Fičko na sliki se imenuje Yota katrvendis gonfle, za staromodne prijatelje chameau japonais. Njen krasni novi srečni lastnik se imenuje Ružd tužne oči. Ružd je že slišal za človeško ribico in me je danes za zajtrk vprašal, če to jemo. Osramočeno sem spustil pogled na krožnik s koščkom prastare bagete in kakcem plesnive marmelade in rekel, da samo, če je preživetje v igri. Pa še potem na licu mesta izdihnemo od sramote. Ružd je z neta pobral tudi informacijo, da imamo pri nas mnogo temnih gozdov in podzemnih jam, kamor se lahko zateče ranjena pesniška duša in že je čisto nakurjen na Slovenijo. Prihaja na obisk, pravi.
Do takrat mi je pa v tolažbo, da je sin šefa federalne Securitate, ki drži vse niti in sekire v rokah, tako da don’t fuck with me, I know some serious people.
Imam to čast, da Ružda učim voziti po pesku. Takoj za našo dislocirano enoto mesteca Djanet, četrtjo In Abarbar
je strm hrib sipkega peska, kjer vsi bodoči desert-diverji polagajo zrelostni izpit. Kdor spelje čez vrh je amenokal (poglavar). Jaz še nisem amenokal, ker mi je kripa škripnila (tipično) točno en meter pod vrhom. Bo pa jutri bolje. V glavnem, yota je svojega denarja vredna. Če hočeš pretakniti v rikverc, se moraš najprej malce naprej zapeljati, sicer ne gre, tako da bohnedej parkirati preblizu kakega zidu. Sploh je pretikanje precejšen problem: v štirikolesni pogon gre ali pa tudi ne, za vklop reduktorja pa je priporočljivo biti Krpan. Ražd je v bistvu vsaj tako dober/slab šofer, kot sem jaz, samo samozavesti mu manjka. Pa mogoče je malo preveč grob s svojo zlajhano japonko. Zato najine učne ure izgledajo tako:
“Na izi Ražd, nežno, pa s filingom, kot bi božal ljubljeno žensko, recimo Nicole Kidman, z mehkim mezinčkom v prvo, z dvema prstoma v drugo in tako naprej, dokler nežno ne fliknemo v peto, v klanec jo gonimo, po hribu dol spustimo, da odjezdi, kamor hoče, če nam pa slučajno obtiči v pesku, je ne turiramo kot mutav Avar, temveč jo s filingom zguncam ven iz jačke. Naj ti bo tvoja yota kot tvoja soproga…”
Ražd začne nemudoma deliti klofute po zraku, in to sredi kočljivega odseka med granitnimi balvani. Jaz uvidim napako in rečem:
“Ali Mama.” In za vsak slučaj takoj navržem še Ali Tata. Pa Ali Baba.
…kar nas nemudoma pripelje do naslednjega pošta
No comments:
Post a Comment
Note: Only a member of this blog may post a comment.