Thursday, November 20, 2008

MENCINGERJANCI


V novembru se je moj briljantni ekonomski za-usput-da-glih-ne-crknem projekt lahko pobahal z reci in pišaj dvema turistoma. Ampak, ampak, ravno takrat se je v Zahodni Sahari znašel Iztok s svojo Yoto in predvsem s podobnimi zagatami kot jaz sam. In smo torej le šli.

Iztok nas je pričakal v Marakešu. Najina cenjena gosta sem v survival club maniri nagnal v odkrivanje dražesti downtown Mara-keša, medtem ko sva z Iztokom skočila v garažo doktor Hbalija na generalni rutinski pregled. Med špeganjem podvozja je čifmehanik Abdu rekel »šuf« (glej) in s prstom pokazal na praktično odtrgano vpetje prednjega levega fedra. Iztok se je nekaj dni nazaj bil malo preveč zezal v slanem jezeru pri Dahli, vojaki so ga pa malo preveč na horuk potegnil iz blata. Eto, mater se nama je povesila surla. Po mirnem vaganju opcij je na sceno stopil 14-letni mulc iz sosednje varilnice, ki je uro kasneje, olajšan za kilo elektrod končal titansko delo. To bo držalo, ko bo vse drugo že zdavnaj odpadlo, je bilo splošno mnenje.

Brzinsko smo se spakirali in bili

dva dni kasneje na štartu v Smari. Pihalo je tako, da je bilo scanje na prostem možno le, če so te prej dobro vkopali.

Ma kako bomo mi v tem kuhali in vse to, sami, na 1.000 km dolgi offroad etapi, sem se kar malo usral in začel nekaj okologuziti o vremenskih neprilikah.

»Ja midva sva prvič v puščavi in prvič v peščenem viharju in bi kar šla,« sta polna elana rekla Mateja in Bojan in pokasirala prvih 10 točk. Pa smo šli.

In seveda se je veter kmalu polegel. Je prav ena atipična bonaca ratala, ki nas je s častnimi izjemami spremljala prav do konca, ha. Hudo obloženo Yoto smo pognali diretissimo v smeri JJZ in šele pred mavretansko mejo bi naj zavili v desno. Spočetka rahlo kamnita pista je postajala vedno hitrejša,


 vedno bolj mehka,

vedno bolj peščena


in kar pogosto presenetljivo zelena.

Jesen 2008 ni skoparila z dežjem. Pa tudi s presenečenji ne. Ravno smo dobro zagazili v vadi Aoulitiss, ko nas je snela vojaška patrulja. Dobro, tri ure kasneje smo s polnimi želodci smeli nadaljevati. 5 km. Do naslednje patrulje, ki nam je po dobri uri zagotovila, da nič panike, čez 5 km je še ena patrulja in tako dalje. Ideja, da bi nas spremili do baze Al Baggary, direkt h polkovniku, se naenkrat sploh ni več zdela tako slaba. Načrtovani ogled prazgodovinskih slikarij in spanje na idilični lokaciji je popapala noč.

»Vse za vašo varnost,« - mantra vseh barv orožnikov od Mavretanije do Egipta in čez. Gonjeni od neučakanega spremstva smo divjali 60 km skozi noč, da me je deloma že resno skrbelo za našo varnost. In potem smo bili pri »polkovniku nima kdo pisati«. Polni penzion z opuletno večerjo, maltene livrirano strežbo, toplim tušem, gsm signalom in subvencioniranimi čiki. Mateja in Bojan ter žalujoči ostali smo bili hočeš-nočeš navdušeni. Že vhod v polkovnikovo rezidenco je bil svojega denarja vreden.


Da o možu samem,


 ki je kakopak dobil primerno darilo,
ne govorim.

»Misje le proteksjon civil, če nimate nič proti, bomo vaše gostoljublje kar inkorporirali v našo naslednjo turo,« sem artikuliral navdušenje. Polkovnik se je po službeni dolžnosti nasmehnil, nam naslednje jutro požugal z oboroženim spremstvom in nas slednjič odpustil v svobode objem. Mi pa v jok in direkt na prazgodovinski britof.


