Saturday, January 16, 2010

MIŠKA BUGI IN MIŠKA VUGI

V prvih minutah današnjega dne je le grand amenokal, gospodar naše hiše, odletel mačehi Eurupi v objem. V Djanetu je fino to, da ko sredi noči slišiš grmenje, veš, da je to tvoj avion (če imaš karto seveda). Skočiš v yoto in gaaasa do dobrih 30 km oddaljenega letališča. Skupaj z množico drugih. Na cesti nastane drenj in prerivanje. Eurupejci bi rekli raš-aur. Ta ima jake sakralne dimenzije, saj je vsakič, ko ni nesreče, nizpodbitno dokazano, da bog je, in da je dober fant. V Djanetu je fino tudi to, da se lahko pohvali s super naddobro vodo. Tako da se napajamo kar iz pipe. Sanitarna sicer enkrat na teden zlije tedensko dozo klora v vodovod (kakšna krasna beseda: vodovod!), da bo predpisom zadoščeno. Takrat se počaka, da mine oduren okus, nakar se  žlampa naprej iz pipe. Nerodno je v Djanetu to, da je amenokal odnesel ključe od pisarne s sabo. V njej je router. In ko bo prvič zmanjkalo štroma, ga jaz-heker ne bom več mogel resetirati in to. Nastal bo komunikacijski mrk. Vrata so železna, strop je iz armiranega betona, opcija je ena od sten ali pa podzemni rov. Druga opcija je, da bog je in da se bo vse uredilo po naravni poti. Ta mi je najbolj všeč. Amenokal seveda tega ni storil iz hudobije. Večer pred odhodom je bil v igri Bony, ki izgleda točno tako kot francoski Pernod, samo da na flaši piše Bony. Kapitalna razlika je v vsebini, oktani so bistveno višji, benignemu etanolu so dodani zločesti metanoli. Zgovorna je zgodba o imenu: Bony je hommage slanemu jezeru Boneville, kjer je leta 1935 sir Malcolm Campbell s fičkotom Blue Bird na begu pred veliko depresijo postavil nezaslišan hitrostni rekord 484 km/h. Ha, brez flaške Bony bi tip kvečjemu 5km na h hopsal, kapiš?

V hiški sva torej ostali miški Bugi & Vugi, na milost in nemilost prepuščeni sosedovim mačkam. Bugi se s tem ne ukvarja, ker safer fura, pa itak spi cele dneve, če ne igra šah z mano ali pa lista e-migratorja na njegovem iMucu. Jaz, Vugi, sem pa jebena stranka. Včeraj recimo grem nič hudega sluteč na špancir skozi krasne vrtove, ki se praktično dotikajo naše vile, ko iz gošče planeta dve sosedovi mački “hey mister, I love you!”. Mater sem se usral. Nato še zafarbal. Pognal sem se v brezglavi beg, zraven vriskal “come to daddy, come to daddy” in lascivno šejkal z medenico. Cvikam, da bi me v primeru kaj več, kak foter, mož al brat lastnoročno odrl. S tukajšnjo populacijo je namreč tako, da je šokantno freh, kar se ekvatorskih aktivnosti tiče, ampak če te ujamejo in flagranti, je pa adijo Piranski zaliv. Ampak imam plan. Danes popoldne se bosta na angolski zelenici spopadli ekipi Alžirije in Egipta. Igra se za Kupo del Medo, ki ji v Eurupi zmotno rečemo African Cup. In med tekmo postanejo lokalni samci skrajno šlampasti, a njihove ženske vse zunaj, se luftajo kao. Kdo ve, mogoče bom tudi jaz kak gol zabil. Ali vsaj prečko.

Če ne, se bom pa spet v iluzije podaljška lastnega uma zatekel, se pravi na web. Dokler sva še na vezi.

Dobro, bomo samo nakladal, al’ bo tudi kaka fotka padla?


Dostojanstvenikom RKC in zgroženi javnosti se za vulgarnosti opravičujem. Ni bilo tako mišljeno.



HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...