DON'T MISS OUT

Comrade Berlusconi drops you off personally in front of il duomo, Milan.

BUBI YOU CAN HARD-DRIVE MY CAR

Luč dneva zlagoma krepeni v daljavo. Odprem ti jaz vseh sedem dveri in naročim Karlu Negriti-Erjavec, da mi prinese fotelj pred rezidenco.  Pa skodelico Kopi Luwak kave.  To je tista kava, ki jo najprej pojejo in po naravni poti izločijo sumatranske cibetovke (Paradoxurus hermaphroditus) in potem je to ultra fino in ne ravno poceni. Harambašim naslonjen na kamnito steno, iz katere puhti čez dan akumulirana vročina in prisluškujem žalostinkam turških grlic (Streptopelia decaocto).

Večerni hlad zariva svoje krempeljce v moj grško-rimski torzo. Otroci vpijejo v daljavi, sem pripravljen za večerno kavalkado. Potem se približa hrup yote, pripelje v ovinek, skoraj do tam, kjer mi je Shakira pustila artefakt in mesidž. Po zvoku slišim, da je (yota) obtičala v pesku. Poslušam kako šofer živčno pritiska na plin, zavoham fini prah, ki ga v zrak dvigajo vrteča se kolesa. Zdaj je yota gvišno že do riti in čez vkopana v pesek. Prelen sem, da bi vstal in šel pogledat. Torej je v In Abarbarju vsaj še eden izvrsten voznik, si mislim, ko prisopiha dr. Ražd, s stometrskim Bony and Clyde zadahom. Če bi mu pomagal.

“A maš dvigalo?”

“A dvigalo bomo rabli? Pa saj sem v pritličju parkiral.”

Nesrečno vozilo visi na desno in pol ga je dejansko zginilo v mehkem pesku. Jao.

“Bo treba malo odkopat,” spodbudim dr. Ražda k akciji.  Dr. Ražd tega nima baš rad in kmalu ga slišim preklinjati vse po spisku, vključno z edinim in najmodernejšim mono-bogom. Malo se sprehodim okrog yote brodolomke, aha, doktore je pozabil vklopiti speed-lock. Stvar brez katere štirikolesni pogon ne dela. Vklopim jaz, kvazi angažirano šetkam naokrog, in občasno navržem kako besedno spodbudo, ko v prahu izginulega dr. Ražda pograbi prehud napad astme. Ekola, smo redi, dr. Ražd močno poriva jaz pa na izi speljem iz luknje. Yota gonfle je močna stvar. Ekola sem postal le šefo (šofer) od dr. Ražda. Dvorezen meč: jaz imam svoje načrte za zvečer, dr. Ražd pa nujno v mesto gledat fuzbal. A naklan kot mina. Ah, hamletovska dilema …

Na koncu zmaga humanitarni asspekt, na muci se poznaju junaci, v grmovju skrita Shakira in njena frendica Chekira pa v jok.

Dr. Ražda posadim v stol v fuzbal kafiču z enim mikro EiNiš televizorjem in mu uidem na špancir. Ura je osma zvečer. Mesto je popolnoma izumrlo. In se v zadnjih devetih letih ni spremenilo nič (vsaj center). Potem je fuzbal. Egipčani nabrišejo Alžirce štiri-nič, sudija nije muško pa jim zapovrh izključi tri junake zelenih ravnin. Odseka jim muda brez anestezije. Na sončni strani EiNiš televizorja zavlada tišina, ni nekega pravega vzdušja. Ko se peljeva nazaj ni nikjer videti nobenih žensk. Dr. Ražd pravi, da sem vsega kriv jaz. Zaželim mu lahko noč. Jutri mu bom moral pustiti zmagati v šahu.

Kje je spet ta Erjavc, majkumu dezertersku!?

PS

Avtoček: avtor je Samo.

Samo eden je Samo.

SEX IN THE DESERT!

 

Moj cimer, oziroma sopalačnikar dr. Ražd je s svojo napihnjeno yoto gonfle oddivjal v Ifri – četrt greha in razvrata, po še eno steklenico originalnega nigerijskega pastisa Bony (nekatere ljudi nič ne izuči), jaz pa ne bodi ga len smuk na plano, vedno na sledi erotičnim fatamorganam Orienta. Komaj sem varno zapahnil vseh sedem dveri naše rezidence in naredil osem in pol korakov v globino Sahre el kebire, me je skoraj fršlok!

