SEVERNI JUG

Tretji dan kot špricer hladnega smukanja med strahovi in evforijo sem ven iz peščene globeli in preko kredastega slemena naletel na dvojni dokaz obstoja življenja: črni devi. Od nekdaj že sem nadušen nad srbsko ali hrvaško besedo deva = kamela. Tudi dromedar in velblod nista od muh, ampak hej, deva. Nikoli še nisem videl črne deve, zdaj pa kar dve. Ni kaj, tu na severa mora biti huda pripeka. Je ozonska luknja tačas, ko smo pozabili nanjo, napredovala v mikrovalovno pečico? 

 

 

In glej presenečenje , malo naprej, tam pri tistih kucljih v ozadju, sem naletel na kamnitega možiclja, prelaz in na route nationale numero uno, pradavne piste, ki je povezovala atlantski St. Louis z obalami Mediterana. Tu v teh krajih niso malenkostni: ali je route nationale numero uno, ali pa je sploh ni. In kakšno naključje, a ne? Da takole na slepo trofnem prelaz v oko. Da nisem ostrostrelec v podznaku? Ali so mi pak sluge arabsko-židovske zarote zopet nastavili zanko? A potem čudi, da imam že celo življenje občutek, da me nekdo vleče za nos? Da nista bili črni devi slučajno slovenski politesi na začasnem delu v tujini?

 

Na srečo sem se vsaj izognil cestnini in se brezplačno zadričal po sipkem klancu navzdol ... v drugo smer gre malo težje, ugibam ... in potem čimprej dol z avtoceste in brž čisto proč, ker če kje prežita državna in privatna prisila v zasedi, je to v bližini slično prometnih infrastruktur. Neslo me je spet v objem mojih saharskih partizanov. Ker oni so malo drugačni: ne žicajo, ne kradejo in tudi bobkov ne serjejo. Tokrat sem se odločil, da se bom v maniri ortodoksnega borderlinerja fijakal točno po namišljeni mejni črti, ne tukaj, ne tamkaj, vse do gleibat el Haulije – Kozje gore in naprej do CP 04, ki je bila še dobrih 200 km zračke proč. Na tej dolgi, pasti polni poti sem srečal nekaj predstavnikov našega genusa, ki vsi po vrsti pustijo lepo pozdraviti, pa feneka, ki je uporabil neprimerno besedje, ko sem ga derange v siesti in pod večer nomadski kemp, še bolj ljudomrzen od feneka samega.

 

Spal sem sam, na strehi kamiona, v embrionalnem položaju in s palcem v ustih. Naslednjega dne sem priropotal v območje črnih železnih gora in rožnatih slanih jezer in bil, čeprav sem baje farbenblind, čisto preč od navdušenja. Nič čudnega torej, da sem šele v pešajoči dnevni svečavi dosegel CP 04: 23 stopinj severno, 13 stopinj zahodno. Pa ne celzija. Kota je bila žal že zasedena, dva šotora polna gajstnih bab, ki jim je proteinsko-maščobna dieta nabila hormone čez vse meje okusa in razuma. Ko so zavohale moje vodenkaste feromone so s strašnim bojnim krikom planile na plano in v galop za mojo malenkostjo. Sveeeeta maaaati deviiiiica pomahaaaaavka! Še sreča, da je Fatman tulil na štiri tisoč obratih in preglasil moje vriskanje. Že res, da saharske matrone težko krenejo, a ko enkrat krenejo, jih nič več ne ustavi. Šele pet milj in petsto kucljev kasneje, sem se donekod pomiril. Ravno prav, da sem zagazil v naslednji zos: nizka, dolga sipina ... me je imelo, da bi jo kar na slepo prečil (not very clever), ko sem na drugi strani zagledal hajmo in tudi štiri lascivno mahajoče možakarje. Kmalu sta se jim pridružila še dva – in nobenih žensk, otrok, kamel ali vsak koz. A bilo je že prepozno, sem že krotko kot jagnje korakal čez pesek, smrtni nevarnosti v objem. Za šotorom se je skrivala sklempana santana in daleč na obzorju je nepremično čemela bela pika – upehan nišan patrol ali yota lendguzer. Nakar sta na plano prilezla še dva. Salam, šalom, vilkomen, velkom in da oni so klub. Klub? Nogometni klub Domžale, Bilderberg klub ali G8? Ne, ne, klub Fderik. In da imajo še tri prijatelje, ki so šli nazaj v Fderik, po novo sklopko za belo piko na obzorju. Plus leteči mehanik. Poslednja večerja. Sem se že videl v loncu, z malo lovora in majarona. V bakrenem kotličku, na tanane, specialiteta, t.im. mograč. Donekod me je pomirila kot novoletna jelka ovešena akacija poleg šotora, z dolgimi trakovi sušečega se mesa in izjava, da so oni prišli sem s tono vode in z mlado kamelo, ki so jo zaklali in jo zdaj že deseti dan jejo (dejansko je bil moj želodec instantno poln mrtve mlade kamele) in da nikamor ne smem, ker bodo jutri meni v čast zaklali kozo in potem bomo jedli še to. In res, trije so se odpeljali s santano, kam drugam, kot v babji tabor, po kozo. In po malo akcije. Vsaj tako je izgledalo, ko so se vsi upehani vrnili, tačas ko sem jaz skrivoma oprezal skrit na vzpetini,

 

kaj mi bo nemila usoda za ena polena še vrgla pod akso. Klub je tvoril sin župana mesta Fderik, pa slab ducat uslužbencem pri mavretanski železnici in v rudniku železa (white collar, če kaj takega v Mavretaniji obstaja), plus en pastir brez črede, pa en mehanik v prihajanju in en suženj. Bivši, se razume, ampak navada je železna srajca. O fenomenu suženjstva več kdaj drugič, sicer pa je domaće bralstvo s to funkcijo vsak dan bolje seznanjeno. Turisti skratka, pravi turisti, naši t.im. dragi domaći gostje! Nakar je prišla noč, in z njo nove kile mesa in jutro z njim skurjena šajba od sklopke na ličnem plastičnem tepihu

 

in fescinantno feminilna notranjost klubskega šotora, ki je navzven učinkoval skoraj militaristično
 

in seveda kozja nebesa v vseh pojavnih oblikah.
 

In gasilska fotka z živosrebrno živahnimi člani kluba
 

in bejžte noge, da vas ne poserjem, ker (prisežem) do poldne sem imel pod vampom že štiri izdatne bio mesne obroke. Sem si živo umišljal, da se mi kot valjar bližajo proteinsko-maščobna nebesa z dvajset tisočimi saharskimi matronami in z mano čisto na dnu, tam spodaj, kot neke sorte tepih brez krzna, neke sorte linolej, avion, ki je preveč ljubil matko Zemljo.
 

Ne bom tega na dolgo razlagal, v glavnem 19 bleduharjev je sredi noči tiščalo glavo med kolena, tačas, ko je štirimotorec (bojda avio-rariteta) neusmiljeno strmoglavljal. V pesek je treščil pičlih 500 metrov proč od kamnitega osamelca, leta 19 & 91 ali nekaj takega. Letalo je bilo francosko, piloti in ostali boyi so bili iz Južne Afrike, rešili so jih pa saharski borci. Hvala. Kiss me Jabbar! A ne izgleda kot neka žaba naočarka tale avion? V glavnem, pokrajina v okolici je fenomenalna, da ne rečem biblična. Naj nabožne podobe spregovorijo zase.

 

Unga-unga babalunga.