klin. Aja, pa beli ford tranzit z defektno prednjo premo, je še vedno čakal, da se ga narava in družba usmilita.

Osem kilometrov južneje ležeča istoimenska vasica iz razvaljanih sodov, katere negibno metuzalemsko prebivalstvo me je med potjo navzgor, kar malo odbilo, me je tokrat pričakala odprtih rok. Oziroma sem jaz vstopil vanjo odprte glave in srca. Po uradni liniji mi je bil razkazan famozni zougški vodnjak, ki deluje po principu nimam

 - imam. A poznate un bosanski vic? Reče imam: da nemam, ne bih se zvao imam, hahaha.

Fascinantno. In vsi so bili zelo prijazni in so mi razkazali z opcijo fotografiranja vse, od privat rezidenc do top of the pops nakupovalnega središča.

In tako ležerno čvekaje sem z obema rokama pograbil opcijo, da se prebijem čez cca. 35 km dolg pas zahrbtnega peska, po krajšnjici v prej omenjeni Tmeimichatt. Sta bila tam namreč dva kooperativna mavretanska pastirja, ki sta prišla po duty free nafto in od katerih je eden izgledal, kot da ima kolero, drugi pa da je gobav, tako se je zdelo. Za volanom sedemkrat od mrtvih vstale santane – španske kopije britanskega lend laverja, ki se ga že v originalni inačici drži krilatica toujours malade, jamais mort. Vedno bolan, nikoli mrtev.

 Ampak voziti sta pa znala. Vijugala sta kot pijana vipera, iskaje pot, ki gotovo ni bila najkrajša, vsekakor pa je bila najhitrejša. Brez njiju bi v tistih prašnih jajcih porabil kak dan, če bi šlo vse po sreči. Predstavljajmo si kraško goličavo – vrtača pri vrtači in čez to premaz debelih peščenih ogrcov, ki se spremenijo v beton, če jih jemlješ prehitro, ali pa v pudrast prdec, če se jih lotiš s prevelikim spoštovanjem. Štiri ure se je vlekla tortura, nakar sem si ogledal naš track na GPS-u. Čisti op-art. Opa cupa, sicer pa naj realistično podobje priskrbi za komentar.

Nakar je nenadoma bila pista in gore do črnega zarjavelih konzerv – verjetno ostankov graditeljev železniške proge, po kateri se transportira železova ruda, da bi bilo mogoče graditi nove proge, in proga sama, s kretnico brez telekomande, zato pa na cvingo

in z vkopanim vagonom-cisterno (da ga ne bi kdo odpeljal ali kaj?), iz katerega se napajajo kompozicije mimo vozečih lokomotiv, ki imajo prav tu izogibališče.

 
Pa da ne pozabim fuzbal igrišče, ob katerem bi se celo Maradoni milo storilo.

In Poste gendarmerie, Tmeimichatt, na katerega ograjenem dvorišču sem se zdaj že tradicionalno v času večerne molitve sparkiral in potem dobil še večerjo, za vegetarjance in za normalne, in nekaj obiskov, od radovednega guštera, do poveljnika osebno. Res, kompleten penzion. In zjutraj, ko sem nabavljal slonokoščene banane in tirolska jabolka, da se nekako oddolžim še družabna seansa pri Naserju iz rodu Barikallahov, ljudi knjige po naše.

Ah in ta avant-retro ljudska arhitektura, neprekosljivo.

 In potem še cca. štirideset km peščene žlobudre,

in potem dalje do famoznega vodnjaka Ahmeyim, iz katerega pijejo bele deve in po potrebi tudi ljudje, kajti Ahmeyim vodnjaka voda je sladka in ne lužnata kot tista vodnjakov bolj severno.

In da ne boste rekli, da me pod kraj vedno zmanjka, še fotka iz riti sveta,

in lebdečega mrtvaka slika,

pa biiiblična podoba iz ptičje perspektive: trop kamel in fosiliziranih kameljih iztrebkov, da se črno dela. Tisti svetlejši popek na sredi je pa še en vodnjak, kjer sem od veljaka dobil golido sveže pomolzenega mleka, potem ko sem po pravici povedal od kod, da prihajam. Opa , samo trenutek, sem mleko brž pretočil v jekleno kozico in nastavil še drugo lice špricerju čudnih pogledov, medtem ko sem čudo prirode pasteriziral. Bolje to, kot pa kak stomak problem brez stomakljie. Ko sem bil sestopil z Riti sveta in preden sem zapeljal do vodnjaka, me je pa iznenadila elitno testosteronska žandarska patrulja: eden je gor v goro z šmajserjem ciljal, drugi je v sirotega Fatmana meril, tretji je pa lastno marico branil. Aber achtung, mrki izrazi na licih so izdajali, da Hej mašinca zagodi še ni ponotranjena v vseh svojih finesah. Medtem se je šef, beli Maver v hrustljavo šušteči, sinje modri gandori, na katero muhe ne sedajo rade, edini v civilu kajpak, zagonetno nasmihal, jaz pa sem kvazi užaljeno gestikuliral, da kaj je to zdaj za en histeričen šit. Tip, ki je napadal Fatmana je zabevskal, snemi ta šeš, jaz pa prosim, snemite šeš, beseda prosim je zelo pomembna beseda, ne veste? Kot oglje črn žandarm z zdravo poltjo in mogočno čeljustjo ni bil impresioniran. In tako sva nekaj rund vsak svoje gonila. Šefov monalizno bebav nasmešek je dobil štih iskrenega zanimanja. Do ekscesa in ekcema skoraj. Takrat sem s povodca spustil nasmeh, širok kot nemška avtocesta. Tudi jaz sem že slišal za korenček in palico. Pretiravanje je itak nesmisel. Še posebej v teh krajih.