SAINT PRIVAT

Saint Privat (zaselek v okolici mesta Beziers)

V hiši smo trije možakarji srednjih let. Eden se je iz prestolnice Alžir in iz fino podprte družine umaknil sem, ker so ga zapustili žena, mama in vsi dobri duhovi. A tata šef alžirske Udbe. Zdaj dneve preleži na kavču, se igra s svojim iMacom, krizira, depresira, melanholira in kar je še takega. Drugi, lastnik hiše, je ravno končal sezono prevažanja razvajenih italijanskih kozmoporitk po belli puščavi in komaj čaka, da se vrne v naročje rasistične mamke Evrope, ki še vode ne sekretu ne zna več potegniti za sabo. Tretji sem jaz, o katerem pa spet ne kaže izgubljati besed. Razen morda, da je letalo, ki me je odvrglo na ta kontinent, moralo po vzletu z milanske Malpense na brzaka obrniti nazaj, ker se vrata niso dobro zaprla. Zalepili smo jih z aero selotejpom, kar nas je zaprlo for good. Zelo pomirjujoče, kot izjava famoznega imunologa Ihana, ki zaviha rokav in se brez razmišljanja pusti cepiti proti prašičji gripi, za katero se kmalu zatem izkaže, da so vse te silne teorije zarote morda le špička ledene gore. Nič čudnega, da model na vsako fotki bolj shirano zgleda. Ampak pokasiral je pa le. Ah, ti verniki in malikovalci.

Skratka, mi smo krasen trio v hiši in v deželi, kjer vse laufa, čeprav ne funkcionira nič. Vrata se ne zapirajo, plin v kuhinji nam debelo pušča, tako da je prepih zelo dobrodošel, voda je ali pa ni in če je, ti fensi pipa od tuša ostane v roki. Vtikači ne delajo, WC kotliček je, ampak v okvari, štedilnik turškega proizvajalca Ulubaş bi se pravzaprav moral imenovati skopušnik ali pa škrtnik, ker tako silno nerad dovoljuje izgorevanje plina, v pečici pa sploh ne. Kuhinjska miza bo šele jutri popolnoma razpadla. Sosedove mačke nam kradejo hrano. Po potrebi so tudi vegetarjanke. Imamo fantastično satelitsko anteno in super skrekani dekoder, ki lovi 2000 kanalov in bombastičen stereo iz Nigerije. Edino kabli so slabi, pa se nič ne vidi oziroma sliši. Hladilnik dela, pralni stroj tudi in internet – ultrapasni širokosteznik – je brz kot raketa. Celo wireless sem nekako uspel konfigurirati (ne me vprašat kako), v deželi, v kateri figuralika ni baš nek hit. Toliko o civilizacijskih dosežkih, ki zares nekaj štejejo.

Zdaj pa ključno vprašanje: kaj je v bistvu življenja?

Kot ljubitelski modrec lahko zatrdim sledeče: odvisno koga vprašaš. Nikarte pa se glede tega ne skušajmo informirati na občini ali na kakem drugem od milijarde neobhodnih uradov: vprašanje vam bodo zaračunali. Na odgovor se boste načakali. Tačas pa malo geografije.

Zašiljena gora na horizontu desno od centra se imenuje Mt. Tiska, okularni smerokaz za tiste, ki se peljejo obljubljeni deželi Niger v objem.

Na jug, Bruder, na jug.