Monday, January 30, 2012

VISOKI SEVER

Dlje ko sem vztrajal severno od globokega juga in dlje kot je kongres trajal, bolj sem postajal rajska eksotična ptica, ki ji morda kaže pomagati. Pozabljeni so bili govori, humanitarna pomoč (za katero se moram zahvaliti predvsem družini v razširjenem smislu) in mali nesporazumi z oblastmi delno realizirane države. Ostalo je le vprašanje: kako bo ta delni upokojenec prišel živ in zdrav nazaj dol na jug? Čeprav sem moje resnične načrte skrival kot cionisti svoj atomski program, sem bil stalna tarča iniciativ, da bi se me prislinilo kakem vojaškem ali vsaj civilnemu konvoju.

»Pa ja ne boš sam rinil na pot? To ni normalno:«

Nomadi potujejo sami samo, če je kaka res huda nuja v igri. Prostovoljno nikoli. Tako pri njih je, vejica, pika. Pa jim ti zdaj razloži: oprostite, z vsem dolžnim rešpektom, nisem prepričan. Enkrat sem v slični situaciji poskusil z alegorijo kontrolorja letov na letališču Healthrow, ki si med počitnicami želi samo, da mu ne bi bilo treba prežvekovati banalnih dialogov, od katerih so odvisna življenja. Ki bi samo molčal, daleč proč od kakršnekoli signalizacije. Se ni obneslo. Obneslo se je trmasto vztrajanje pri svojem. In taktično domišljena ura premika: nekega vetrovnega popoldneva, ko je bilo 2.000 delegatov kongresa trudnih od prehitrega kosila in silne demokracije.

Trinajst km južneje ležeči Buer Tighist je bil že drugi svet – klobčič človeških stremljenj in usod, brez moteče prezence policije in vojske. Zlahka sem lociral naslov Oummelfadle – ene od nastopajočih v dokumentarcu Meje mojega sveta, ki smo ga na temo vsakdana saharskih begunskih taborišč posneli davnega maja 2003. Ob prvem obisku Buer Tighisita, potem ko sem bil absolviral kompulzivni šoping in smo na tleh Omarjeve špecerije gledali omenjeni dokumentarec, je ta namreč vzkliknil hej, pa to je Oummelfadla, moja sestrična, ki živi tri kilometre naprej. In dodal še informacijo, da ji je poleti 2003 umrla mama, ona pa se je z možem in družino preselila na osvobojeni teritorij, sem, streljal od meje z Mavretanijo.

Potem je bil kongresni teden, ves v znaku brezmejne potrpežljivosti, nezlomljive odločnosti, globokega spoštovanja tradicije in neustrašnega soočenja z enigmo bodočnosti. To zmorejo samo ljudje, ki nimajo česa izgubiti. Nakar mi je mladenič, h kateremu me je napotil možak, ki je v peščenem pišu sestavljal menjalnik lendloverja, takole razložil smer:

»Vidiš tisto rumeno piko? To je kamion in zraven je njihova hajma.«

Pika je res postala kamion, enak tistemu iz Koze ekspres, hajma pa je bila niz enoprostornih koč, ki bi lahko bile trgovinice, lahko pa tudi bivališča. Sprejeli sta me gajstni mladenki, jaja, Oummelfadlini nečakinji, ampak ona je žal šla v muhajem – izgon, kot Saharci rečejo taboriščem. Pojavila se je še sestra Oummelfadlinega moža, nakar se nisem več mogel izgovoriti, aha, no potem pa pridem kdaj drugič. Izboril pa sem skok v downtown Buer Tighisit, kjer sem od Omarja kupil piškote, sokove in podobne vljudnostne elemente na bazi maščob, cukra in moke. Z dekletoma in sestro Oummelfadlinega moža smo se nato malo z rokami in malo s trepalnicami lotili razdiranja komplimentov in šal. Soba je tonila v večerni spokoj, ko si tudi narava vzame čas za kavico in piškot. Nato je v sobo zakoračila moška noga. Mbarek Ahmed. Ne samo da je bil kamion pred vrati identičen onemu iz Koze ekspres, bil je to isti kamion.


