LESS THAN ZERO - MAS QUE NADA

Preden je padel Estrecho de Gibraltar, me je nehote doletel še en krog okoli Tanjah, kot se Tanžirju reče po domače. Hribi z nevarnimi ovinki. Legendarni Cap Spartel je samo ena mala razgledna terasica, na kateri se slikajo domačini. Nobene mistike, romantike, spektakle. Herkulova jama, v kateri je hrust spal in hodil na šiht kakih 10 km do Gibraltarskih vrat, je dobesedno prekrita z na bizaren način fletnimi terasami restavracij in prodajalnami spominkov. Amerika. Na trajektu sem sedel v prvo vrsto. Dobra televizija, samo program še ni zares laufal. Statična slika, medtem ko smo čakali na začetek neposrednega prenosa. Ki je bil identičen ponovitvi mehiške žajfnice »Od obale do obale«. Po grlu sem pognal en Cruzcampo, medtem ko so naokrog tacali posrani pampersi in oddajali značilne zvoke. Paco je z močnim barbituratom v riti zaklenjen v kamionu spal kot zaklan. Tarifa je ena mala rupa, cariniki so šlampasti, Paco je brez frk ilegalno zdrknil v EU. Blizu Trafalgarja se mi je zašajnala resnica o Slow Foodu – to je poskus, da bi ves čas po malem jedel, tako počasi, da bi telo zaužito sproti kurilo in v življenju ne bi bilo treba nič drugega početi. Podrobneje je idejo razdelal znani madžarski modrec in pijanec Bela Hamvaš. Povsod armade turistov, jasno, je avgust. Povsod table z raznoraznimi prepovedmi, jasno, če pa armade. In, opla, prvi družbeno angažirani slogani, skriti nekje v senci reklamnih panojev.

 

 

Tako je, treba je zahtevati, ne pa samo pasivno pizditi. Ali pa rezljati križce v lubje, namesto imena ljubljene osebe.

 

No, kjer je greh, je tudi servis za grehe.

Vse je urejeno cakum pakum. V nižinah intenzivna irigacijska agrikultura, po hribčkih in holmcih pa neskončne plantaže oskubljenih plutovcev. Vmes tipske vasice za letargične upokojence, kot iz kataloga. Na plaži mama s komplet razrvanimi živčki, pa še hčerka se rapidno bliža Priklopil obdobju. Španija slovi po kravah brez jošk, po ploh kravah, ki se rade zaletavajo v plotove institucij, ki se jim reče Plaza del toros. Španija je od silnega uspeha edine prave družbene ureditve tudi sicer brez jajc. Še sirar v zabačenih rovtah, ki vrši direktno prodajo, je po končani transakciji izstavil lično sprintan račun. America latina, čista. In vse, čisto vse je zagrajeno in opasano z bodečo žico. Je ni ene senčice, ki ne bi bila privat. Edino španske muhe so virulentne kot vedno. Huda konkurenca mavretanskim.

Azil je ponudila reka Guadalquivir – lena fuksa, ki po sredi teče dol, ob bregovih pa gor.

Guadalquivir imajo strašno radi komarji, kljub tonam kemičnih hlapov, ki jih avtomatizirani farmerji pršijo po svojih paradajzih. Tudi kapitani ladij, ki šibajo v Sevillo, imajo Guadalquivir radi: na kakem uouiunku, ko jih nihče ne gleda, tiščijo gas do daske, da nastane to.

 

Hahaha, jebeni farmerji, si misli kapitan in gre na balkon kaditi pipo, ker na komandnem mostu je kajenje prepovedano. Lepljiva mazačka Guadalquivir pa narašča. Ker je plima in ker piha veter z(a)morec.

Kljub vročini, je klima v Španiji zelo ugodna za razne Perote (pse). Jih je kot Kitajcev. Dodati je treba, da Španija ni svobodna, kot recimo Zlovenija – Perote držijo na kratki vrvci in jih šetajo po komunalnih parkih. Preden dobijo dnevno dozo hrane, morajo pa sesti in milo gledati. Kar ni čudno, saj je treba vsak Perotov drek lastnoročno zgrabiti s PVC vrečko in ga dostaviti v specialen smetnjak El museo del Pero. Muzejev je kolikor hočeš. Moral sem zatajiti lastnega psa, ga obkladati z nadimki ala Paklc, Pacek in Piškič, da ja ne bi bil kak matador ranjen v ponos, ker svojega Perota kličem Paco, kakor se imenuje vsak drugi latino. Namesto da bi ga, obratno, za potrebe Španije imenovala Juan Carlos ali pa Zapatero, se pravi Copatar. Od tu do Muce Copatarice in Svetlane Makarovič pa sploh ni več daleč. Mimogrede je Muc super ime za psa. Zveni tako nekam Žužek-Lacanovsko. Paco bo v vsakem primeru kmalu potreboval psihoanalitika. Em je njegov mrzli krušni starš malo ku-ku, em je bil iztrgan iz ljube domovine in odšlepan v rovte Extremadure, oz. Estremoz, kot se zadevi tukaj na Portugalskem reče. Še na EU Šengen meji ga nihče ni niti povohal. Paco junaco je čisto na izi ratal košer Ojropejec, medtem ko morajo njegovi dvonožni rojaki veslati in plavati in kri scati, da bi naposled v kakem EU zbirnem centru ali pa na onem svetu ugotovili, kako je bilo vse skupaj ena fatalna napaka.

Fatman je cakumpakum lep. Vsi ga slikajo. Tako dolgcajt je ta Evropa.

Druga novica pa je, da je More-of-each v spregi z nekim Mohorowitzem spet izdal eno knjigo, roman Progres, natisnjen na recikliranih Uradnih listih rajnke SFRJ. Bitangi v španoviji s tenoristično organizacijo Študenska založba zmazek prodajata za 30 jevrčkov. Trideset jevrčkov! A narod gladan. Bitangi mislita, da če se malo ponorčujeta iz samih sebe, kar v njunem primeru res ni težko, da lahko potem kar cel svet popljuvata od nog do glave. Na tem mestu se poziva vse dobromisleče k bojkotu omenjenega produkta!

Zavijte raje v prvo izposojevalnico DVD-jev in za bistveno manjše denarce vzemite mojstrovino »Nekoč so bili bojevniki«, znanega režiserja Leeja Tamagochija.

PS

Na Portugalskem se folk drži kot suha cunja na dnu oceana: ves čas v strahu, da ga napačna poteza, gib, ne bi potunkala v bankrot, bolezen ali še slabšo karmo, kot je itak že. Šepeta se, da je kriza. Povsod sami zunanji in notranji sovražniki. Totalna paranoja, pod feredžo »sodade«. Piše se 2008, pač.