UBI BENE IBI PATRIA

Odkar sem mobilnik odvrgel v koš za smeti, mi je tisti del možgančkov, za katerega se je zdelo, da je že odmrl, čudežno spet začel funkcionirat. Kot bi vmes ne minilo pol stoletja in eno tisočletje. Alehlujah. Siva cona živi in brca, siva materija obstaja, svet ni samo črno-bel. Ves vzhičen sem potem šel na večurni sprehod po prestolnici ljube mi dvomovine. Bil je hlad, bril je veter. Serijsko zlorabljeno Barje je sredi dneva komatozno spalo. Pot ob žici skorumpirane Ljubljane je bila na večih mestih presekana. Hiš je vedno več in niso vse lepe. Dasiravno ima povprečen Slovenec izjemen občutek za lepo in uporabno. Poleg tega je tudi prav dober po po duši in srcu. Po vrnitvi med lastne štiri stene (metafora) se mi je v možgane naslikala samoobramba v tej obliki:

Nato sem poštefnal po še vedno neizpraznjeni popotniški malhi in izvlekel, trara …

Chekira je še vedno z menoj! Pretentala sva carinsko-graničarske organe Združene Ojrope, nategnila sva jih kot mačke, suhe in žejne sva jih prepeljala preko velike vode. Na sporedu žurka, na sporedu party.