JE PILOT SPLJOH V LETALU

 

Optimist takoj prikima DA, je, na zadnjem sedežu drnjoha nacukan kot klada, čeprav niti ni pilot, temveč furman kočije brez vprege. Realist skomigne, da letalo sploh ne obstaja in če že kdo, je pilot on sam, a žal ne pozna niti cilja, niti namena, niti trajanja potovanja - ali je nonstop polet, ali pa se ta vendarle enkrat konča. Pesimista zaenkrat pustimo pri miru, to znajo biti zelo depresivne osebe. Mene te dni z depresijo navdajata dve stvari. Prva je hitro se bližajoči mulud, profetov rođendan, ki lokalno armado mutirajočih mladcev hujska v vedno daljše kantate – nekje med navijanjem v zadnjih minutah podaljška in hokejskim kruležem pod Mežaklo. Včeraj so ga denimo žgali do krepko čez polnoč, vse dokler se iz unforgiving pustinje ni prerano vrnilo prase dr. Ražd, se pravi druga stvar, ki mi fura depro. Celo mutanti so kot bi odrezal nehali krakati. Prase je šlo direkt kozlat, jaz pa na sprehod. Klin se s klinom izbija. Ražd je celo noč sanjal in izmenoma tulil in cvilil in tulil, medtem koje mene pigalo od krohota. Zarana sem nato absolviral marš skozi razpotegnjeno djanetsko oazo, vse do izvira sladke vode pod starodavno trdnjavo na zahodnem bregu suhe reke. Tam so peli ptički, godli murnčki in so kvakale regice. Voda je bila res sladka, a še vedno pitna. Dokler ne potegne na korodiran akumulator, je vse še okej. Zrak je bil brej s protobibličnim mirom, prostata je bila hepi, spolni aparatus se je docela sprostil in se temu primerno odebelil. Chekira je bila tik na tem, da se požrtvovalno fukne iz grmovja,

ko mi je pot zaprečila postavna kraljica puščave in predme malomarno zadegala obdelan pleh ***???***,

kot češ, a je to tvoje, jebotepas? Brez težav sem se spomnil, da imam v mestu nujen sestanek. In res, čez kako uro sem s prazno čutarico omahnil na teraso osrednje djanetske kavarne, ki ima glede na državo gostiteljico in njen režim izredno prikladno ime: Scanner. Tu možaki od ranih jutranjih ur srebajo vodeno kavo, zobljajo slaščice zanimivega okusa in skenirajo konkurenco, t.j. pazijo, da ja ne bi kdo spohal kaj novega in si posledično umišljal, da je nekaj posebnega. Slovenija na kvadrat. Oči je veliko in pogledi so strogi. Civilisti skenirajo policaje, policaji vojake, vojaki špiclje in ti spet civiliste. Vsi skupaj skenirajo turiste in VSE to, se pravi lajf v svoji totaliteti, oziroma njeno keš particijo, skenira lokalna, pa tudi nadregionalna la mafia. Za red je poskrbljeno, psom vstop v mesto ni dovoljen. Dovoljene aktivnosti so shopping, prokreacija, lenarjenje, bolniška, delo le izjemoma (če ne povzroča večje škode). Najbolj zanimiva aktivnost – šoping ima to hibo, da artiklov ni veliko, pa še ti so zvečine subvencionirani. Kruh, mleko, moka, olje, cuker, riž in podobne bazičnosti so praktično zastonj. In potem se z njimi seveda dela kot svinja z mehom. Da o nafti ne govorim, tako je poceni, da jo še v slaščice malo našpricajo. Da grejo lažje po grlu. Skratka, sedim kako uro v centru Djaneta (djanet pomeni raj, djehenem pa pekel), potem pa ni druge, kot nazaj v ... tisto drugo. Tu je vse pod kontrolo. Ražd je zlomil lupilec za krompir, ko je skušal z njim odpreti konzervo kondenziranega mleka. Zdaj spi, je upehan. Mutirajoči mladci nažigajop svoje kantate. Jaz čakam, da bo noč, pa da grem lahko na aerodrom. V eni roki imam prtljago, v drugi pa dve roli najmočnejšega aero selotejpa, če bodo spet težave z zapiranjem vrat aviona.

Kdor visoko leti, nizko pade.