Nota bene t.im. fuk cunjco in pa prefrigano energetsko avtokefalnost. Zbegane so mi oči koj zatem odkrile še listek, na katerem je stalo:

“Shake it baby, yo!”

Na drugi strani listka (treba je bilo brati med vrsticami) pa še to:

Stari Arabec že več kot 40 let živi v New Yorku. Nekega jutra si starec zaželi, da bi na svojem vrtu posadil krompir. Ker je star in šibkega zdravja, napiše e-mail sinu, ki študira v Parizu:

“Dragi Ahmed, zelo sem žalosten ker ne zmorem posaditi krompirja na našem vrtu. Ko bi ti bil tukaj, bi mi gotovo pomagal. Tvoj ljubeči oče.”

Že čez nekaj minut dobi odgovor:

“Dragi oče, prosim nikar se ne dotikaj ničesar na vrtu. Tam sem moral skriti
TISTO stvar. Tudi jaz te imam rad. Ahmed”

Ne mine dobra ura, ko v hišo starega Arabca brez trkanja vstopijo FBI, CIA, NSA, mornariški tjulnji  in marinci. Ped za pedjo prekopljejo celoten vrt. Presejejo vsako pest zemlje. Najdejo nič. Po večih ur trdega garanja hudo razočarani zapustijo prizorišče.
Nekateri nekontrolirano hlipajo. Zvečer prejme stari Arabec še en e-mail od sina Ahmeda Muse al Zarkavija:

“Dragi oče, vrt je zdaj gotovo v celoti preštihan. Na žalost ti od tu nisem mogel kaj več pomagati. Ahmed”

:) Shakira (:

MIŠKA BUGI IN MIŠKA VUGI

V prvih minutah današnjega dne je le grand amenokal, gospodar naše hiše, odletel mačehi Eurupi v objem. V Djanetu je fino to, da ko sredi noči slišiš grmenje, veš, da je to tvoj avion (če imaš karto seveda). Skočiš v yoto in gaaasa do dobrih 30 km oddaljenega letališča. Skupaj z množico drugih. Na cesti nastane drenj in prerivanje. Eurupejci bi rekli raš-aur. Ta ima jake sakralne dimenzije, saj je vsakič, ko ni nesreče, nizpodbitno dokazano, da bog je, in da je dober fant. V Djanetu je fino tudi to, da se lahko pohvali s super naddobro vodo. Tako da se napajamo kar iz pipe. Sanitarna sicer enkrat na teden zlije tedensko dozo klora v vodovod (kakšna krasna beseda: vodovod!), da bo predpisom zadoščeno. Takrat se počaka, da mine oduren okus, nakar se  žlampa naprej iz pipe. Nerodno je v Djanetu to, da je amenokal odnesel ključe od pisarne s sabo. V njej je router. In ko bo prvič zmanjkalo štroma, ga jaz-heker ne bom več mogel resetirati in to. Nastal bo komunikacijski mrk. Vrata so železna, strop je iz armiranega betona, opcija je ena od sten ali pa podzemni rov. Druga opcija je, da bog je in da se bo vse uredilo po naravni poti. Ta mi je najbolj všeč. Amenokal seveda tega ni storil iz hudobije. Večer pred odhodom je bil v igri Bony, ki izgleda točno tako kot francoski Pernod, samo da na flaši piše Bony. Kapitalna razlika je v vsebini, oktani so bistveno višji, benignemu etanolu so dodani zločesti metanoli. Zgovorna je zgodba o imenu: Bony je hommage slanemu jezeru Boneville, kjer je leta 1935 sir Malcolm Campbell s fičkotom Blue Bird na begu pred veliko depresijo postavil nezaslišan hitrostni rekord 484 km/h. Ha, brez flaške Bony bi tip kvečjemu 5km na h hopsal, kapiš?

