BITI REVEN V AFRIKI

Resen projekt, samo za sladokusce. Naj nas namesto ad hoc subjektive vpeljejo skrbno nanizana dejstva: krepka vipavska večerja, zalita s fulminantnim rdečim, krepko čez mero okusa ministra Allahu Keberja. Za antidot mnogo požirkov žlahtne hubeljščice, pa šest rezin pumpernickel kruha z liberalnimi rezinami domačega šalama. Trije večurni počitki na različnih areah di servizio, nekaj malega krepčilnih pijač za uravnilovko črevasto zaštopani avtocesti mimo Firenz. Foccaccia alla puttanesca na dverih pristanišča Livorno. Črna rižota, špageti di gamberi (congelati), štirje tramezzini, dva capuccina s pastino alla crema di marsiglia. Olivica tu, na soncu posušena feta paradižnika tam. Strašno hvala mamma Italia. Čeprav te je burleskonizem sflodral v nulo, so tvoje pokrite tržnice še vedno svetovne. Za oženit. Dva mokra dneva na robu kontejnerskih hribov sta bila lubrificirana z buteljko terana in zadnjima dvema litrcama Gorazdove božanske rinfuze, ki žal ne potuje rada in je pač najboljša franko klet. Za pripravo ne sivo realnost širnega sveta pa nekaj frakeljčkov sicilijanske žlobudre v betuli, izgubljeni med škveri in avtocestnimi izvozi.

Kdove zakaj tu pomislim na jajčnike sosede Štempiharjeve, ki sem jih sanjal vsako noč prejšnjega tisočletja, ko smo z družino še živeli v Kamniku, nedaleč od tovarne črnega smodnika in ostalih dinamitov. Ekola, pod točko dva se ne morem izogniti artistični podobici z delovnim naslovom »kdor visoko pleza, daleč pride«.

Pa maj drim haus.

Pa evergrin slogan.

Nota bene drobni tisk: protagonisti-vojna, antagonisti-nevojna; lahko tudi obratno. Sledila sta dva dneva in pol na ladji s črnim finskim kruhom (ki ga je sponzoriral brat po mukah, Matej Huntunen), z olivami in vloženimi srčki artičok, s salsiccio al’ cacciatore in s parmiđano ređanom, gorgonzolo al’ mascarpone, vitlofom, sadjem, v žlahtno žganico vloženimi pasiranimi borovničkami in ostalimi litrcami. Klima – interna: sahelska, eksterna: dež. Touchdown. Novo pristanišče 50 km vzhodno od bordela Tanger. Zelo evropsko, s full vehicle scannerjem in vsem tem. Od letos dalje je v igri carinska unija s koker nami. Mislil sem, da to pomeni ukinitev carin in s tem nižje cene dobrin široke potrošnje. Jok brate, velja zaenkrat očitno zgolj za kralja. Čaki malo, a ni za kralja bilo že prej vse đabe??? Dež bibličen. Dež, ki ga neobstoječa kanalizacija kraljevine Marruecos enostavno ne zmore pogoltniti. Dež, ki odnaša ceste, mostove, ljudi in vero v najmodernejšo monoteistično religijo.

Dve noči na robu prestolnice kraljevine Rabat, kjer se dobi neke vize, v osrčju sedeža kraljeve žendarmerije, ki je istočasno (menda ne po naključju) osrčje kurbarije, alkohola in vsakršnega razvrata

As good as it gets, bi rekel Robert de Niro, fen benda Bananarama. (Legenda o tem, kako je mož, narajcan od refrena “Robert de Niro is waiting”, častil večerjo mičnim bananaramkam, je legendarna). Res verigud. Čez dan služba kralju, ponoči pa raspaljotka na kvadrat. Huronski krulež in bruhanje, škrtanje menjalnikov in ajeto speljevanje krehajočih vozil. Jalova sperma, lepljivi žmoht uličic, ki izginjajo v oceanskih nebulozah. Folk tu še vedno ne zna piti. Ampak trudijo se pa po najboljših silah. V jutranji zori, med prvo in drugo molitvijo, popoln obrat. B stran iste plošče – poskočni đogerji, fitness, domovina in bog… Doslej sploh nisem opazil, morda je dejansko novost: vedno več ljudi ima od klanjanja žulj na čelu! Morda že obstajajo plastični kirurgi, ki ti naploznejo en tak alahov žulj na čelo. Sem mislil, da je to ekskluziva jeruzalemskih Butnskalarjev. Zadnjič sem med letom iz New Yoka imel čast opazovati eno tako kreaturo s črno škatlico na garmulki in na možganski čebuli, ki si je usnjen jermen okrog mlahastega bicepsa zadrgovala. Frfotajoči zulufiči, živčno mrmranje, pa vse tiste bolane cape in potem dobro uro blokada moškega sekreta, ker se je mojzesu zdelo, da je to fakat Zid objokovanja. Da devetih pamžev ne omenjam, besne mame rodilje pa sploh raje ne. Božje ljudstvo. No prosim lepo, verski fanatiki tega sveta, združite se vendar. Kje smo ostali? Kraljevina, alah, Jimi Hendrix. Slednji se je tu, kamor nas je naplaknila sentimentalna usoda, nekje v prejšnjem tisočletju tri dni zadeval z riffskim kifom, sa pogledom na more in na razpadajočo portugalsko utrdbo Mogador. Ufff. Star wars stari.

Pa da maroških jurčekov ne zignoriram, ki so mimogrede padli z neba. Vizualno malce drugačni od naših, okus za spoznanje bolj plehek, a vendar glej – še smo živi, živi dokaz užitnosti.

Za grand finale pa something I forgot: La pula penitenziaria dietro le quinte. Ali zaporniški kapsi - zaodrje.

Bruhaha, a še vedno šlepajo politične ujetnike z Elbe in Sv. Helene na mainland ali kaj?

Kaj je pa pri vas kaj novega? A mate v tut dež, pa žolč v jetrih?