IZ BESTIARIJA POSTKAPITALIZMA

Postkapitulizem naj bi bil tisti s človeškim obrazom, se pravi tisti, ki pride potem, ko se odpre Zemlja in pogoltne tajkune, duhovne, politikante in ostalo brozgo. Veselo na delo: kako na brzaka obogateti in pri tem ohraniti obraz? Namig 1: najprej se peljemo nekaj sto milj, oziroma dokler ne pozabimo kdo, čemu in kako dolgo še.

Namig 2: Ko je to urejeno, izberemo že obstoječi, po možnosti diskontinuirani produkt. Zakaj bi namreč ustvarjali nove, ko pa je že realno eksistirajočega šrota preveč? Če bi si radi odrezali rezino danes tako popularne (le zakaj?) zdraviliške pogače denimo, izberemo termalni bazen.

Zaradi svoje marginalizirane situacije zna biti ta onesnažen,

zato v najžlahtnejši multitasking maniri optiramo za zdrav duh v zdravem telesu z elementi maničnega higienitisa ter superbrain joge in (namig 3) izlužimo bazena onesnaženo vodo v neusmiljene pušče žrelo. Pri tem ne izbiramo niti sredstev niti metod:

Naslednje gredo po isti poti vse usedline in ostala nesnaga.

Ko je za nami tudi skrupulozno praskanje in ščetkanje, zopet spustimo v rejuvenirani bazen friško vodo. Medtem ko se ta veselo nateka lahko brž krenemo v eksploatacijo. Ko je mera polna, sledi še tehnična vizita, ki je v eri zrelega postkapitulizma zopet relativno preprosta nevščečnost, nakar preostane, da v stilu Martina Odstrela simbolično poveslamo z ekstremitetami (opcijski namig),

se zadovoljno zleknemo in sprostiiiimo,

ter počakamo, da prihijeni Žarko Petak in dobi pazi metak Slavko.

SMO ZDAJ SREČNI?

Varno je prtrditi. Ne toliko zaradi plezanja in naprezanja, kot zaradi vedut, ki se odpirajo in pak smradu, ki je ostal tam daleč zadaj. Cona tisočerih težavic in stresov je za mano, globoko sem že zakorakal v območje, kjer je evergrin hit dilema vprašanje ali ima brutalno dehidrirana rastlinica, na katero milostno spustim curek demeter-urina, kakršnokoli korist od tega, ali denimo čez deset dni bujno ozeleni ali ima narava pač svoj red in prav in so moji velikodušni darovi za nič? Čeprav po tednih obiskov, čakanja in mencanja, pa tudi upravičenih zadržkov (oh, Tiznit, mesto premnogih kulinaričnih dobrot!), ni bilo lahko prešteti zalog in narediti reza, je pot že nekaj časa odprta na vse strani. Misli bruhajo skozi razpoke v laseh, v ušesih brni zvok krvotoka. Jutra so hladna. Paco leži na soncu in si greje rit. Polt je izsušena, oči rahlo ščemijo, sintetika se ponoči iskri od statične elektrike.

Anekdota: previdno cikcakam skozi neznano puščo, da bi se prilepil na znano GPS točko in že prevoženo ruto, ko tam samotna figura. Plaho pomaha, pomaham nazaj in pičim dalje. Nato le ustavim. Človeku (Salim, na desni) je crknil štarter na njegovi santani. Ok, ga potegnemo, da zakreha v življenje in zapelje na vzpetino (levo zadaj), od koder mu bo gravitacija omogočala štart po želji, ko ugotovim, da iz dovodne cevke za gorivo veselo šprica nafta. Kdo bi vedel, koliko časa že? Poduk: pomagaj drugim in pomagal boš tudi sebi. S Salimom urediva še moj depanaž, sledi čaj, previdna debata o novemberskih nemirih v Laayounu in hiter odhod. Hočem globlje v puščavo. V lov za brezkrajnimi horizonti. Preden se to udejani, srečam še v vseh pogledih uglajenega gospoda s pomočnikom, s katerim si razdelim večerjo in tabor.

Gospod ima štiri yote model 45 aka la reine de desert in veliko kamel. Tiste z vžganim znakom 10 in piko nad ničlo na zadnji nogi so njegove. Ampak tam, kamor grem jaz je kamel bolj malo.

Še sledi je bolj malo. Ali pa so stare. Ali pa grejo v napačno smer.

