BUBI YOU CAN HARD-DRIVE MY CAR

Luč dneva zlagoma krepeni v daljavo. Odprem ti jaz vseh sedem dveri in naročim Karlu Negriti-Erjavec, da mi prinese fotelj pred rezidenco.  Pa skodelico Kopi Luwak kave.  To je tista kava, ki jo najprej pojejo in po naravni poti izločijo sumatranske cibetovke (Paradoxurus hermaphroditus) in potem je to ultra fino in ne ravno poceni. Harambašim naslonjen na kamnito steno, iz katere puhti čez dan akumulirana vročina in prisluškujem žalostinkam turških grlic (Streptopelia decaocto).

Večerni hlad zariva svoje krempeljce v moj grško-rimski torzo. Otroci vpijejo v daljavi, sem pripravljen za večerno kavalkado. Potem se približa hrup yote, pripelje v ovinek, skoraj do tam, kjer mi je Shakira pustila artefakt in mesidž. Po zvoku slišim, da je (yota) obtičala v pesku. Poslušam kako šofer živčno pritiska na plin, zavoham fini prah, ki ga v zrak dvigajo vrteča se kolesa. Zdaj je yota gvišno že do riti in čez vkopana v pesek. Prelen sem, da bi vstal in šel pogledat. Torej je v In Abarbarju vsaj še eden izvrsten voznik, si mislim, ko prisopiha dr. Ražd, s stometrskim Bony and Clyde zadahom. Če bi mu pomagal.

“A maš dvigalo?”

“A dvigalo bomo rabli? Pa saj sem v pritličju parkiral.”

Nesrečno vozilo visi na desno in pol ga je dejansko zginilo v mehkem pesku. Jao.

“Bo treba malo odkopat,” spodbudim dr. Ražda k akciji.  Dr. Ražd tega nima baš rad in kmalu ga slišim preklinjati vse po spisku, vključno z edinim in najmodernejšim mono-bogom. Malo se sprehodim okrog yote brodolomke, aha, doktore je pozabil vklopiti speed-lock. Stvar brez katere štirikolesni pogon ne dela. Vklopim jaz, kvazi angažirano šetkam naokrog, in občasno navržem kako besedno spodbudo, ko v prahu izginulega dr. Ražda pograbi prehud napad astme. Ekola, smo redi, dr. Ražd močno poriva jaz pa na izi speljem iz luknje. Yota gonfle je močna stvar. Ekola sem postal le šefo (šofer) od dr. Ražda. Dvorezen meč: jaz imam svoje načrte za zvečer, dr. Ražd pa nujno v mesto gledat fuzbal. A naklan kot mina. Ah, hamletovska dilema …

Na koncu zmaga humanitarni asspekt, na muci se poznaju junaci, v grmovju skrita Shakira in njena frendica Chekira pa v jok.

Dr. Ražda posadim v stol v fuzbal kafiču z enim mikro EiNiš televizorjem in mu uidem na špancir. Ura je osma zvečer. Mesto je popolnoma izumrlo. In se v zadnjih devetih letih ni spremenilo nič (vsaj center). Potem je fuzbal. Egipčani nabrišejo Alžirce štiri-nič, sudija nije muško pa jim zapovrh izključi tri junake zelenih ravnin. Odseka jim muda brez anestezije. Na sončni strani EiNiš televizorja zavlada tišina, ni nekega pravega vzdušja. Ko se peljeva nazaj ni nikjer videti nobenih žensk. Dr. Ražd pravi, da sem vsega kriv jaz. Zaželim mu lahko noč. Jutri mu bom moral pustiti zmagati v šahu.

Kje je spet ta Erjavc, majkumu dezertersku!?

PS

Avtoček: avtor je Samo.

Samo eden je Samo.