Saturday, February 27, 2010

JE PILOT SPLJOH V LETALU

 

Optimist takoj prikima DA, je, na zadnjem sedežu drnjoha nacukan kot klada, čeprav niti ni pilot, temveč furman kočije brez vprege. Realist skomigne, da letalo sploh ne obstaja in če že kdo, je pilot on sam, a žal ne pozna niti cilja, niti namena, niti trajanja potovanja - ali je nonstop polet, ali pa se ta vendarle enkrat konča. Pesimista zaenkrat pustimo pri miru, to znajo biti zelo depresivne osebe. Mene te dni z depresijo navdajata dve stvari. Prva je hitro se bližajoči mulud, profetov rođendan, ki lokalno armado mutirajočih mladcev hujska v vedno daljše kantate – nekje med navijanjem v zadnjih minutah podaljška in hokejskim kruležem pod Mežaklo. Včeraj so ga denimo žgali do krepko čez polnoč, vse dokler se iz unforgiving pustinje ni prerano vrnilo prase dr. Ražd, se pravi druga stvar, ki mi fura depro. Celo mutanti so kot bi odrezal nehali krakati. Prase je šlo direkt kozlat, jaz pa na sprehod. Klin se s klinom izbija. Ražd je celo noč sanjal in izmenoma tulil in cvilil in tulil, medtem koje mene pigalo od krohota. Zarana sem nato absolviral marš skozi razpotegnjeno djanetsko oazo, vse do izvira sladke vode pod starodavno trdnjavo na zahodnem bregu suhe reke. Tam so peli ptički, godli murnčki in so kvakale regice. Voda je bila res sladka, a še vedno pitna. Dokler ne potegne na korodiran akumulator, je vse še okej. Zrak je bil brej s protobibličnim mirom, prostata je bila hepi, spolni aparatus se je docela sprostil in se temu primerno odebelil. Chekira je bila tik na tem, da se požrtvovalno fukne iz grmovja,

ko mi je pot zaprečila postavna kraljica puščave in predme malomarno zadegala obdelan pleh ***???***,

kot češ, a je to tvoje, jebotepas? Brez težav sem se spomnil, da imam v mestu nujen sestanek. In res, čez kako uro sem s prazno čutarico omahnil na teraso osrednje djanetske kavarne, ki ima glede na državo gostiteljico in njen režim izredno prikladno ime: Scanner. Tu možaki od ranih jutranjih ur srebajo vodeno kavo, zobljajo slaščice zanimivega okusa in skenirajo konkurenco, t.j. pazijo, da ja ne bi kdo spohal kaj novega in si posledično umišljal, da je nekaj posebnega. Slovenija na kvadrat. Oči je veliko in pogledi so strogi. Civilisti skenirajo policaje, policaji vojake, vojaki špiclje in ti spet civiliste. Vsi skupaj skenirajo turiste in VSE to, se pravi lajf v svoji totaliteti, oziroma njeno keš particijo, skenira lokalna, pa tudi nadregionalna la mafia. Za red je poskrbljeno, psom vstop v mesto ni dovoljen. Dovoljene aktivnosti so shopping, prokreacija, lenarjenje, bolniška, delo le izjemoma (če ne povzroča večje škode). Najbolj zanimiva aktivnost – šoping ima to hibo, da artiklov ni veliko, pa še ti so zvečine subvencionirani. Kruh, mleko, moka, olje, cuker, riž in podobne bazičnosti so praktično zastonj. In potem se z njimi seveda dela kot svinja z mehom. Da o nafti ne govorim, tako je poceni, da jo še v slaščice malo našpricajo. Da grejo lažje po grlu. Skratka, sedim kako uro v centru Djaneta (djanet pomeni raj, djehenem pa pekel), potem pa ni druge, kot nazaj v ... tisto drugo. Tu je vse pod kontrolo. Ražd je zlomil lupilec za krompir, ko je skušal z njim odpreti konzervo kondenziranega mleka. Zdaj spi, je upehan. Mutirajoči mladci nažigajop svoje kantate. Jaz čakam, da bo noč, pa da grem lahko na aerodrom. V eni roki imam prtljago, v drugi pa dve roli najmočnejšega aero selotejpa, če bodo spet težave z zapiranjem vrat aviona.

