Wednesday, February 15, 2012

OBISKOVALCI

Obiskovalcev smo letos in tudi lani bogme imeli mnogo. Ena sama A kvaliteta: Mateja, Matjaž, Staša, Floro, Jernej, Metod, Evgen in njegov prijatelj miličnik Vito, gospodična Desanka z DURSa, teta Jolka z VURSa, da ne naštevam naprej, pa da me kdo obtoži, da sem izmaknil seznam slovenskih volilnih upravićencev. Špajza je bila izropana, po drugi plati pa spet polna daril prinašalcev dobrih novic in uric, ko nam je sam glavar mobilnih lokalnih milic prigalopiral povedat,
 

da je na obzorju bila spažena težka motorizirana kolona. Dejansko je že naslednjega dne šest vozil zavrlo na mojem začasnem dvorišču.
 

Ven so poskakali neznani, deloma pa tudi znani naše gore runolisti in hipoma dali vedeti, kdo je tu pravi nomad. Komaj je bil mimo dober dan, zdravo, živjo, bog dej, kr nej, so se razkošatili kot patentirani staroselci.
 

Fino, bravo, vsa čast. A na lovorikah se ni počivalo: ambicije se bile večje, saj oni zvečine niso prišli za zabavo, temveč radi posla. Z naše idilične plaže na meji med spominom in pozabo so zgoščeni v specialno mobilno enoto zarana naslednjega dne krenili v sam center mavretanske prestolnice, kjer so s pomočjo okultnih znanosti naprej omehčali teren,

 

da bi nato brez usmiljenja spustili z verige vse komercialne izvijače in šraufcigere. Mavri so leteli vkup kot muhe na med.


They worked themselves into a frenzy, bi rekli Anglešhi. Na suho, v treh minutah.
 

Mavretanci so znani po tem, da če je le mogoče nič ne delajo. Klima tovrstnih naprezanj ne favorizira. Če pa že delajo, potem eden drugemu nekaj prodajajo. Najraje leže. Prodajaš leže in če si frajer enako tudi kupuješ: se kot tjulenj valjaš po tuji preprogi medtem, ko se zmrduješ nad previsokimi cenami. Bili bi rasisti, če bi zanikali, da so Mavretanci vsled silne konkurence in/ali genske predisponiranosti, postali mojstri velemojstri prodajanja megle in če je sila tudi mešnja jogurta. Kdor njim kaj proda je ali pr'fukjen ali pa so pr'fukjeni oni. V primeru Alija Podvalija (ime ni plod neke zlobe, temveč poklon velikemu slovenskemu epu v slikah in nadaljevanjih, takoj za Krstom pri Slavici), je vsak dvom odveč: Ali Podvali, pokončni sin slovenske dvomovine je pretental pretkane Arabce. Jih jako potegnil za nos – maščevanje za turške vpade in Aleksandrinke! Skupaj s peščico soborcev iz bataljona prekomorskih alpinistov, jih je oskubil do gat in dalje. Samo knof jim je pustil, pa še ta je potem odpadel.
 

A šla je tu stvar še naprej: škofjeloški metroporit dr. Južnić se je recimo specializiral na predstavnice ženskega spola. Zelo premeteno jim je pod vsako ceno prodajal capice, da bi se jim takoj zatem za mastne pare vsilil kot mentor telesne vadbe. Poncij in Pilates, Power Joga in Prekmurska gibanica, anything goes. Nič čudnega, da je bil del lokalne populacije začuden.
 

Da ne rečem frapiran, in da se je domaća komercialna delovna sila počutila odrinjeno in zapostavljeno.
 

Da vođe puta in vašega ponižnega služabnika ne omenjam. Vseeno smo upali, da bomo kot ambasadorji naše dežele pustili za nianso drugačen vtis.


In potem so tu bili še t.im. terciarci – osebki, ki so trdo prigarane devize naših paramilitantnih prodajnih enot sproti zapravljali. V dragih gurmanskih templjih. Z nedolžnim nasmeškom, kot češ, kaj pa je?
 

In nihče se ni drznil niti muksniti, glede na to, da sta bila med njimi tudi sparing partner Mateja Parlova in kondicijska trenerka naše Tine Maže.
 

Kar se ni pojedlo in zapilo, so odnesle konjske stave in hazard vobče.
 

Tako, po cca. tednu dni takih in enakih, so v Senegalu izbruhnili politični nemiri, amabasade pa so nehale izdajati vizume slovenskim državljanom. Naših to ni kaj dosti motilo, nasprotno, dodatno so pritisnili na plin, s prihodom Ivana in Milana, direktno s Pohorja, ki sta pod plahto častitljivega marcedesa, skrivala posebej prirejenega spačka, v katerem se je skrival ameriški Hummer, v njem pa Lamborgini, in v njem Ferrari, v Ferrariju Porsche in v Porschu Bentley, v katerega Gepeku je začasno bival celoten protokolarni vozni park našega Titeja iz Tehniškega muzeja v Bistri. In v bronastem Kadilaku, ki ga je Titejo podaril Če ga Vara, sta tičala dva Pony expressa, s katerima sta se naša Ivan in Milan kanila vrniti domov, pod lipe domaće.


Evropa je imela Hune, vsega hudega vajeni črni kontinent je pa Slovence fasal.

No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.