Evidentno so v prazgodovini raje odhajali v večna lovišča, kot je to danes slučaj, saj je bilo teh britofov kot kitajskih najkic na razprodaji. Potem smo videli misteriozno vozilo sredi puščave – verjetno marsovce ali pa Francoze in se nato zaleteli v Didijevo žlahto – nomadski tabor, ki ga furajo same ženske in ki je bil že izdatno opisan na straneh tega cenjenega bloga. Nakar je prišlo mojih 5 minut: iz globin popraste puščave naravnost na presnega jastoga. Mater sem narajcal celo ekipo, še najbolj samega sebe. Moja dikcija je od silne sline postajala vedno bolj sesljava. Še zadnji ovinek in pronto! Roque Chico in moj najljubši nosač čolnov in jastog provider mister Tico!

Ups. »Vas je na kolektivnem dopustu,« je malomarno navrgel pripadnik Kraljeve mornarice, ki jastogov sploh ne mara, saj ima Roque Chico (kadar ni dopustov) 700 prebivalcev in niti ena ni ženska. Jastog pa, kot vemo, poln vitaminov. Tampon cona med king Morotom in moronom je iritantno majhna. Za kazen sem kuhal.Bilo je dokaj ukjusno. Po jedi je bila kajpada nujna sprostitev v obliki folklornih tanc-parad,


bjuti-kontestov


in krajšega križarjenja z Burin yacht klubom,


nad katerim je bil najbolj navdušen ekonomist Bojan. Pa tudi ekonomistka Mateja. Stara šola, ki bi na primeru zlikovca Bavčarja in njegove bagre brez težav akceptirala šeriatsko pravo . Odtod Mencingerjanci.

»Dobro, če ni jastogov in če Bavčar še vednone žvižga rakom, bo pa vsaj kozliček,« sem spet vzel taktirko čvrsto v svoje roke. Hassan my man nam je po tradiciji najprej prodal namakanje v 15.000 let stari vodi, ki vre iz globine 1.800 metrov,


pol nam je vse babe prešlatal,

da bi nam slednjič prodal kozo iz paleozoika po diskotni ceni.

Nota bene Lakost majčko ali pa krokodilčka, jaz se na to ne spoznam. V glavnem, dekle na levi je Hassan pred leti rešil gotove smrti v puščavi in sploh je on ljudina in pol. Tudi najbolj divjega kozla zakolje in odere z levo roko in čisto sam.


Iztok – zapriseženi vegetarijanec – je omedlel.


Kdo tudi ne bi, mrtvo kozo smo še en teden sprehajali po Sahari na portapakiju. A neuničljiv je slovanski gajst!

Na programu so bili še zagonetni ribniki v sebhi Imlili (tokrat smo zlate ribice futrali s kuskusom, ki pa ga le-te, za razliko od starega kruha, sploh ne porajtajo),


peščene lunce,


tradicionalni Omar party z elementi modernega,ogled legendarnega španskega trajekta El Titanico, ki je za cele 3 mesece vzpostavil morski most med Evropo in Afriko,


ter ruske atomske podmornice Kurčk (brez izraelske bojne postaje El Bit – zanjo je seveda treba doplačati),


finalno stepanje perzijskega tepiha, ki bo še kdaj prišel prav,


in poslovilna zakuska na trgu El Fna.


Vsakega heca je enkrat konec.

 
Naj zaključim s tole foto-jeremijado. Naj vam ne kradem čas, ki vam ga je šef zabelil z novimi neplačanimi nalogami, stanjšano modro kuverto ali pa, bognedaj, profanim rausšmisom. Nekaj se je pač moralo pripetiti, življenje gre vendar dalje.

PS

Vsem prizadetim se za neresnice in natolcevanja iskreno opravičujem.





No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.

HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...