Kdor visoko leti, nizko pade.

Thursday, February 25, 2010

IN ABARBAR

Luna se spet napihuje kot Zgago Jelenčić. Pomlad z jekleno pestjo tolče na dveri. Zvečer ni nič več frišno in zarana chilly, temveč se je ves čas mogoče sprehajati naokrog v kratkih rokavih. Vsaj če si švedski Črnogorec mojega kova. Tolpe gekonov so prilezle na plano - težki časi za muhe, mušice in komarje. Težko jim je tudi zato, ker jo je dr. Pig-of-the-Century Ražd podurhal v pustinjo, kjer bo eksperimentiral na turistih. Specifični vonj se sicer ne misli tako zlepa predati, ampak hej, končno spet vidim, kakšne barve je pravzaprav umivalno korito (bele), pa kakšne barve so ploščice v kopalnici (modre), pa smeti sem efikasno eliminiral. Smeti so tu itak nekaj posebnega. Biološke pridno odlagam na vogal naše hiše, pa jih pridno pobira sosed, ki ima veliko otrok in koz, ki producirajo toliko komposta, da je tudi vrt ves dehteč in bohoten. Za protiuslugo pušča luč pred svojo hišo prižgano in s tem pripseva, da štorasti bledoličnik skozi razfukan kanalizacijski pokrov ne štrbunkne v greznico. Prebivalci In Abarbara so zvečine nomadi, ki jih je ablast milom ili silom posedentarizirala. Vsaka družina je dobila prav mično tipsko hiško v t.im. sudanskem stilu, znotraj katerih imajo ti ljudje mnogo sob, ki so zvečine brez strehe nad glavo, pa pesek je po tleh, da se ne zgubi stik z vesoljem in mamko zemljo.

Sahara v srcu, tudi če med štirimi stenami. In Abarbarska mošeja me je začela iritirati. Že dober teden verska mladina cele večere napol skandira, napol poje basni iz korana, ki bi se jih dalo poenostavljeno sintetizirati v »saj smo vam rekli, da so psi umazane živali«. Sem jim namreč povedal za našo veliko afero. Ouuuu Barićevič ouuuuuuuuu! Tako. Ne bodo nas več mešali s Slovaki ali Čehi. Potem, ko jih bomo še na fuzbalu nabrisali, pa sploh. Ostale smeti se skuri. Vsaka hiša ima odrabljen bencinski sod, v katerem se individualno upepeli vse, kar gori. Kot izkušen jadralec in adept toksikologa Komata zakurim smeti izključno, ko veter piha PROČ od moje hiše. Žal so sosedje hitro poštekali princip in zdaj oni kurijo, ko je eolska situacija obratna. Sem sam proti vsem. Junak, ekstremni pisatelj, čeprav zlobni jeziki trdijo drugače. Ko se privalijo gosti oblaki dioksina in drugih delicij, se branim z navlaženim tagelmustom, v primeru hude krize pa si od varuhov demokracije sposodim tehniko imenovano waterboarding. Ta omogoča občutek utapljanja, čeprav se v resnici samo dušiš. Genialno. Glede vode, elektrike in interneta sem se že artikuliral. Danes mi je protiteroristična brigada odklopila še gsm. Jutri bo treba v mesto in salafistom poropotati po pultu. Imamo mi metode. Včeraj naj bi oddrvel v Tamanrasset s Tafo, ki je po poklicu leteči mehanik. Pokriva celo zahodno polovico Sahare in je temu ustrezno spoštovan. Sva se vse lepo zmenila, da grem zraven, da ne bo sam, potem je moral samo še k nekemu kolegu skočit, da mu eno malenkost pošraufa in to je bilo zadnje, kar sem videl ali slišal od njega. Jaz pa s spokanimi kufri kot Greta Garbo za Berlin. Zdaj razumem, kako je, ko ti tip spizdi po čike. Na samozavest to ne deluje spodbudno. Hej, ampak kateri kreten bi se hotel voziti 700 km čez puščavo s tipom, ki ima namesto senčnikov namontirana flatscreen monitorčka, tako da lahko med vožnjo gleda egipčanske filme v stereo soround all around dolby sistemu. In itak, doma je najlepše. Tak krasen mir je, vse čisto in sosedje ne kurijo več. In Abarbarska mošeja je arhitekturna perla. Plečnik bi bil zelen od zavisti. Fotk ni. Pa kaj. Sem menda ja dovolj plastično opisal. Ma dobro, ajde...




