Tuesday, August 5, 2008

AGUELMAME

Krasote Imilchilskega rajona sem zapustil na vrat na nos: zaganjač se je odločil, da ne bo več zaganjal, pa je bilo ugašanje motorja verboten do prvega električarja, ki je obratoval dobesedno za devetimi gorami. Sem se torej kar navozakal do Midelta, ki je bil nekoč rudarsko središče, danes pa je meka cura Meka za turiste, ki padajo na eksotične rudnine, kristale in minerale. Pa toliko prekrasne krajine je bilo vmes. Pa za vsako sranje je bilo treba ustaviti na strmem klancu in podlagati kolesa s kamni, ker ročna je tudi bolj cile mile, da sem potem Fatmana budil k življenju s silo gravitacije.

Midelt: ni bil zaganjač, bil je prežrti kontakt na akumulatorju, ki mi je mimogrede zjebal še ta velik GPS.

Evo, pa spet nisem obiskal Mohe iz Tamtattouchte-a. Nazadnje sem bili tam z Bonrutom, pa s klenim Janezom, ki se ga je ravno pri Mohi moral ucuriti kot žival in potem z jezičnim ožiranjem domačih žensk obilno zlorabiti gostoljubje. Če Bonrut ne bi užival polbožanskega statusa, bi Janez verjetno dobil rovnico med lopatice. Tako mu je pa naslednjega dne, ko smo osramočeni vzeli slovo, odpadel cel auspuh. Ko je bilo treba Janezu izpogajati ceno, smo se naredili domžalske Francoze. Majkumu, skupo to Janez platiše.

Od Midelta na severozahod je na srečo še ena lepa feta Atlasa, vodnata in obilno poraščena, kar je sicer redko slučaj.


Bajka, končno malo prvoklasne sence. Morda izbor ni najbolj posrečen: so tudi večje gošče, pa ravne, da je prav fajn parkirat spodaj. Edino s kurbo ognja je treba biti skrajno previden. Vnetljivo je vse – zemlja, šuma in nebo. Poln želodec kasneje in malo naprej že naslednja atrakcija.
 


Berberke so do vode šle, da bi runo stolkle in oprale, pri čemer voda ni kar ena, temveč zamolklo se lesketajoča visokogorska perla z aristokratskim imenom Aguelmame de Sidi Ali.

Alpska Dalmacija, mokre sanje vsakega Zlovenca zdaj, ko nam je Joško Juriš omagal in je namesto na mitraljez za romski ples začel svirati na daljinca. Ki ne dela.

Kot vsak mirna voda tudi Aguelmame de Sidi Ali hitro in nepričakovano pokaže scela drugo lice.


Tako da vse smeti, ki jih odvržejo šibko osveščeni maroški ribiči, končajo na drugi strani hriba. V jezeru, ki se krči, je baje veliko rib. Dejansko pod večer veselo pljuska, ampak ravno prav pozno, da ne ločiš več ali je bil podjetni sulec ali pa iz škotske uvožena Nessie. Dejstvo je, da v dveh dneh nisem videl niti enega ribiča, ki bi ven potegnil kako blibo. Pa sem veliko špegal z daljnogledom, courtesy of Dušan Teropšič. In tako sem videl na onem bregu lepega črnega pikapa, kako testira terenske zmogljivosti in hopa, kako je preblizu vode v hipu obležal kot debelo prase, do podvozja zaliman v židko, težko lepljivo mazačko, alias glino ali pač ilovico. Je ni večje pizdarije, ena lopatka tega sranja tehta najmanj pol stota in preden se skoplješ ven, če se, se teh stotov nabere malo miljardo. No ja, ena je še večja – isto sranje na atlantski obali, s prihajajočo plimo. To sem skusil lani, pa mi zdaj ni bilo težko biti pameten. Na daljavo. Za vsak slučaj sem v glavi sestavil diplomatsko noto, če bi me slučajno kdo hotel prekrstiti v vlečno službo: da sem že vlekel iz peska en maroški tovornjak in pri tem zlomil glavno polos, kar niti ni bilo čisto skregano z resnico. Fantje so herojsko kopali do poznega večera. Bila je trda noč, ko se je zaslišal ekskuze mua...

Pa smo šli, z mojimi lopatkami, platami za pesek, dvigalko, rokavicami in naglavnimi lučkami. Pa plate sem takoj povedal, da jih jaz ne mislim trogati. Hodili smo nekaj kilometrov. Nosači plat so bili puf pant. Za njimi je bila petintrideset kilometrov dolga ježa, za relaks so mislili še malo ribariti in šofirati pikap in zdaj to. Kopanje, ma kaj kopanje, divje ritje po lepljivem blatu. Meni je samodejno pripadla vloga modreca, nekaj malega sem gobcal in zelo redko, res v skrajni sili delal parade v blatu. Ob dveh zjutraj sem ob pomoči sedmih parov krepkih rok čisto nov metalik pleh smel še zapeljati iz dreka.

Naslednje jutro je bila fešta in potem bajbaj.


In da če rabim kakršnokoli uslugo, karkoli, naj kar rečem.

»Ma ja no,« sem pokazal na turobno flekastega Fatmana, »pravzaprav iščem kvalitetnega avtoličarja, po možnosti v okolici Meknesa.«

»Aja, pa svi smo mi iz Meknesa, brate!«

Dejansko smo se dva dni kasneje dobili pred Marjanom (fensi supermarket od kraljevih) v Meknesu, mene je ravno živalsko pribilo prvo pivo po od tod do večnosti, in vse je bilo že zmenjeno. Ličar Lahcen je postavil sila razumno ceno in da se bo maksi potrudil je bilo tudi hitro jasno, saj je bil oče lastnika novega pikapa ena veleposestniška živina v kraju Sebaa Laayoune, 20 km ven iz Meknesa. In ata nama je bil sila hvaležen. Malo smo bili olikani in omikani, nakar sem dobil za časa ličanja v uporabo še vilo od sestre od ateja, kjer se je tudi đukac Paco prav fletno imel. V lokalni pasji družbi. Spet Boys klub.

Šest dni kasneje smo bili pikobello lepi, namesto poštarske zlatenice in drap sive, ofrajhani na caterpillar yellow in timberland bež.

Nekaj dni sem kanil kronati s postankom na vzpetini nad laguno Moulay Bousselham, a se žal račun ni izšel: em so me preganjali tečni domačini, podkrepljeni z enoto sedmih žandarjev, em so mi zavdali krvoločni komarji.

Kazno je bilo, da smradu civilizacije ni več mogoče ignorirati. Tudi ignorantu mojega kova. Tudi če se slikaš v noge.


 

No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.

HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...