Friday, January 21, 2011

MALA ANTICIPACIJA

V bistvu je to skok v prihodnost, oziroma back to the future, ampak tempo modernega spletnega življenja zahteva, da po vojaško korakamo v ritmu z ostalimi sotrpini, zato (preden mrknem za 2 tedna z neta) tale mikro raport:

1. Težko je bilo za sabo pustiti mrko mačeho Dakhlo, saj je bilo druženje z dvema Angležema, ki sta potem, ko so otroci odfrleli, prodala vse, od RAF kupila avtobus znamke renolt in se zelo na izi, hudo kvalitetno podala v širni svet. Strašno sta bila hvaležna, ko sem jima izdal tajno lokacijo, na kateri grešnik g. Doums razpečuje alkoholne napitke. Nakar smo liberalno nazdravljali naši sreči, preklinjali najbolj totalitarno državo na kugli zemaljski - namreč Združeno Kraljestvo Velike Britanije in domišljijsko potovali po zadnjih kotičkih, kjer se človek tam pri njih še lahko počuti človek (Charley’s Inn na koncu 6 km kolovoza, nedaleč ne preblizu mesta Nowich, doma varjeni žlahtni angleški pale ale (pejl ejl), pa poceni, kakor tudi zastonj kampiranje, ki je sicer v VB preprovedano). Hja, smo imeli solze v očeh (tudi Paco), ko je prišel na obisk DJ Plankton in je bilo treba modela peljati na špancir v puščavo :)

Next stop, javni tuš, na katerem z velikimi modrimi črkami piše:

Jaz tepko sem pa vsa ta leta mislil, da je to dobronameren nasvet “ne pozabite, da voda ni pitna” (namreč res ni pitna, je pa topla in baje zdravilna), ampak ne, me poduči DJ Plankton, napis pomeni ne pozabite napitnine, mislim je spodaj desno tudi angleški prevod, toliko o moji klecajoči inteligenci. Kakorkoli, dobro smo se oprali, obrili in ožehtali tiste ene gate, ki nam še visijo s koščene riti, nato pa naprej, na plažo mojih sanj (haha), na kateri ob zori iz daljave slišiš vojaško budnico (v bližini je vojašnica s polkovnikovo rezidenco) s trobento, kot v slabem amer filmu, kjer zdaj čakamo, da bo oseka in da napademo gigantske pedoče.

Sledi obisk znamenite sebhe Imlili, ki je poleg milega imena našpikana z minami in čudežnimi, med sabo povezanimi  ribniki, s popolnoma nemogoče slano vodo, v kateri pa so ortodoksno sledeč Darwinovi odprtokodni doktrini kljub temu preživele fleksibilne in temu primerno napadalne ribice.


Priznam, se malo slabo vidi, ma so hitre kot blisk, ko se po petih letih čakanja spet pojavi nek turist s hlebcem starega kruha. To si mi McDolanc Zemljani težko predstavljamo. Ampak dajmo vseeno poskusiti … Ali pa si predstavljajmo vsaj klopa, ki tri leta čaka obešen na preklo, da se mu podšeta ena okroglolična mladenka in da se vrže nanjo in buhnedej, da fali in se do ramen zakoplje vanjo in cuca in vleče in ves ta čas diha skozi rit.

Vita da cani!

Ok, oseka je tu, DJ plankton je lačen, jaz tudi, slišimo čez dva tedna.




1 comment:

Note: Only a member of this blog may post a comment.