Sunday, February 21, 2010

ŠKANDALOZNO!

Na Zarnikovi v Ljubljani, nekje med Zavodom za zaposlovanje (v zapiranju) in bivšim zavetiščem za tehnološke presežke Molotow, je dobesedno čez noč iz tal pognala džamija ali mošeja. Ma kaj bi okolišili - mohamedanski center za indoktrinacijo je to!

In to full prevelik za našo malo deželico. Naši lepi kulturni krajini je bila s tem storjena nepopravljiva sila. Kaj bodo rekli civilizirani evropejci, ki skozi naše kraje potujejo na Hrvaško, na Kosovo in še dlje! Mošeja petkrat dnevno predvaja Na Golici, a ve se, da je to klic k njihovi tajni maši: dušmani spretno hlinijo, da so državljani in davkoplačevalci, defakto pa krvoločno nabijajo čelno naši sveti mamki zemlji. Petokolonaši dvigajo glavo. Recimo tale Janko Vić-Rudnik, se je našemil v samega sebe in po Hribarjevem nabrežju prodaja knjigo, ki napoveduje konec sveta in zraven družno s svojim fejk otrokom vpije:

Još malo, pa nestalo!”

Ni on totalen majmun: vedno in povsod je treba imeti drugi, če ne tretji poklic v rokavu.



Friday, February 19, 2010

COUP d'ETAT

Včeraj smo imeli malo južno državni udar. Novica me je doletela danes, iz smeri severno. Zdaj razumem, zakaj je včeraj zmanjkalo elektrike, danes pa vode. Ker smo vmes. Poleg tega me je včeraj poklicala ženska s številke 987. Sem vedel, da je nekaj uradnega, debelo pa sem pobuljil, ko sem ugotovil, da se pogovarjam z računalnikom, oz digitalnim mlinčkom za kavo. Pogovor je tekel o moji sim kartici. Kupil sem jo bil že dvojni mesec nazaj pri enih mrkih salafistih. Nakar sem bil propisno in brez odvečnih vprašanj fotokopiral moj potni list in fotokopijo nesel overovit na občino, kjer pogledajo tebe, pogledajo potni list, pogledajo fotokopijo in potem uradno izjavijo, da je kopija enaka originalu. Na občini sem bil mimogrede žrtev seksualnega mobinga. Uradnica je brez dober dan rekla, da sem ji všeč. Najprej sem malo zarjavel v fris, nakar so me nizke strasti premagale. A med nama železna rešetka … Skoraj sem že prekopal podzemni rov na drugo stran, ko me je čisto po naključju srečala Pamet. To potem človeku valjda vse dol pade. Torej pridno nazaj k salafistom, ki so vzeli overovljeno fotokopijo, pa moj denar, vstavili sim kartico v mojo dementno nokio in šestkrat vtipkali alahukeber. In zdaj me baba, oz. digitalni polavtomat pokliče in mi zateži, da kje je overovljena fotokopija, pa da naj se nemudoma zglasim pri najbližjem uradnem zastopniku gsm operaterja Djezzy, ki je čisto slučajno 400 km proč. Jaz ji malo sarkastično rečem, da osemsto kilometrov pa že ne mislim štopat samo zato, da bi se lahko še naprej z njo pogovarjal in tu sem naposled zaštekal, da ne govorim s tečno uradnico, temveč s kompjuterjem. Ker je zaštekal. In sicer takole: pisk – počakajte trenutek – pisk – vabimo vas, da se zglasite… – pisk – počakajte trenutek …