Zato pa je toliko več vetra,

ki se zdaj, ko je klima na tem koncu Sahare najbolj ugodna, zvečer poleže kot jadranski maestral, da na človeka z vso težo, kot državna uprava RS, sede tišina. In je čas za sprehod hišnega (hahaha) ljubimca, pa za plahe čudeže prirode plodov,

pa za malo kramljanje in posedanje ob tabornem ognjiču.

Ali smo zdaj Srečni? Pa veš, da smo.

HASSAN DORF

Hassan (Dorf je nadimek) je unikat. Delal je na eni od ribiških ladij, ki operirajo iz Agadirja, najbolj evropeiziranega maroškega mesta. Kot strojnik. Po dvajsetih letih se je naveličal moče, garanja, nemogočih ur in šefov in je šel na svoje. V siromašnem mestecu Aurir, trinajst km severno od Agadirja se je namenil odpreti mehanično delavnico. Zadeve se je lotil metodično: teren je že imel, sledila je dekoracija fasade, izdelava reklamne table za novonastajajoče podjetje, potem bo pa že kako.

In ker bog je tudi za tiste, ki ne verujejo, so se v trenutku, ko je bila tabla uspešno obešena, mimo pripeljali trije Nemci s pokašljujočimi kamioni. Ko so ugotovili, da je za fasado samo prazna parcela, jih je Hassanov zrelaksirani šarm že uročil. Zahodnjak si med potovanjem po Maroku (in nasploh po severni Afriki) namreč najbolj želi, da ga domorodci pustijo vsaj malo na miru, pa da ga ne skušajo permanentno ocolati, ofrnažiti, opehariti, izmolzti in za konec reklamirati še regresa in 13-e plače. Hassan, ki je tudi malo filozofa (kdor ne hiti, varčuje ...), to ve. Tak se je pač rodil, ali kaj. Od samega začetka njegove nove kariere se je tako vzpostavil vzorec, ki funkcionira odlično: popotniki se med potjo na jug, med vrnitvijo ali pa najraje obakrat varno sparkirajo na Hassanovem dog-friendly dvorišču

in si ga vzamejo maksimalno na izi. Medtem, ko večeri minevajo v prijetno namešani družbi bratov in sester po asfaltu, lokalnih posebnežev in evropejskih ekspatriatov, njihove romske korete dobivajo strokovno pomoč, face-lift in nadgradnjo. Ljudje ostanejo tedne. In kdor ne tečnari in priganja, je na koncu vsega tega presenečen, včasih celo šokiran nad izjemno ugodno ceno. Še posebej, če se upošteva zastonj kampiranje, vodo, pokrite bivalne pritikline in brezplačen, neizčrpen vir vseh sort informacij.

Zmagovalni recept, ki sploh ni recept. Je Hassanov način življenja, ki umirjeno plava med skromnostjo, carpe diem in vsakemu svoje. Medtem, ko tvoja kripa prede v ekspertnih rokah (možna, celo zaželjena je sicer soudeležba pri remontu), ti lepo in brez stresa odkrivaš krasote velikega Atlasa, ki se med Assaouiro in Agadirjem priklanja Atlantiku. Recimo la Vallee du paradise.

Ko sem jo nekega poznega popoldneva uzrl, sem se takoj naslednjega dne namenil na celodnevno kopanje s piknikom, a glej ga šmenta, čez noč je spet lilo in zjutraj se je krotka, bistra gorska rečica spremenila v krvavo furijo, ki je celo junaškemu Đukcu nagnala strah v kosti.

Ampak potem človek namesto kravlanja odkrije alpinistične žabice

pa čare pravega amluja (zdrobljeni mandlji, gorski med, arganovo olje), se nadiha svežega zraka in se pozabava s špasnimi lokalci. Doma pa te pod večer čaka večerni izdelek ekspertne francoske kuhalnice in potem zabava na dvorišču ali pod krošnjo kakega čilega drevesa. Tudi če te jug vleče kot kvadriga splašenih žrebcev, je težko oditi. Na vsak način ne, preden se v stilu naših ljubih štirinožnih bio alarmnih naprav, ne markira stene dvorišča.

DOBRODUŠNI OČALAR

Štart v Afriko je bil silno moker. Ubogi Fatman, ki so ga meseci remontov in čakanja pošteno naglodali, je v silnih nalivih puščal na vseh koncih in krajih. Čez releje in ostale delikatese je lila voda kot za stavo in to se seveda ni moglo dobro končati. Ampak hej, Fatman se pelje tudi s prekuhano in scvrto elektriko. Natančen pregled je pokazal, da pušča vse okoli oči, zadaj na tilniku in za ušesi. Celo naglavna čakra je imela razpoko. Nekaj dni sonca in švica kasneje je Fatman dobil debelo porcijo poliuretanskega sillycona. Zdaj je še lepši, kot je bil.

