BOLANIA UNITED

Iz Llegleta smo eksperimentalno nastrojeni krenili v smeri gorske verižice Lehuejda. Tudi smo bili počasi v formi za prvo resnejše srečanje z nomadi. V pušči ista slika kot zadnje dni: vse zeleno in napredovanje temu primerno počasno. In gneča nenormalno velikih čred kamel (običajno jih v enem gengu ni več kot 60, tokrat smo videli večstoglave črede). Videli nomade. Eni nas niso šmirglali pet pik, drugih ni bilo doma (nobenega džipa pred šotorom), tretji so se skozi okular daljnogleda zdeli … morda drugič. In ko se je že zdelo, da bomo zaradi prevelike izbirčnosti in cincanja ostali brez družbe, smo padli v kar velik kemp, kjer so ravnokar utrnili življenje mladi kameli. Super. Kamelje mleko in sveže meso (vem, v daljni Sloviniji to zveni rahlo mimo, a tu je to pač to). Kemp je bil v večih pogledih unikat: en bogat samski mož, njegov oče z ženo, ženina sestra, vnukinja, sin pobalin, štirje delavci (vsi Maročani) in pridružena podentiteta – dva mladeniča (eden Saharec, drugi Maročan + mavretanski pastir). Mladeniča sta po mojem zbežala iz protestnega taborišča Gdim Izik, ko je počilo. Datumi se ujemajo, in že dva meseca sta v pušči.Pridružena podentiteta zato, ker je njihov šotor kake tri kilometre stran, razdalja, ki je zdaj, ko je meso, ni težko prehoditi večkrat dnevno (in tudi metabolizmu je to v korist).

Mladi Moha je akrobat, njegob buddy Ziko pa pesnik in fen death metal popevk.

Ruska lovska puška in zajčki, zajčki, zajčki.

Oča so za Špance iskali nafto in plin, mama fenomenalno obvladajo lokalno geografijo. Sestra bolehajo za revmo. Paco bi skoraj zajčka ujel, če ta ne bi bil tako napadalen...

Noči v puščavi so dolge in hkrati kratke, še posebej pozimi, ko se hitro stemni in se debatira do pozno v noč, potem pa je treba še pred zoro vstati, da se pomolzejo kamele, se k seskom pripusti še kamelji narastek, nakar se vse skupaj odpremi na pašo.

Vse pod budnim očesom mas macho que mačota, enega krjavlja, ki gets to have all the ladies. Ah, življenje ni fer. Ker je simpl ko pasulj. Za nekatere. Odraslim (ljudem) dnevi minevajo v prehajanju iz šotora v šotor. V velikem šotoru kraljujejo ta stari in z njimi tradicija, izročilo, modrost in take stvari, v malem šotoru so mladi, je žur, norost in veliko humornega teatra. Hoho, sanje o nočeh v daljni Dakhli, kjer so svobodomiselne dame in prešerni napitki in ostale opojne substance. Gore poželenja se napihujejo pod streha male hajme, ko pade noč in se fantje preoblečejo v ženske in zafurajo svoj seksi ples: disko hajma sahara, raj za našega DJ planktona aka Geronimoja. Še dobro, da nono spi.

 Bi ga fršlok trofnu. In zato tudi ni trans metro lgbt disko fotk.

Kjer je meso kamele, je tudi veliko obiskov (iz skrbi, da se meso ne bi pokvarilo). In kjer so obisko, je veliko zgodb in akcije. Prakticiramo slavno tehniko – eden dela, šest jih gleda, da ne pride do nepotrebnih napak. Zgodbe so z obeh strani velikega zidu, ki loči maroško Saharo od saharske Sahare. So tudi s Kube, kjer je AbdelK preživel desetletje in pol, se tudi poročil in vse to. Kuba je tu cenjena država – zaradi palm in sproščenega življenjskega sloga. Kuba je zakon.

Pod večer zagori ogenj, se peče kruh v razbeljenem pesku, gre nona na potrebo: WC je daaaaleč, ker je vid dober. In potem se kar naenkrat spet zbudiš s piskanjem v ušesih, od silne tišine, en ošvrk včerajšnjega ognjišča pove vse, spet smo sami na svojem.