IZ BESTIARIJA POSTKAPITALIZMA

Postkapitulizem naj bi bil tisti s človeškim obrazom, se pravi tisti, ki pride potem, ko se odpre Zemlja in pogoltne tajkune, duhovne, politikante in ostalo brozgo. Veselo na delo: kako na brzaka obogateti in pri tem ohraniti obraz? Namig 1: najprej se peljemo nekaj sto milj, oziroma dokler ne pozabimo kdo, čemu in kako dolgo še.

Namig 2: Ko je to urejeno, izberemo že obstoječi, po možnosti diskontinuirani produkt. Zakaj bi namreč ustvarjali nove, ko pa je že realno eksistirajočega šrota preveč? Če bi si radi odrezali rezino danes tako popularne (le zakaj?) zdraviliške pogače denimo, izberemo termalni bazen.

Zaradi svoje marginalizirane situacije zna biti ta onesnažen,

zato v najžlahtnejši multitasking maniri optiramo za zdrav duh v zdravem telesu z elementi maničnega higienitisa ter superbrain joge in (namig 3) izlužimo bazena onesnaženo vodo v neusmiljene pušče žrelo. Pri tem ne izbiramo niti sredstev niti metod:

Naslednje gredo po isti poti vse usedline in ostala nesnaga.

Ko je za nami tudi skrupulozno praskanje in ščetkanje, zopet spustimo v rejuvenirani bazen friško vodo. Medtem ko se ta veselo nateka lahko brž krenemo v eksploatacijo. Ko je mera polna, sledi še tehnična vizita, ki je v eri zrelega postkapitulizma zopet relativno preprosta nevščečnost, nakar preostane, da v stilu Martina Odstrela simbolično poveslamo z ekstremitetami (opcijski namig),

se zadovoljno zleknemo in sprostiiiimo,

ter počakamo, da prihijeni Žarko Petak in dobi pazi metak Slavko.