 

 

Prijazni očalar. Je tudi čisto prijazno zakrehal, ko sem mu zamenjal ocvrtke s svežimi varovalkami. Uf. Še enkrat se sreča  mi je nasmehnila. Nakarci še toinpodobno.

Črni fleki na plaži niso sedimenti Rotterdamskih kanalov, to so fino mleti črni biseri Karibskega morja.

Lokacija je turistom-kamperistom strogo prepovedana, a le v metežu poletne sezone. Pozimi te še pes ne povoha. Bajka. Čeprav v globalu kajpak ni vse tako enoznačno: eni se imajo kar fino,

medtem ko drugim trda prede.

Zmerno me muči sledeče vprašanje: zakaj so tam, kjer je narava đazno debest, ljudje malo čudni? Nestrokovno vprašanje.

BITI REVEN V AFRIKI

Resen projekt, samo za sladokusce. Naj nas namesto ad hoc subjektive vpeljejo skrbno nanizana dejstva: krepka vipavska večerja, zalita s fulminantnim rdečim, krepko čez mero okusa ministra Allahu Keberja. Za antidot mnogo požirkov žlahtne hubeljščice, pa šest rezin pumpernickel kruha z liberalnimi rezinami domačega šalama. Trije večurni počitki na različnih areah di servizio, nekaj malega krepčilnih pijač za uravnilovko črevasto zaštopani avtocesti mimo Firenz. Foccaccia alla puttanesca na dverih pristanišča Livorno. Črna rižota, špageti di gamberi (congelati), štirje tramezzini, dva capuccina s pastino alla crema di marsiglia. Olivica tu, na soncu posušena feta paradižnika tam. Strašno hvala mamma Italia. Čeprav te je burleskonizem sflodral v nulo, so tvoje pokrite tržnice še vedno svetovne. Za oženit. Dva mokra dneva na robu kontejnerskih hribov sta bila lubrificirana z buteljko terana in zadnjima dvema litrcama Gorazdove božanske rinfuze, ki žal ne potuje rada in je pač najboljša franko klet. Za pripravo ne sivo realnost širnega sveta pa nekaj frakeljčkov sicilijanske žlobudre v betuli, izgubljeni med škveri in avtocestnimi izvozi.

Kdove zakaj tu pomislim na jajčnike sosede Štempiharjeve, ki sem jih sanjal vsako noč prejšnjega tisočletja, ko smo z družino še živeli v Kamniku, nedaleč od tovarne črnega smodnika in ostalih dinamitov. Ekola, pod točko dva se ne morem izogniti artistični podobici z delovnim naslovom »kdor visoko pleza, daleč pride«.

Pa maj drim haus.

Pa evergrin slogan.

Nota bene drobni tisk: protagonisti-vojna, antagonisti-nevojna; lahko tudi obratno. Sledila sta dva dneva in pol na ladji s črnim finskim kruhom (ki ga je sponzoriral brat po mukah, Matej Huntunen), z olivami in vloženimi srčki artičok, s salsiccio al’ cacciatore in s parmiđano ređanom, gorgonzolo al’ mascarpone, vitlofom, sadjem, v žlahtno žganico vloženimi pasiranimi borovničkami in ostalimi litrcami. Klima – interna: sahelska, eksterna: dež. Touchdown. Novo pristanišče 50 km vzhodno od bordela Tanger. Zelo evropsko, s full vehicle scannerjem in vsem tem. Od letos dalje je v igri carinska unija s koker nami. Mislil sem, da to pomeni ukinitev carin in s tem nižje cene dobrin široke potrošnje. Jok brate, velja zaenkrat očitno zgolj za kralja. Čaki malo, a ni za kralja bilo že prej vse đabe??? Dež bibličen. Dež, ki ga neobstoječa kanalizacija kraljevine Marruecos enostavno ne zmore pogoltniti. Dež, ki odnaša ceste, mostove, ljudi in vero v najmodernejšo monoteistično religijo.