V hiški sva torej ostali miški Bugi & Vugi, na milost in nemilost prepuščeni sosedovim mačkam. Bugi se s tem ne ukvarja, ker safer fura, pa itak spi cele dneve, če ne igra šah z mano ali pa lista e-migratorja na njegovem iMucu. Jaz, Vugi, sem pa jebena stranka. Včeraj recimo grem nič hudega sluteč na špancir skozi krasne vrtove, ki se praktično dotikajo naše vile, ko iz gošče planeta dve sosedovi mački “hey mister, I love you!”. Mater sem se usral. Nato še zafarbal. Pognal sem se v brezglavi beg, zraven vriskal “come to daddy, come to daddy” in lascivno šejkal z medenico. Cvikam, da bi me v primeru kaj več, kak foter, mož al brat lastnoročno odrl. S tukajšnjo populacijo je namreč tako, da je šokantno freh, kar se ekvatorskih aktivnosti tiče, ampak če te ujamejo in flagranti, je pa adijo Piranski zaliv. Ampak imam plan. Danes popoldne se bosta na angolski zelenici spopadli ekipi Alžirije in Egipta. Igra se za Kupo del Medo, ki ji v Eurupi zmotno rečemo African Cup. In med tekmo postanejo lokalni samci skrajno šlampasti, a njihove ženske vse zunaj, se luftajo kao. Kdo ve, mogoče bom tudi jaz kak gol zabil. Ali vsaj prečko.

Če ne, se bom pa spet v iluzije podaljška lastnega uma zatekel, se pravi na web. Dokler sva še na vezi.

Dobro, bomo samo nakladal, al’ bo tudi kaka fotka padla?

Dostojanstvenikom RKC in zgroženi javnosti se za vulgarnosti opravičujem. Ni bilo tako mišljeno.

NE MI SADJA MIKSAT

Situacija je družinska: mama samo-hranilka in travmatizirani sin srednjih let. Mama strupeno sika “ne mi teh hrušk in jabolk spet mešat!”, sine pa si v neobriti brk plaho požvižgava “o moj živote, feferončiču moj, jesi ljut, al’ si sladak”.

Zadnje čase v medijih in s fasad raznih razvpitih blokov zopet odmevajo besni napadi na t.im. mamine sinčke, češ da so krivi naraščajočemu številu samskih dam, ki da so atraktivne, pametne in vse to, a v nevarni bližini jezuščkovih let. Srce se mi para kot spremljam te besne atake. Mamini sinčki so čisto OKe. Kot prvo so odlični ljubimci, ki si vzamejo čas, saj se do globin kostnega mozga zavedajo, da mame ni mogoče z levo roko in na hitrico zadovoljiti. Poleg tega niso preveč ratoborni, kar nasprotnemu spolu odpira manevrski prostor (ali pač horror vacui?). So tudi eko (ker ne znajo potegniti vode za sabo, se drek nakopiči do neke točke, potem pa ne gre več). So biznis- in režimfrendli: vedno nekje vmes, nikoli povsem to ali ono. Ker poznajo samo različne odtenke pekla, absolutnega zla ne priznajo. Njihova najljubša besedna zveza je “da, ampak”.

“Dragi, boš danes izpolnil zakonske dolžnosti?”

“Seveda draga, ampak …” (you name it, we got it)

A ni to seksi?

In za piko na i piškotek dneva:

Mekhor – temu se reče genuine antikapitalistična subverzija! A to pride od španskega “mejor” – boljši? 

Včeraj smo imeli semi-hardon peščeni vihar (poškljocano okoli 15.00 sic!). Na um pade nemški kolač Sandkuchen. In pa Large Hadron Collider. Um je že tretji dan v komi, s tuareško sekiro nabito nad levim očesom.

 

DOBITI ŽENSKO V DJANETU

Fičko na sliki se imenuje Yota katrvendis gonfle, za staromodne prijatelje chameau japonais. Njen krasni novi srečni lastnik se imenuje Ružd tužne oči. Ružd je že slišal za človeško ribico in me je danes za zajtrk vprašal, če to jemo. Osramočeno sem spustil pogled na krožnik s koščkom prastare bagete in kakcem plesnive marmelade in rekel, da samo, če je preživetje v igri. Pa še potem na licu mesta izdihnemo od sramote. Ružd je z neta pobral tudi informacijo, da imamo pri nas mnogo temnih gozdov in podzemnih jam, kamor se lahko zateče ranjena pesniška duša in že je čisto nakurjen na Slovenijo. Prihaja na obisk, pravi.

