Štart
v Afriko je bil silno moker. Ubogi Fatman, ki so ga meseci remontov in
čakanja pošteno naglodali, je v silnih nalivih puščal na vseh
koncih in krajih. Čez releje in ostale delikatese je lila voda kot
za stavo in to se seveda ni moglo dobro končati. Ampak hej, Fatman
se pelje tudi s prekuhano in scvrto elektriko. Natančen pregled je
pokazal, da pušča vse okoli oči, zadaj na tilniku in za ušesi.
Celo naglavna čakra je imela razpoko. Nekaj dni sonca in švica
kasneje je Fatman dobil debelo porcijo poliuretanskega sillycona.
Zdaj je še lepši, kot je bil.
Prijazni
očalar. Je tudi čisto prijazno zakrehal, ko sem mu zamenjal ocvrtke
s svežimi varovalkami. Uf. Še enkrat se sreča mi je nasmehnila. Nakarci še toinpodobno.
Črni fleki na plaži niso sedimenti Rotterdamskih kanalov, to so fino mleti črni biseri Karibskega morja.
Lokacija je turistom-kamperistom strogo prepovedana, a le v metežu poletne sezone. Pozimi te še pes ne povoha. Bajka. Čeprav v globalu kajpak ni vse tako enoznačno: eni se imajo kar fino,
medtem ko drugim trda prede.
Zmerno
me muči sledeče vprašanje: zakaj so tam, kjer je narava đazno
debest, ljudje malo čudni? Nestrokovno vprašanje.
No comments:
Post a Comment
Note: Only a member of this blog may post a comment.