Dve noči na robu prestolnice kraljevine Rabat, kjer se dobi neke vize, v osrčju sedeža kraljeve žendarmerije, ki je istočasno (menda ne po naključju) osrčje kurbarije, alkohola in vsakršnega razvrata

As good as it gets, bi rekel Robert de Niro, fen benda Bananarama. (Legenda o tem, kako je mož, narajcan od refrena “Robert de Niro is waiting”, častil večerjo mičnim bananaramkam, je legendarna). Res verigud. Čez dan služba kralju, ponoči pa raspaljotka na kvadrat. Huronski krulež in bruhanje, škrtanje menjalnikov in ajeto speljevanje krehajočih vozil. Jalova sperma, lepljivi žmoht uličic, ki izginjajo v oceanskih nebulozah. Folk tu še vedno ne zna piti. Ampak trudijo se pa po najboljših silah. V jutranji zori, med prvo in drugo molitvijo, popoln obrat. B stran iste plošče – poskočni đogerji, fitness, domovina in bog… Doslej sploh nisem opazil, morda je dejansko novost: vedno več ljudi ima od klanjanja žulj na čelu! Morda že obstajajo plastični kirurgi, ki ti naploznejo en tak alahov žulj na čelo. Sem mislil, da je to ekskluziva jeruzalemskih Butnskalarjev. Zadnjič sem med letom iz New Yoka imel čast opazovati eno tako kreaturo s črno škatlico na garmulki in na možganski čebuli, ki si je usnjen jermen okrog mlahastega bicepsa zadrgovala. Frfotajoči zulufiči, živčno mrmranje, pa vse tiste bolane cape in potem dobro uro blokada moškega sekreta, ker se je mojzesu zdelo, da je to fakat Zid objokovanja. Da devetih pamžev ne omenjam, besne mame rodilje pa sploh raje ne. Božje ljudstvo. No prosim lepo, verski fanatiki tega sveta, združite se vendar. Kje smo ostali? Kraljevina, alah, Jimi Hendrix. Slednji se je tu, kamor nas je naplaknila sentimentalna usoda, nekje v prejšnjem tisočletju tri dni zadeval z riffskim kifom, sa pogledom na more in na razpadajočo portugalsko utrdbo Mogador. Ufff. Star wars stari.

Pa da maroških jurčekov ne zignoriram, ki so mimogrede padli z neba. Vizualno malce drugačni od naših, okus za spoznanje bolj plehek, a vendar glej – še smo živi, živi dokaz užitnosti.

Za grand finale pa something I forgot: La pula penitenziaria dietro le quinte. Ali zaporniški kapsi - zaodrje.

Bruhaha, a še vedno šlepajo politične ujetnike z Elbe in Sv. Helene na mainland ali kaj?

Kaj je pa pri vas kaj novega? A mate v tut dež, pa žolč v jetrih?

SIN TITULO

Sicer smo že v deželi kratkohlačih pajacev in zadekanih pingvink, ampak moram malo kaljega Alfijota pohecat. Modelu je v resnici ime Alfonz, ampak vsi, razen ženke, ga ljubkovalno kličemo Alfijo in Omegijo. Alfijo je tiste vrste človek, ki hoče biti vedno in povsod ta glavni samec, tudi ko nihče ne dirka z njim. Torej, guarda bene Alfijo:

Ma mam rad barke Alfijo, pa tudi če gre za Einmann Yolle iz leta devetnajststodvajset s full batten jadri iz nonotovih prdobrank (guardapedos).

Ali pa tale brod na krotki reki Spree,

retro domek v mehurju novonastale soseske za jupije sa pogledom na more. Oh, domek, moj je adijo, a ga ni hudič od šerifa Janko Vić-Rudnika tri dni po mojem odhodu dokončno odtujil, šmrc. Po dekadi skvotanja so me fuknli na cesto, skratka. Zdaj sem pa res beskućnik, napol gnil kamionet je vse kar mi je revi v življenju ostalo. But we will rise again: vrnem se s tole frendico od Katjuše in se sparkiram direkt Janko Vić-Rudniku pred mesno hišo.

S temle me bo pa moja kao druga frendica doktor Štela hrbet krila.

Še nam bo Janko kazačok tancal! Ouu-je!

