DOBRODUŠNI OČALAR

Štart v Afriko je bil silno moker. Ubogi Fatman, ki so ga meseci remontov in čakanja pošteno naglodali, je v silnih nalivih puščal na vseh koncih in krajih. Čez releje in ostale delikatese je lila voda kot za stavo in to se seveda ni moglo dobro končati. Ampak hej, Fatman se pelje tudi s prekuhano in scvrto elektriko. Natančen pregled je pokazal, da pušča vse okoli oči, zadaj na tilniku in za ušesi. Celo naglavna čakra je imela razpoko. Nekaj dni sonca in švica kasneje je Fatman dobil debelo porcijo poliuretanskega sillycona. Zdaj je še lepši, kot je bil.

 

 

Prijazni očalar. Je tudi čisto prijazno zakrehal, ko sem mu zamenjal ocvrtke s svežimi varovalkami. Uf. Še enkrat se sreča  mi je nasmehnila. Nakarci še toinpodobno.

Črni fleki na plaži niso sedimenti Rotterdamskih kanalov, to so fino mleti črni biseri Karibskega morja.

Lokacija je turistom-kamperistom strogo prepovedana, a le v metežu poletne sezone. Pozimi te še pes ne povoha. Bajka. Čeprav v globalu kajpak ni vse tako enoznačno: eni se imajo kar fino,

medtem ko drugim trda prede.

Zmerno me muči sledeče vprašanje: zakaj so tam, kjer je narava đazno debest, ljudje malo čudni? Nestrokovno vprašanje.