NE MI SADJA MIKSAT

Situacija je družinska: mama samo-hranilka in travmatizirani sin srednjih let. Mama strupeno sika “ne mi teh hrušk in jabolk spet mešat!”, sine pa si v neobriti brk plaho požvižgava “o moj živote, feferončiču moj, jesi ljut, al’ si sladak”.

Zadnje čase v medijih in s fasad raznih razvpitih blokov zopet odmevajo besni napadi na t.im. mamine sinčke, češ da so krivi naraščajočemu številu samskih dam, ki da so atraktivne, pametne in vse to, a v nevarni bližini jezuščkovih let. Srce se mi para kot spremljam te besne atake. Mamini sinčki so čisto OKe. Kot prvo so odlični ljubimci, ki si vzamejo čas, saj se do globin kostnega mozga zavedajo, da mame ni mogoče z levo roko in na hitrico zadovoljiti. Poleg tega niso preveč ratoborni, kar nasprotnemu spolu odpira manevrski prostor (ali pač horror vacui?). So tudi eko (ker ne znajo potegniti vode za sabo, se drek nakopiči do neke točke, potem pa ne gre več). So biznis- in režimfrendli: vedno nekje vmes, nikoli povsem to ali ono. Ker poznajo samo različne odtenke pekla, absolutnega zla ne priznajo. Njihova najljubša besedna zveza je “da, ampak”.

“Dragi, boš danes izpolnil zakonske dolžnosti?”

“Seveda draga, ampak …” (you name it, we got it)

A ni to seksi?

In za piko na i piškotek dneva:

Mekhor – temu se reče genuine antikapitalistična subverzija! A to pride od španskega “mejor” – boljši? 

Včeraj smo imeli semi-hardon peščeni vihar (poškljocano okoli 15.00 sic!). Na um pade nemški kolač Sandkuchen. In pa Large Hadron Collider. Um je že tretji dan v komi, s tuareško sekiro nabito nad levim očesom.