MENGEŠKA MORNARICA NA STREHI SVETA

Klenemu planincu, ki je minuli vikend nič hudega sluteč osvojil vrh 1970 metrov visoke planine Zvoh, je prizor tik za izstopno postajo najvišje krvavške sedežnice gotovo vzel sapo. Sredi muhastih kodrčkov viskogorskega umetnega jezerca so v gromkem ritmu slovenskih šlagerjev poplesavale štiri rasne jadrnice. Glasbeno kuliso so občasno prekinjali zvočni signali, zagonetno mahanje z raznobarvnimi zastavicami in obvestila nekakšne žirije, ki je laikom ne preveč razumljivo orkestrirala 1. jadralno regato za pokal Costelle. Da ne gre za privid, je vrlega gorjana prepričala šele četica plečatih domačinov z nekaj sto metrov niže ležečih planšarij, ki jim kljub liberalnim dozam avtohtonih osvežilnih napitkov na bazi hmelja, grozdja, borovničk ali materine dušice gravitacija ni delala nobenih težav. Vonj fatamorgane je zakuhala peščica zanesenjakov iz Navtičnega Kluba Norik. Neke tople poletne noči je sredi labirinta hrvaških arhipelagov, lebdeča na airbagu že omenjenih osvežilnih napitkov, padla odločitev, da bo polovičnost Piranskega zaliva presežena z regato, ki ji na Balkanu in širše ni para. Kar je spust Dava Karničarja z Everesta za svet smučarije, bo Florjanova regata za jadranje. Tako je tudi bilo.

S pomočjo sponzorjev, RTC Krvavec in gajstne družine, ki vodi planšarijo PrFlorjan, je bil veledogodek postavljen na akumulacijsko zajetje , ki sicer služi umetnemu zasneževanju krvavških strmin in ki vodo dobiva iz struge dober kilometer niže ležeče reke Kokre. Tekmovanje se je v meglenih koprenah in nestanovitnih sapah odvilo po pravilih Match-race regat. Uvodna dva kroga dvobojev sta šestnajsterico prijavljenih tekmovalcev zdestilirala na četverico polfinalistov, ki so se v odločilne dvoboje podali dan kasneje. Medij za dosego nesmrtne slave so bile monotipne jadrnice Mini 12 – verne replike regatnih bolidov, ki so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja borili za sloviti Americas Cup. S pomebno razliko, da so replike dvanajstkrat manjše od originalov, odtod Mini 12. Jadrnice, ki tehtajo le kakih stopetdeset kilogramov, in terjajo temu ustrezno filigransko vodenje, so za svojo velikost presenetljivo hitre, saj ob ugodnih vremenskih pogojih dosegajo hitrosti do 6,5 vozla. Letos si je flota, ki je zlagoma narasla na dobrih štirideset jadrnic, pri Jadralni Zvezi Slovenije izborila status uradnega monotipnega razreda. Tekmovanja potekajo od leta 1994, od leta 2006 pa se najboljši merijo na izredno kompetitivnih državnih prvenstvih. O zmagovalcu odloča serija petih regat, ki potekajo na različnih sladkovodnih telesih naše lepe domovine, pove France Najdič, organizacijski začetnik in najstarejši prvak klase Mini 12, ki ima pod okriljem JK Bohinj prav tam tudi svoj domicil.

Nedelja je prinesla več megle in manj vetra. So pa svojo vitalnost pokazali organizatorji, ki so program prejšnjega dne inventivno nadgradili z duhovitim, nevsiljivim in primerno artikuliranim moderatorjem, ki je posrečeno polnil luknje med enim in drugim refulom. Mimogrede, reful je tista beseda, ki kontinentalne jadralce loči od primorskih: izvorno italijanskin refolo (sunek vetra), prvi naglašujejo na u, drugi pa na e, kot se zagre. Čeprav je predvideni helikopterski spektakel zaradi megle odpadel, sta za dodano vrednost poskrbela višinska skakalca v vodo Jan Vončina iz Idrije in Jernej Klinar z Jesenic. Z betonskega stolpa, ki s svojo protipezo preprečuje, da bi zgornja postaja dvosedežnice omahnila v globino, sta se pognala v ledenico in pri tem izvedla lastovko, vzvratni salto, leteči salto in spektakularni skok »rit na ploh«.

Medtem so se četrtfinalisti dajali za lovoriko regate Costella. Multitalent Jani Pogačnik je v malem finalu po hudem boju premagal Stanislava Kraglja, v finalu pa sta se pomerila Marko Kavs, lanskoletni državni prvak in pa Janez Zajc. Prvi je izstopal z elegantnim zenbudističnim slogom, z večno cigareto namesto vetrokaza v roki, ki se je v vetrovni loteriji izkazala za magično orožje. Drugi je bil v danih razmerah morda za odtenek preveč atletsko nastrojen. Kljub temu se je finale v dramatičnem fotofinišu končal z rezultatom 2:1.

Po zagotovilih pristojnih oseb ponovitev prve visokogorske regate pri nas zanesljivo sledi.

VMES JE BILA AMERIKKKA

Dežela premnogih produktov (omembe nevrednih).

Nataknite mi burko.

Da ne gledam več te burke, amen.