Saturday, January 1, 2011

SMO ZDAJ SREČNI?

Varno je prtrditi. Ne toliko zaradi plezanja in naprezanja, kot zaradi vedut, ki se odpirajo in pak smradu, ki je ostal tam daleč zadaj. Cona tisočerih težavic in stresov je za mano, globoko sem že zakorakal v območje, kjer je evergrin hit dilema vprašanje ali ima brutalno dehidrirana rastlinica, na katero milostno spustim curek demeter-urina, kakršnokoli korist od tega, ali denimo čez deset dni bujno ozeleni ali ima narava pač svoj red in prav in so moji velikodušni darovi za nič? Čeprav po tednih obiskov, čakanja in mencanja, pa tudi upravičenih zadržkov (oh, Tiznit, mesto premnogih kulinaričnih dobrot!), ni bilo lahko prešteti zalog in narediti reza, je pot že nekaj časa odprta na vse strani. Misli bruhajo skozi razpoke v laseh, v ušesih brni zvok krvotoka. Jutra so hladna. Paco leži na soncu in si greje rit. Polt je izsušena, oči rahlo ščemijo, sintetika se ponoči iskri od statične elektrike.

Anekdota: previdno cikcakam skozi neznano puščo, da bi se prilepil na znano GPS točko in že prevoženo ruto, ko tam samotna figura. Plaho pomaha, pomaham nazaj in pičim dalje. Nato le ustavim. Človeku (Salim, na desni) je crknil štarter na njegovi santani. Ok, ga potegnemo, da zakreha v življenje in zapelje na vzpetino (levo zadaj), od koder mu bo gravitacija omogočala štart po želji, ko ugotovim, da iz dovodne cevke za gorivo veselo šprica nafta. Kdo bi vedel, koliko časa že? Poduk: pomagaj drugim in pomagal boš tudi sebi. S Salimom urediva še moj depanaž, sledi čaj, previdna debata o novemberskih nemirih v Laayounu in hiter odhod. Hočem globlje v puščavo. V lov za brezkrajnimi horizonti. Preden se to udejani, srečam še v vseh pogledih uglajenega gospoda s pomočnikom, s katerim si razdelim večerjo in tabor.

Gospod ima štiri yote model 45 aka la reine de desert in veliko kamel. Tiste z vžganim znakom 10 in piko nad ničlo na zadnji nogi so njegove. Ampak tam, kamor grem jaz je kamel bolj malo.


Še sledi je bolj malo. Ali pa so stare. Ali pa grejo v napačno smer.


Zato pa je toliko več vetra,

ki se zdaj, ko je klima na tem koncu Sahare najbolj ugodna, zvečer poleže kot jadranski maestral, da na človeka z vso težo, kot državna uprava RS, sede tišina. In je čas za sprehod hišnega (hahaha) ljubimca, pa za plahe čudeže prirode plodov,

pa za malo kramljanje in posedanje ob tabornem ognjiču.

Ali smo zdaj Srečni? Pa veš, da smo.



No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.