HASSAN DORF

Hassan (Dorf je nadimek) je unikat. Delal je na eni od ribiških ladij, ki operirajo iz Agadirja, najbolj evropeiziranega maroškega mesta. Kot strojnik. Po dvajsetih letih se je naveličal moče, garanja, nemogočih ur in šefov in je šel na svoje. V siromašnem mestecu Aurir, trinajst km severno od Agadirja se je namenil odpreti mehanično delavnico. Zadeve se je lotil metodično: teren je že imel, sledila je dekoracija fasade, izdelava reklamne table za novonastajajoče podjetje, potem bo pa že kako.

In ker bog je tudi za tiste, ki ne verujejo, so se v trenutku, ko je bila tabla uspešno obešena, mimo pripeljali trije Nemci s pokašljujočimi kamioni. Ko so ugotovili, da je za fasado samo prazna parcela, jih je Hassanov zrelaksirani šarm že uročil. Zahodnjak si med potovanjem po Maroku (in nasploh po severni Afriki) namreč najbolj želi, da ga domorodci pustijo vsaj malo na miru, pa da ga ne skušajo permanentno ocolati, ofrnažiti, opehariti, izmolzti in za konec reklamirati še regresa in 13-e plače. Hassan, ki je tudi malo filozofa (kdor ne hiti, varčuje ...), to ve. Tak se je pač rodil, ali kaj. Od samega začetka njegove nove kariere se je tako vzpostavil vzorec, ki funkcionira odlično: popotniki se med potjo na jug, med vrnitvijo ali pa najraje obakrat varno sparkirajo na Hassanovem dog-friendly dvorišču

in si ga vzamejo maksimalno na izi. Medtem, ko večeri minevajo v prijetno namešani družbi bratov in sester po asfaltu, lokalnih posebnežev in evropejskih ekspatriatov, njihove romske korete dobivajo strokovno pomoč, face-lift in nadgradnjo. Ljudje ostanejo tedne. In kdor ne tečnari in priganja, je na koncu vsega tega presenečen, včasih celo šokiran nad izjemno ugodno ceno. Še posebej, če se upošteva zastonj kampiranje, vodo, pokrite bivalne pritikline in brezplačen, neizčrpen vir vseh sort informacij.

Zmagovalni recept, ki sploh ni recept. Je Hassanov način življenja, ki umirjeno plava med skromnostjo, carpe diem in vsakemu svoje. Medtem, ko tvoja kripa prede v ekspertnih rokah (možna, celo zaželjena je sicer soudeležba pri remontu), ti lepo in brez stresa odkrivaš krasote velikega Atlasa, ki se med Assaouiro in Agadirjem priklanja Atlantiku. Recimo la Vallee du paradise.

Ko sem jo nekega poznega popoldneva uzrl, sem se takoj naslednjega dne namenil na celodnevno kopanje s piknikom, a glej ga šmenta, čez noč je spet lilo in zjutraj se je krotka, bistra gorska rečica spremenila v krvavo furijo, ki je celo junaškemu Đukcu nagnala strah v kosti.

Ampak potem človek namesto kravlanja odkrije alpinistične žabice

pa čare pravega amluja (zdrobljeni mandlji, gorski med, arganovo olje), se nadiha svežega zraka in se pozabava s špasnimi lokalci. Doma pa te pod večer čaka večerni izdelek ekspertne francoske kuhalnice in potem zabava na dvorišču ali pod krošnjo kakega čilega drevesa. Tudi če te jug vleče kot kvadriga splašenih žrebcev, je težko oditi. Na vsak način ne, preden se v stilu naših ljubih štirinožnih bio alarmnih naprav, ne markira stene dvorišča.