VICKY OLEANDROS

Naslednje jutro je bil pejsaž potem takle mamo. Pa frišen zrak in mir, edino vidljivost pride poleti, ko je Atlas pečenka, v malo bolj sfumatto inačici. A zato je prisoten mističen štih. Nič čudnega, da se ob takih vedutah naši Kranjci iz Dudič radi preimenujejo v du Swalami.

Z 2500 metrov sem se spustil na dva tisoč. Na prelazu se je bedasti đukac Paco izgubil. Sem mislil, da bi malo tekel za Orsonom, v smislu razgibavanja okončin, a đukac je raje apliciral sedalo, pofilozofiral in jo potem namesto v smeri Alp mahnil proti Gvinejskem zalivu. Majkemi, rojen za kak londonski »I Wanna Be Your Dog« klub. Po obsežni reševalni akciji, med katero sem že sms-al z GZS, se je višinomer neusmiljeno začel vzpenjati. Kazalo je, da bom posekal Triglav, a je zemlja 100 m pod rekordno značko zopet strmoglavila navzdol. Pol kilometra niže se je za grozljivim pokopališčem libanonskih ceder malce zravnala in razširila v berberski zaselek, v katerem je kot naročen potekal tedenski souk.

Fatmana sem pustil na parkirišču skupaj z mulami in oslički, đukca privezal za štenge in se zlil z množico, ki se je odkritosrčno veselila prihoda v big taun in vseh skušnjav, ki jih taka tvorba radovednemu človeku ponuja. Tu je eden prodajal šest jabolčkov (garantirano nešpricanih) in nekaj visokogorskih ringlojev, rumenih in rdečih, junejmit uigadit. Nasploh je tistega dne veliko zelenjave moralo nam v radost umreti. Tam je mojster lotal naluknjane lončke in čajnike ter vmes pošvasal še kak radio aparat. Slednji je planšarjev najboljši prijatelj: Bibisi gnjus, Vojs of Amerika v berberščini, Dojče vele in take. Bilo je tudi nekaj planšarskega hardvera, med katerega spadajo tudi cunjice za planšarske dečve. Edino čike je bilo skoraj nemogoče dobiti. Po hudi raciji sem se pri fletno zažuranem in pribitem zadetku dokopal do treh komadov Casablance brez filtra. Ok. Sicer je hribovski folk trezen kot puška. Tažin so mi pacali debelo uro, ampak se je splačalo počakati, saj sem vmes odkril hribovske špelunke, oziroma čajnice, z magičnimi strešnimi linami, skozi katere je mistično mezelo atlaško sonce. Čisti du Swalami. No ja, morda so samo korci popokali. Ampak učinkovalo je isto. In v kotu je prasketal ogenj. Ja, tiste libanonske cedre s pokopališča tam zgoraj. Ludo.

Žalostna novica je to, da so mojo To-šibo napadli hekerji iz Sierra Leoneja, pa vseh tistih fenomenalnih fotk ni več. Muca papala.

Ime kraja sem pozabil, se pa je iz njega kolovoz krivenčil gore-dole, samo da vseeno malo več dole, in eto ti nekaj ur kasneje Vicky Oleandros.

Kdo se še spomni, kako je Vicky za časa socializma s človeškim obrazom na Evroviziji gostolela »Apre tuaaa, za taaaabo ne bo veeeč ničeeeesar, za taaabo-oo didl-dudl jodl-jooodeeel...«? Kdo ve, kako je kaj z njo tega dni, kdo jo danes kara in vara. Skratka, prispel sem do potočkov in rečic doline oleandrov. Pod smešno goro, ki se ji reče Katedrala. V gošči borovcev in mandljevcev. Fatmana ni bilo težko skriti med topole in omenjene gigantske oleandre. 

V rečico sem vrgel dolg štrik, ki ga je moj kolega Albert s hribov nad Š. Loko spljačkal v papirnici Vevče, ki se pod blagovno znamko Dyneema sicer drago prodaja navtičnim tepcem, pa je bil fri of čarđ bistra hči planin đakuzi. Zahakljal si se za umetelno mašno na koncu štrika in pustil, da te ravno prav frišno vodno curkovje premetava in gnete. Z iztegnjenim mezincem leve noge si blaženi trup zakrmaril v bolj mirne vodé, z iztegnjenim mezincem desne pa v bolj turbulentne - lahko seveda tudi obratno - in s tem reguliral vigoroznost masaže, medtem ko se je nad tabo pričkal par ptičev vodebov, ki se jim po latinsko reče Upopa epops. Mobitelov Upopa epops. Kako da se tovariš Mazzini še ni spomnil kake pikre na ta račun? Svašta.

 

Poleg smrdokaver je bilo na pretek tudi lesa. In hrane tudi.

Paco je bil recimo hrana berberskim klopom.

Ma vsi smo mi hrana.

Samo kvaliteta malo peša.