Do takrat mi je pa v tolažbo, da je sin šefa federalne Securitate, ki drži vse niti in sekire v rokah, tako da don’t fuck with me, I know some serious people.

Imam to čast, da Ružda učim voziti po pesku. Takoj za našo dislocirano enoto mesteca Djanet, četrtjo In Abarbar

je strm hrib sipkega peska, kjer vsi bodoči desert-diverji polagajo zrelostni izpit. Kdor spelje čez vrh je amenokal (poglavar). Jaz še nisem amenokal, ker mi je kripa škripnila (tipično) točno en meter pod vrhom. Bo pa jutri bolje. V glavnem, yota je svojega denarja vredna. Če hočeš pretakniti v rikverc, se moraš najprej malce naprej zapeljati, sicer ne gre, tako da bohnedej parkirati preblizu kakega zidu. Sploh je pretikanje precejšen problem: v štirikolesni pogon gre ali pa tudi ne, za vklop reduktorja pa je priporočljivo biti Krpan. Ražd je v bistvu vsaj tako dober/slab šofer, kot sem jaz, samo samozavesti mu manjka. Pa mogoče je malo preveč grob s svojo zlajhano japonko.  Zato najine učne ure izgledajo tako:

“Na izi Ražd, nežno, pa s filingom, kot bi božal ljubljeno žensko, recimo Nicole Kidman, z mehkim mezinčkom v prvo, z dvema prstoma v drugo in tako naprej, dokler nežno ne fliknemo v peto, v klanec jo gonimo, po hribu dol spustimo, da  odjezdi, kamor hoče, če nam pa slučajno obtiči v pesku, je ne turiramo kot mutav Avar, temveč jo s filingom zguncam ven iz jačke. Naj ti bo tvoja yota kot tvoja soproga…”

Ražd začne nemudoma deliti klofute po zraku, in to sredi kočljivega odseka med granitnimi balvani. Jaz uvidim napako in rečem:

“Ali Mama.” In za vsak slučaj takoj navržem še Ali Tata. Pa Ali Baba.

…kar nas nemudoma pripelje do naslednjega pošta

NA KONCU SVETA POTEMTAKEM

Tako je naneslo, da sem tu, na koncu sveta stalno onlajn, kar je zame novost. Pa sem oni dan brskal po FB in naposled odkril, zakaj, zakaj vedno, ko se nahajam v rodni mi dvomovini, lutam po izumrlih ulicah šerifa Janko Vič-Rudnik grada sa tugom i čežnjom u srcu. Jasno, vse Slovenke vodenke sedijo za monitorji in se raztapljajo v FB. Kamor gre štrik naj gre še frik: What’s on your mind? Did you see it cumin? Enivej, malo sem otipal avtentični utrip naroda in ugotovil, kaj je danes moderno. Kar mi je dalo spodbude, da objavim tale (rahlo modificirani) blok, ki se mi že mesece valja po košu:

Gre za poodmev filmske doku štorje Srečanja s konca sveta, avtorja W. Herzoga. Ok, meni osebno so bolj všeč njegovi drugi dokumentarci, recimo tisti o cesarju Bokassi pa Grizzly man, ker mi S konca sveta deluje nekako preveč “naročeno”, ampak podobe so pa fascinantne: mehurčki – potapljačeva škartirana prana – pod ledom,

free range pre-cooked bio kozica

in kajpak podvodne Mondlandschaften.

Tukaj se je okopala luna majmuna.

Courtesy of Werner Herzog Stipetić & Ježevka Stara

SAINT PRIVAT

Saint Privat (zaselek v okolici mesta Beziers)

V hiši smo trije možakarji srednjih let. Eden se je iz prestolnice Alžir in iz fino podprte družine umaknil sem, ker so ga zapustili žena, mama in vsi dobri duhovi. A tata šef alžirske Udbe. Zdaj dneve preleži na kavču, se igra s svojim iMacom, krizira, depresira, melanholira in kar je še takega. Drugi, lastnik hiše, je ravno končal sezono prevažanja razvajenih italijanskih kozmoporitk po belli puščavi in komaj čaka, da se vrne v naročje rasistične mamke Evrope, ki še vode ne sekretu ne zna več potegniti za sabo. Tretji sem jaz, o katerem pa spet ne kaže izgubljati besed. Razen morda, da je letalo, ki me je odvrglo na ta kontinent, moralo po vzletu z milanske Malpense na brzaka obrniti nazaj, ker se vrata niso dobro zaprla. Zalepili smo jih z aero selotejpom, kar nas je zaprlo for good. Zelo pomirjujoče, kot izjava famoznega imunologa Ihana, ki zaviha rokav in se brez razmišljanja pusti cepiti proti prašičji gripi, za katero se kmalu zatem izkaže, da so vse te silne teorije zarote morda le špička ledene gore. Nič čudnega, da model na vsako fotki bolj shirano zgleda. Ampak pokasiral je pa le. Ah, ti verniki in malikovalci.