Finta je v tem, da so bile v Alžiriji leta 1991 demokratične volitve, na katerih je zmagala demokrščanska stranka, oziroma njena muslimanska inačica, kar pa Zahodu ni bilo všeč in je volitve v spregi z lokalno mafijo in vojsko razveljavil. Od takrat pa vse do danes veljajo v Alžiriji izredne razmere. Dodati moram, da gre občasno v luft kaka bomba in da so bile nekatere med njimi detonirane s pomočjo mobi kosca in mobi ščinkavca. Zato nas hunta vljudno naproša, da se vsi turisti in tenoristi pred detonacijo registriramo. Eto, normalni državljan te prelepe dežele bi bil kooperativen, jaz pa moram nekaj trmoglaviti in pametovati. In potem se še čuditi, ako nam vzamejo elektriko, pa vodo in ako se malo južno zgodi državni udar. Tam južno narod baje pleše in poje od veselja, sestradano deželo je bojda preplavil optimizem tipa Osama-Obama. Samo še tablo za management sreče bo treba poklepati.

Pa aviacijo malo pošlihtati.

Pa džabe pir za vse.

Hochachtungsvoll, vaš aviatičar.



Sunday, February 14, 2010

HIGHWAY TO HELL

You may wonder what happened to Shakira? It was like this: I was driving, she was toying with my yo-yo. We were kind of discussing David Cronenberg aesthetics, don't ask me why.

(The picture is ilustrative and not directly related to David or any of us).

Right in the moment when I was all set to see the inside of my eye sockets there came a loud bang. A pickup van full of Columbian snow didn't quite make the curve. Shakira was gone. Gone was also dr. Razhd's car but who gives a fart about that. Shakira was extinguished, just like that. It should be the other way around! I screamed Oh God, take me, not her! but the good White Lord was already trucking it's acquisition into the sunset.

I kept on screaming. Then Valerie Solanas sped by and hissed YOU stay here, WE go up! Nice. I was left behind like a green Iowa potato. That hurt. Still does. Now I cruise up&down one and only highway in this forsaken place and all I'm left with is a pair of lousy tits.

Lest we forget Chekira.

Yes, I know it's confusing.

Saturday, February 13, 2010

LEARNED PIG

V stilu lepega sončnega zahoda se življenje ljudi preveša v basen, tako v Eurupi kot v O’frki.  Dottoreju Raždu že nekaj dni ni lahko. Investiral je v pet steklenic nigerijskega Bonya. Bad timing. Vsi kompanjoni so out of town in zdaj jih mora v strahu, da mu dragocena tekočina ne bi izhlapela, polokati sam. Kar potegne za sabo menjavo bioritma: Ražd vstaja ob štirih in gre bruhat, potem še enkrat ob šestih, da se zdriska, nakar je mir do večerne molitve, ko je Raždov cikel spet na začetku. Vmes se jaz trudim konstruktivno in v optimističnem tonu opisovati dražesti ljubljene mi dvomovine Slavenije. Da bo kaj za pod zob (16,5 povprečno dolgih umetniških besed je vrednih 1 euro).

 

Sledeči fotoutrinek je nastal še v času, ko je bil dr. Ražd športno razpoložen.