Namesto da bi Mbarek Ahmeda, ki je bil mož sestre Oummelfadlinega moža, pozdravil kot se zagre, sem se skoraj zadavil od smeha. Majhen je svet, tudi ko je neskončen. Pantomimik Mbarek Ahmed je mešanje zraka ponesel v nove višave. Kmalu smo mahali složno kot mojstri aikida. V sobo je nakapljalo še nekaj starejših sorodnikov, ki so bili bolj za taj-či. Zunaj se je peklo kruh v peči, narejeni iz kamionskega platišča. Potem je bila večerja. Dekleti sta za specialnega gosta, se pravi zame, naredili specialen miks vsega, kar sta znali in zmogli skuhati in vse skupaj neoliberalno prelili z majonezo in kečapom. Ujuj, jaz pa sem si želel samo malo pomfrita. In prav vse sem moral pojesti. Frčafeli sta me skoraj pokončali s prijaznostjo. Še en argument, zakaj rad potujem sam, ampak objasni ti to. Po večerji je bil čaj in za čajem film, v katerem je Oummelfadla lepo predstavila spone tradicije - da se pred starši recimo ne spodobi poslušati muzike in govoriti na glas in mi, filmski genialci smo takoj naslednji kader podložili z glasbo. Mbarek Ahmed je rekel, da naj to malo utišam, kar me je začudilo, saj je minuto pred tem želel, da glasnost povečam in nisem razumel in sem spontano vprašal: zakaj? Nastala je tišina, nakar je mlajši sorodnik šepnil: porque tenemos pena. Toliko o empatiji. Pri Saharcih in nomadih nasploh je fino, da se tudi hujši socialni prekrški, recimo, če ti naphanemu z obilno večerjo uide en dunajski prdec, enostavno preslišijo in pičimo dalje. Pičili smo torej dalje in ko smo upehani od mahanja z ekstremitetami počasi polzeli v horizontalo, se je os komunikacije prenesla na ugotavljanje, kdo je s kom na kakšen način v sorodu. Kot neke vrste zemljevid skozi klan Regregi in skozi zgodovino sveta. Neke vrste genealoško zaklinjanje, rodbinska poštevanka, ki jo je podložil rezki zvok saharskih gusel, ritmično ploskanje in grleno petje. In bila je umetnost.

Pred zoro sem obrnil ključ zaganjača. Temperatura je bila pet celzija. Motor je z odporom krehnil v življenje. Pustil sem ga, da se kar sam ogreje in tačas kot opica na amfetaminu skakal po kamionu in okrog njega: pričvrščal stvari, čistil šipe, meril pritisk v pnevmatikah. Buer Tighisit je spal. Najmičnejša od njegovih enajstih črpalk je tako kot vse ostale samevala.
 

Na robu široko razsejane vasi je iz pločevinaste koče pritekel bos uniformiranec in se informiral o mojih popotnih namenih. Pomahal sem z akreditacijo s kongresa in rekel Nouakchott. Nič se ni čudil. Če bi imel čevlje, bi šel tudi on. Muchas grazias in suerte. To je bilo to. Meja. Mavretanija. Tu nekje.

Število potencialnih ne-prijateljev je skokovito naraslo: nezaupljive, morda komplikatorsko nastrojene saharske vojake so odpihnili fantomski mavretanski žandarji, ne-varnostniki kake francoske (ali kake druge zahojene tvrdke, ki tatinsko grebe za minerali), zloglasni alkokodajsarji (tipa enooki Mohtar ben Mohtar ali škilasti Abu Zeid ali puklasti Ali Podvali), kooperanti morda, ki zanje jagajo bleduharje (outsourcing je tudi tu deviza dneva) ali pač preprosto margina margine - deviantni modeli, ki bi za primeren denar še lastno mrtvo bakico odkopali in jo vnovčili kot redek paleolitski skelet.