Skratka, mi smo krasen trio v hiši in v deželi, kjer vse laufa, čeprav ne funkcionira nič. Vrata se ne zapirajo, plin v kuhinji nam debelo pušča, tako da je prepih zelo dobrodošel, voda je ali pa ni in če je, ti fensi pipa od tuša ostane v roki. Vtikači ne delajo, WC kotliček je, ampak v okvari, štedilnik turškega proizvajalca Ulubaş bi se pravzaprav moral imenovati skopušnik ali pa škrtnik, ker tako silno nerad dovoljuje izgorevanje plina, v pečici pa sploh ne. Kuhinjska miza bo šele jutri popolnoma razpadla. Sosedove mačke nam kradejo hrano. Po potrebi so tudi vegetarjanke. Imamo fantastično satelitsko anteno in super skrekani dekoder, ki lovi 2000 kanalov in bombastičen stereo iz Nigerije. Edino kabli so slabi, pa se nič ne vidi oziroma sliši. Hladilnik dela, pralni stroj tudi in internet – ultrapasni širokosteznik – je brz kot raketa. Celo wireless sem nekako uspel konfigurirati (ne me vprašat kako), v deželi, v kateri figuralika ni baš nek hit. Toliko o civilizacijskih dosežkih, ki zares nekaj štejejo.

Zdaj pa ključno vprašanje: kaj je v bistvu življenja?

Kot ljubitelski modrec lahko zatrdim sledeče: odvisno koga vprašaš. Nikarte pa se glede tega ne skušajmo informirati na občini ali na kakem drugem od milijarde neobhodnih uradov: vprašanje vam bodo zaračunali. Na odgovor se boste načakali. Tačas pa malo geografije.

Zašiljena gora na horizontu desno od centra se imenuje Mt. Tiska, okularni smerokaz za tiste, ki se peljejo obljubljeni deželi Niger v objem.

Na jug, Bruder, na jug.

NAGRADNO VPRAŠANJE

Apikulturno društvo Djanet, južna Alžirija razpisuje nagradno vprašanje:

KAJ JE TO?

Mišljeno je tisto zgoraj. Tisto spodaj je rezina palminega debla, ki se pri nas doma uporablja kot stolček, včasih pa kot tnalo za ritualna žrtvovanja. Recimo ko lena zadnjica izdihne na oltarju marljivih kreposti. Pravilne odgovore lahko naslovite na brata po veri, ki se zadržuje na naslovu www.e-migrator.si. Za prevzem bogate nagrade pa se obrnite na Jožnoafriško nogometno zvezo.

Da prispevek ne bo prekratek pa še prispevek navijača Zmage Jelenčića Plamenitega:

Nikoli ne veš, kje in kdaj boš srečal pravega Talibana.

HERE I AM

Če se ne motim. In če sem to sploh jaz. Zadnjič sem namreč srečal cefizlja, ki mi je bil grozovito podoben in seveda je bil moj prvi refleks bejžte noge, da vas ne poserjem. No, naposled sem se le skontroliral in se z vsiljivcem junaško soočil.

Bil je votel, okrog ga pa nič ni bilo. Kakorkoli, tukaj (glej spodaj) v desnem kotu je po novem inštaliran moj malomarno napihnjeni ego.

 Hiška je pa taka:

 

In prav nič se ji ne gleda v zobe. Glede na to, da je podarjena.

Moja sobica (v nastajanju) je vsekakor svojega denarja vredna, kajne?

In tristo (čisto nič več) metrov vstran, se selektivnemu očesu ponujajo take vedute. Daleč res ni treba.

Gre za tipični raj na Zemlji, seveda. Za penzioniste. Here I am. Zaenkrat...