Zadnje čase je njegovo počivališče (upam, da ne poslednje) bolj takšno:


 Tu se dr. Ražd valja po prašnih tleh, kar njegovi astmi bogme ni v prid. Vsega je pa koker baba kriva. Skušam ga motivirati in ga navdušiti za kraljestvo flore in favne. Uspeh je pičel. Me pa je dr. Ražd na mnogo načinov osvobodil. Odvrgel sem jarem in verige eurupistične manije s higieno. Čistiti namreč res nima nobenega smisla. Naša rezidenca tako postaja bio-razgradljiv work in progres. Fino je tudi, da so temperature že nekaj dni nad trideset stopinj. Novim generacijam muh, mušic, ščurkov, mišk in njihovih večjih sestric in nenazadnje ptic in gekonov, se niti ne sanja, v kakšni neizrecni bedi in pomanjkanju so živeli njihovi neposredni predhodniki. Arogantna, zagovedna, topoumna mladina: samo daj pa davaj pa raspaljot. Dr. Ražd verjame, da je vse to del nekega smiselnega projekta. Jaz malo dvomim, odkar so fiziki ugotovili, da kozmos nima ne začetka ne kraja in da torej potreba za bogom, ki bi naj vse to ustvaril odpade.

Naslov te pošte bi lahko bil tudi “Lord of the Pig: Return of the Horizontal Jedi”, ali  “Rise of the Prozac Nation” ali kaj iz ničejansko-Obaminega repertoarja “Talking nice, killing nicer” ali pač iz zakladnice svetovnih ekonomistov – Malthus: “The Power to Produce, the Will to Consume”.

Svoboda izbire še nikoli ni bila večja.

PS

Pedantnejši bralci so morda opazili, da so zadnje pošte postale nekam sumljivo statične. Pravilno: tu v jugovzhodnem kantonu Alžirije, kamor še Sorosevi hu-moneytarci na zatavajo, sem brez Fatmana in brez gat. 



Thursday, February 11, 2010

KALINKA

Brez večjega truda sem ugotovil nekaj stvari:

1. Možakar, ki stresa klor v pitno vodo, je bil očitno na bolniški in je zdaj menda nazaj – voda ne zaudarja po kloru samo enkrat tedensko, temveč vsak dan, pojačano. Kot kaže mora izpolniti normo in do konca meseca pokuriti nakopičene zaloge. Skratka v želodcu mi ne kruli več, temveč mi kluri.

2. Internet ni več binarno dolgočasen (je pa ni), temveč je začel ubirati sofisticirane viže: malo je, skoraj je, niti ni, pol pa ful ni. Pol pa bum, JE! Med četrto in šesto zjutraj. Zna biti, da je kdo na bolniški, ali pa sem sam kriv: nekaj časa nazaj sem Aroudenija naučil snemati filme z neta in zdaj celo mesto kot blesavo daunlouda porniče. Odkar sem jim povedal za nagnjenja pokojnega dr. Saše Baričevića (smo na tekočem s svetovnimi trendi!), se je pa še senzacionalistična zlata žila odprla.

Tu mi brez kakega tehtnega razloga pade na um kolega Serge iz Agadeza, ki je prav tam pred leti odprl prvo privatno radijsko postajo na severu Nigra in potem zgrožen ugotovil, da v mestu obstajajo samo tradicionalne štacune in špecerije z osnovnimi prehrambenimi artikli in da ni ama nobene potrebe za reklamami. No, podobno je v Djanetu, z izjemo ene štacune za turiste (ki je bila leta 2000 žrtev legendarnega izropa s strani slovenskih turistov) in pa štacune Kalinka.

Butik, ki je strateško pozicioniran poleg hamama za ženske, ponuja saharska oblačila (sic!), tuareški nakit, parfume in spodnje perilo. V slednjem se skriva filozofija in skrivnost poslovnega uspeha: Kalinka stavi na domačinke, Tuareginje so nore na seksi perilo – mož/fant plača, one to navlečejo, možu/fantu pade romantični mrak na oči, pa je mir v hiši in širše. Novica o efektih seksi perila se je razširila kot požar, kmalu je bilo cca. deset tisoč djanetk opremljenih kot se zagre. Kar je povzročilo nemalo hude krvi, saj je zaželeni efekt pri določenih damah, predvsem tistih nad štirideset, izostal. Žal money back guarantee doesn’t apply here. Starost ni za reve, res. Lastnica butika, recimo ji kar Kalinka, je napol Rusinja, napol pa Alžirka. Pozna se to ne preveč, še posebej, ker je njen mož Francoz, bivši legionar, dandanes pa krotek kot ovčka. Kaj sem že hotel rečt? Aja, Kalinka se zanima tudi za slikarstvo, najbolj všeč so ji Klee, Klimt pa tisti Mondriani. In ruski futurologi Hlebnikov in Majakovski seveda.

