PRIMOPREDAJA

Naključje je hotelo, da sem bil še enkrat na daljnem severu ( to ti je isto kot daljni vzhod, samo malo više gor ... čeprav, noja, vse je to relativno).

Danes, sem se po 3 tednih pušče vrnil nazaj v Nouakchott. Po zaslugi naših super obiskovalcev Alfija, Marka, Roka, Primoža & ostalih, in humanitarne pomoči, ki so mi jo spontano predali, sem se namreč prav tako spontano odločil za še eno pot na daljni sever Mavretanije in še malo dlje na osvobojena ozemlja Zahodne Sahare, oziroma Saharske Arabske demokratične republike. Da ne morim z informacijami, ki se jih lahko dobi tudi drugje, recimo tu: http://zahodnasahara.blogspot.com/ in da skrajšam: pomoč sem predal otrokom, ki jo zares potrebujejo, saj so rojeni v izgnanstvu, ki za njihove starše, oziroma tiste, ki so dovolj stari, traja že dobrih 35 let!

Pot v eno smer je dolga 1200 km, od tega je 200 km asfalta, ostalo so piste. Odločil sem se, da povežem koristno s prijetnim in da potujem POČASI. Navzgor to sicer ni bilo mogoče, saj me je kopilotiral neformalni predstavnik Polisaria v Mavretaniji Yahya ould Ahmedou,

 

 

ki za počitnice, pa četudiprav humanitarne, nima časa. Do Tifaritija, malega kraja, ki premore tudi nomadsko šolo, sva močno otovorjena z Yahjo tako prikrehala v rekordnih dveh dneh in pol. Bilo je kar naporno, veter, veter in še veter.

 

Na srečo pa so bile temperature kar znosne. Vseeno sem na cilju imel oči kot objokana žaba.

 

Prispela sva točno na dan, ko je Saharski parlament imel v Tifaritiju slavnostno sejo ob obletnici ustanovitve Saharske arabske demokratične republike, na kratko SADR, države, ki jo je priznalo kakih 70 držav (medtem, ko maroške okupacije večine Zahodne Sahare ni priznalo nobeno mednarodno telo ali država). Parlamentarci so pripotovali iz 350 km oddaljenih begunskih taborišč, ki se nahajajo na ozemlju Alžirije, jugovzhodno od mesta Tindouf.

 

 

Slavnostna seja je bila precej neformalna in je poleg seje same obsegala še:

1. dvig zastave SADR in slavnostni govor

 

2. obisk pokopališča

 

3. obisk prenovljene vodne vrtine in posaditev dreves

 

4. uradno predajo humanitarne pomoči, ki so jo med ostalimi zbrali Rok, Tomaž in Tina, deloma pa Alfijo s kompanijo (seznama donatorjev žal nimam, tako, da bi se kar pavšalo od srca zahvalil vsem skupaj).

 

  

Primopredaja je bila zelo javna in uradna, tako da prostora za morebitne zlorabe ali poneverbe ni. Sicer pa moje izkušnje govorijo, da je nivo korupcije v upravi SADR daleč pod nivoji, katerih smo navajeni recimo pri nas v Sloveniji. In to kljub nepojmljivi stiski in pomanjkanju: večina javnih uslužbencev (tudi predsednik!) recimo še vedno dela zastonj, "plača" vojaka pa znaša 50.000 mavretanskih ougij (125 evrov), vsake tri mesece! Predaji lepega kupa pomoči je sledilo še protokolarno slikanje in intervju za uradno televizijo SADR. Ministrica za kulturo in šolstvo, Mariam Hamada in šef drugega armadnega okrožja Hamma Salama (osvobojena ozemlja SADR so do osvoboditve Zahodne Sahare vojno območje), ter celoten učiteljski zbor se vsem za predano pomoč zahvaljujejo. To je bil prvi tovrstni "konvoj", ki je prišel iz južne smeri in hitro je padla ideja, da bi stvar še večkrat ponovili, saj je na osvobojenih ozemljih še kar nekaj šol, ki so res potrebne pomoči. Ko smo se slikali s šolarji, je bilo jasno vidno, da manjka VSEGA. Od zvezkov, do pisal, oblek, obutve, očal z dioptrijo, igrač za najmlajše …

Nazaj sem potoval, kot rečeno počasi, preko Mijeka, kjer sem preživel nekaj neverjetnih dni s prijateljem, ki čistu blizu maroškega zidu (2500 km dolgega monstruma z minskimi polji, bodečo žico, bunkerji, tanki ...) redi čredo koz in manjši trop kamel.

 

V Mavretanskem rudarskem mestu Zouerat sem se med potjo nazaj ustavil še pri predstavniku Polisaria v tem mestu, ki mi je zelo pomagal in se preko Atarja vrnil nazaj.

Hvala vsem, se priporočamo.

PS

Naslednjo primopredajo pomoči bo z veseljem koordiniralo Društvo za podporo Zahodni Sahari, ozirom njen predsednik Aleš Skornšek-Pleš. Obstaja tudi možnost, da se karavani pridruži še kakšno vozilo.