MALA KOREKCIJA

Resničnost je seveda žmohtnejša od nekih na predsodkih temelječih predpostavljanj. Pot do Imlilija in njegovih krvoločnih endemičnih ribic je bila nadstandardno eventfull. Najprej surla na zadnjem bastionu civilizacije: benz-shop je šel v maloro in z njim sanje o eni poslovilni echt čokoladki, ki so načelomana na voljo, odkar je maroški kralj sklenil carinsko unijo z združeno Ojropo (drugih blagodejnih učinkov zaenkrat še ni opaziti). No, razen olajšanega postopka bankrotiranja. Potem Roza bordel, kot ga je poimenoval moj novi poliglotski sopotnik.

Potem skoraj pred ciljem zaskok hitre motorizirane patrulje maroške vojske: tipičen napad maroškega razcapanca brez čina, ki bi bil v bistvu rad zgolj vljuden, izpade pa kot napad z atomskim orožjem. Bogu hvala je hitro prišel nadrejeni mlajši oficir v trenerki, še frišen z vojaške akademije, ki ga zaenkrat v življenju zanima še vse, hkrati pa ga seveda ne bi rad takoj na štartu delikatne kariere kolosalno polomil. Mladi oficir tužne oči, sam v puščavi z nekaj neotesanimi telebani, daleč od rodne Casablance in to je šele uvod. Le visa pour l'enfer. Fotk očividno ni. Bo treba kar na besedo verjeti, da se je vse srečno končalo. Edino ribice so se že spravile k počitku in jim naše besno hranjenje s starim subvencioniranim kruhom ni preveč imponiralo. Jedle so, to že, ampak ne v stilu piranh, temveč bolj na način diž-se-zemljo-da-legnem.

DJ Planktonu je to hitro postalo brez veze. On je navajen akcij malo drugačne intenzitete. Iz prve vrste. Tako da smo šli vsi mirne duše spat. Edino mladi oficir je še enkrat prišel po dodatne klarifikacije in nekaj nasvetov. Zjutraj nekaj trenutkov za konfrontacijo s specifikami lokalne flore in favne.

(Nota bene molim lepo rahlo neostro naokrog obrnjeno avtorjevo nogo: kak ekstorcionizem, kaka požrtvovalnost!)

In nekaj trenutkov blagih sumničenj ali nas kraljeva armada ne bo še nadalje konzultirala in entertejnala. Ma ne, je zmanjkalo bencina za danes. Svoboda. Puščava je spet, ne, še bolj, zelena kot irske livade.

K podobici moram navreči opazko o potuhnjeni naravi kao nikomur nič hudega hoteče zelenjave in ostale solate: za pogledat je lepa, ni kaj, a ko nastopi njenih pet minut, zmaliči nekoč omikano, fino zglajeno lice puščave v razbrazdan kaos grbin, žil, bunk in brazd, čez katerega se še visoko motivirane kamele le s težavo spotikajo. Hitro tekoči peski različne koloracije postanejo celo najagilnejšim Nišanom in Yotkam Doberdob, Waterloo (kakšno blesavo ime!) in Harmagedon. Natanko tako kot pri nas, ko so nam ciniki v pradavni, 1991-ega temini v rito bili zabasali freedom of choice in je dotistihdob v svetovni brhkostni špici rezidirajoča polovica populacije kot mutavec na imejl navalila na Milke, Snickerse in druge osladne svinjarije, da bi se čez noč izrodila v armado odurno zamaščenih mozoljark. Tista povodenj ogrcev bi še Atili Hunu nagnala srh v kosti. In potem imamo ulice polne kemično retardiranih avtokastratov, ki se v najboljšem primeru, če se jim prikaže Marija, nadejajo za bežen moment instantne pozabe uzreti kako Kaka Šanel ker-se-cenim pudrnico na dveh nogah, ki gara 14 ur dnevno, zato da si lahko v prstih minutah mozolje retušira. Takle mamo. Jaz osebno najbolj trepečem pred realno možnostjo, da mi aknasta politesa napiše špehato 200-jevrsko položnico, ker se mi je od betežne sosede kuža za hip snel s povodca.

Enako kot Kosovel in Gregorčič, so ptičkom tu sredi pustinje take neavtohtone psihoze španska vas, oziroma muha. Oni zgovorno skovikajo, pa kobre veselo sikajo, škorpijoni pilijo žela, medtem ko žirafe, levi in druga goved že trkajo na dveri paradiža. Fatman si vse to pozorno ogleduje. Ma mu ni nič kaj preveč jasno. In itak – boli njega cilinder.

In mi? Nas ni nič strah, ker so marsovci z nami. Manj strašna je noč.

In siesta je zaslužena. Tako na Žemlji, kot v ne-besih.