Kot preliminarno sklenjeno sem kakih 30 km sledil pisti za Bir Mogrein in nato na kamnitem slemenu zavil pod pravim kotom na jugovzhod, smer prazni kvadrant - morda največja neprekinjena peščena odeja sveta, slepa pega, bav-bav. Nekaj časa sem imel čute našpičene v žilet-super-silver maniri, dokler sem bil še na platoju, s škrto nasejanimi akacijami
 

in med njimi nomadi, čeprav nomadi so vedno & vedno BP. Potem pa kurc: preveliko ti je vse to, da bi se človek sekiral – visoki sever, veliki nič. Meni je tu od nekdaj najlepše. In zmeraj bo, kaže. Tu, in pa sredi velikega modrega oceana. Kjer je vse eno, kjer je non-stop vse. Brez namena, smisla ali cilja. Kjer nisi nek kaskader ali športnik, temveč amatore, ljubitelj. Ali pa enostavno zdolgočasen lenuh. Kreposten človek skratka. Ziher bo to. Tam zunaj ni nič. Je praznina. To bo to.
 


Takole bi se lahko vozil na tisoče kilometrov, sam, s čredami plašnih misli in s piskanjem v glavi,
 

 
dneve in mesece, od enega confluence pointa (www.confluence.org) do drugega, to je tam, kjer se križajo okrogle širinske in dolžinske stopinje.
 

Pozitivna plat samote totalis je, da ni treba še pred zoro v neskončni marš za horizont, da bi tam v miru deponiral esenco človeškega doprinosa življenju, odrabotal odzadnji pozdrav soncu, ko se v žarki svetlobi dobrote prejšnjega dne še enkrat zvrstijo v pozor: hvala ti, Amon Ra, za ta bežni trenutek ugodja! Kaj takega lahko samo sam ali pa v najboljšem primeru v paru, čeprav je slednje že precej za lase privlečeno: kje boš pa našel Jožko Hegler, ki je mlada, ledik in fraj, časovno in denarno opolnomočena, pa ki je titanski boj z ameriško petrokemijo in afriško muho ni v čisto sterilo zategnil. Negativna je, da človek rado zadremucka odprtih oči in se potem siroti Fatman ter avtomatski pilot iznenada znajdeta v situaciji, ko morata brez ledene smučine in ustreznih mavž na suho izvesti Stanko Bloudek rutino, parasimpatično živčevje pa interventni žlajf.
 

Dobro, ne izgleda ravno kot Primož Peterka v Holmenkollnu, a prepričaj ti šest ton težkega Fatmana, da ni kozmopolit, temveč padalec s severnega roba ljubljanskega barja. Kot je ob priliki rekel klativitez Metod: za popestritev življenja nekateri plačujejo mastne denarje, tebi dogaja zastonj. Za tiste skratka, ki jim je stezosledstvo španska vas: vsake toliko se je celo na visokem severu treba ustaviti in se v malo manjšem peskovniku igrati MC Escherja,
 

ali Viktorja Vasarelya,
 

tačas, ko se kozmoporit Fatman pripravlja, da te zahrbtno osreči z rustikalno večerjo, ker - aja - sem jutro ob slovesu iz Buer Tighisita ugotovil, da sta obe plinski jeklenki prazni.
 

Je nekdo spet čečkal po tablici?

Kot nam zna biti znano, ponoči, sredi zime, na visokem severu rad stisne mraz. Morda se zato zdi, da več poščijem kot popijem. Je to sploh možno? Se spreminjam v liquid shit? Spet nisem poslušal pametnejših od sebe. Pokojnega Georgea Carlina recimo.

PS

Tudi zvezde imajo svoje šibke trenutke – včasih brlijo in mežikajo kot defektne neonke, drugič spet zabodeno bolščijo vate in niti ne trepnejo z leščerbo. Pomembno je, da se ne pustiš ustrahovati.

PPS
 

Gora Zednes, z razdalje 50 km, okoli katere štihajo prej ošvrknjeni Francozlni. Nota bene vidljivost. Pa sploh ni visoka, tale gora Zednes.













No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.