Vplivi se evidentni, ampak nima veze - a ni fletno no? Mislim vizualni vtis. Defektno spodnje perilo pa je začel odkupovati krojač iz Nigerije, še neporočen. Najprej si ga temeljito nainhalira v upanju, da bo naletel na kak avtentičen France au revoir, nakar mu sosedovi mulčki gatke strokovno razparajo in navintlajo v dolge lesketajoče se niti, s katerimi neporočeni krojač iz Nigerije šiva dekorativne obrobe za tagmašne gandore, moške tunike. Tako ima na koncu ipak vsak nekaj od Kalinke in nič ne gre v nič.

First they ignore you, then they laugh at you, then they fight you, then you win. (Gandhi)

Saturday, February 6, 2010

CANOSSA GARANTI

Tri dni, če ne dlje, smo bili brez interneta. Malo je manjkalo, pa bi prišlo do krize v našem internatu. Dr. Ražd je že javkal, da smo odsekani od sveta in take. Ko so se žice zopet sprostile, sem najprej odklikal pogledat, če še obstajam. Odgovor je bil dvoumen: možno je, ni pa gotovo. Nekako v stilu stopnjevanja dosežkov treh velikih matematikov: Kantorja (ki se je samoubil na dvorcu Devin), Goedla (ki jo je iz norišnice podurhal v ZDA, kjer je ugotovil, da mu zastrupljajo hrano in je torej našuntal soporogo, da je vskočila kot testna degustatorka) in Turinga. Slednji je bil za razliko od prvih dveh tudi praktično koristen. Razbil je nemški kodirni sistem Enigma in s tem veliko prispeval k zmagi nad nacisti. Za nagrado ga je domovina dve leti po koncu vojne obtožila in obsodila homoseksualnosti. Kazen je bila kemična kastracija z iber naddozo estrogena, da so Turingu zrasle lepe joške in se je samoubil. Toliko o domovini. Moja domovina je svet-smet-net. Najprej sem obiskal delo.si, nato sem se preko ibanke zazrl v sranje na poltekočem računu. Težko bi rekel, kaj je bilo bolj zanimivo. Še posebej, če ti tačas v otipljivem smetu pleše kazačok dr. Ražd aka bio-skulptor aka kardinal Roden.

Potrebuje kdo podnapise? Storitev je sicer plačljiva, ampak ni problema, ni problema. Danes je dr. Ražd vstal že ob 11.00 – hura! – navlekel gate na špehato rit in odhlamudral v neusmiljeno kruto puščavo. Za sabo je pustil to:

Inšalah bo našel pot nazaj. Resno, ga že zdaj pogrešam, šmrc in krc in ups, sem že spolzel čez rob brez oprijema in telebnil v temne depresije vodnjak. Razmišljam o nesrečnem matematiku Turingu. Kakšna Godlja! Tu ne pomagajo niti kantor, niti kanonik, niti sam nadškaf, odnosno kardinal Roden. Ni kaj, treba bo iti v Canosso … se je zdelo, ki mi je iz daljnega Taiwana priletel čudežen obliž:

Man: God?
God: Yes?
Man: Can I ask you something?
God: Of course!
Man: What is for you a million of years?
God: A second.
Man: And a million dollars?
God: A penny.
Man: God, Can you give me a penny?
God: Wait a second.

Zanimivo je, da v Djanetu, če je kakšna stvar res zanič, še vedno rečejo, da je made in Taiwan. Če pa obstaja minimalna možnost, da bo kakšna stvar morda ipak delala, rečejo garanti. No ja, evo ga, dr. Ražd že trka … spet je ključe izgubil.