OF WINNERS AND LOOSERS

Moj prijatelj Jean-Paul Chretien iz Pariza je lastnik velike oglaševalske agencije s hecnim imenom Drugje-drugače. Firma ima sedež v centru mesta na aveniji Foch 69 in šteje 65 zaposlenih. Njene stranke so Heinoken, Yomaha, Nitrosoft in podobne kleptokracije. Resne stranke. Jean-Paul dela od zore do mraka, 14 ur dnevno, tudi ob sobotah. Ima šest otrok s tremi ženskami. Čez kakih deset let, ko jih bo dopolnil sedemdeset, se bo upokojil. Zadovoljno se bo lahko naslonil nazaj, užival v pogledu na doseženo in počakal na prvi infarkt. Jean-Paul je zmagovalec. Luzer sem jaz, ki se zbudim ob poldne in do treh zbiram pogum, da bi začel z izvajanjem aktivnosti, ki se jim evfemistično reče delo, da bi ob štirih ugotovil (ne prvič), da mi danes ne gre in bi ob petih definitivno vrgel puško v koruzo.

V resnici je tako, da je bil danes za dr. Ražda dan potem in indirektno zame tudi. Vstal je ob petih (super) in potem v samih gatah šentaje (je imel predvčerajšnjim žehto) vlekel svoj viseči vrt (trebuh) po dvorišču. Za zajtrk si je v kuskusjeri sparil dva fileta neke vietnamske ribe. Sem najprej mislil, da gre za nilskega ostriža in me je skoraj fršlok. Saj ste gledali Darwin’s Nightmare? Zdaj je na kuskusjeri armada tečnih djanetskih muh, tudi vse tiste, ki sem jih z arabsko zvijačnostjo in balkanskimi metodami prepričal, da je pri sosedu boljši žur. Tako bo tudi ostalo do začetka naslednjega meseca. Cel dan ni bilo interneta, ker je klecnil lokalni web-pimp. Prišel je zidar po libelo. Potem je prišel Bašir voščit dober dan in se pozanimat o zdravju. Potem je dr. Ražd zakurblal yoto. Potem jo je spet ugasnil. Jaz lačen. Ob šestih naj bi šla na večerjo, ki je bila prestavljena na osmo. Čez cel In Abarbar peš. Ponosni starci so se ravno vračali s ta glavne božje telovadbe v tednu, meni nerodno. Ziher so vsi vedeli, da je dr. Ražd v žaru navijanja včeraj bleknil »jebenti boga!«, nakar se je komplet ekipa še hip prej najhujših fuzbal huliganov unisono obrnila  in kot čreda splašenih terciark siknila »šššššt«. To je zdaj jeba: jaz amerikanerski špijon, moj pajdaš pa bogokletec. Večerjali smo pri Kalinki, napol Rusinji in napol Alžirki, njenemu partnerju Žilu, upokojencu tujske ali domače legije in eni dami iz prestolnice, ki v Djanetu poučuje Mongole ali nekaj takega. Pa to bi bilo še v Ljubljani sumljivo, tam sploh. Na krožnik je padla četrtinka paradajza s čebulo in motornim oljem, povožen pšanc s fižoleti iz UsAid konzerve, za grand finale pa brauniji s specialnim prelivom (miks zmletih mandljev in kondenziranega mleka, iz zmrzovalnika za konsistenco). Zelo ukjusno. Breja psica Miša nas je gledala z velikimi, žalostnimi očmi. Kje si, dr. Ivačić!

Tako, zdaj ždim pred ekranom, potem ko sem se na internetu prepričal, da še vedno obstajam in čakam, da me zatrokirana peristaltika spusti spat. Shakira in Chekira se še vedno skrivata v grmovju.