SPET NAGRADNO VPRAŠANJE

Težje od prvega. Gre za sofisticirano stvar, ki je taka legenda, da je dobila lastno ime: Notre Dame. Z nesebično pomočjo Mareta A. Kovačiča smo jo za kratek čas dobili v uporabo od Državnega alžirskega muzeja za neuporabno umetnost. Ko smo iz Klagenfurta dobili še najbolj narodotvorno svetinjo Slovenstva – Knežji kamen, se je Notre Dame hitro udomačila.

Polavtomatsko je zavzela položaj čuvajke naše ene in edine naftne vrtine in postala tudi praktično uporabna (stvarem je treba samo dati šanso, keneda)

In ko smo že pri stvari, Notre Dame odlično izpade kot naglavni emblem naše yote gonfle.

Ali v akciji priposestvovanja naše rezidence.

Notre Dame v dominantni poziciji na strateški lokaciji – kuhinja!

Vem, težko vprašanje, a nagrada je svojega denarja vredna! Naj namignem le toliko, da bi pomoč strokovnjak za vtikanje nosu v tuje zadeve bila tu izredno koristna. Poznate koga?

KONSUM SEX PARADIES

Čeprav Shakira in Chekira nabijata po vhodnih dverih, nima tu sex v resnici nobene veze. Razen to, da se nam mačke, ki so nam celo špajzo izpraznile, zdaj gonijo kot nore. Finta je v tem, da je post, ki ima sex v titlu bistveno bolje bran od tistih, ki so topogledno hendikepirani. In ker sem jaz bolj pro-klik kot pro-familija, je treba to jemati v obzir. O konzumu pa vse najboljše. Konzumiram silno rad. Najraje konzumiram nič. Ali pa vsebino omare v naši kuhinji (tisto kar mačke pustijo). Tam je namreč na stotine vreč, škatlic, škatel, šatulj, sklečk, tupperwarejev ipd. Ker je lastnik hiše tudi lastnik turistične agoncije, konča večina nepojedene hrane tu. In tu pridem jaz v špil. Kot terminator, mr. Fixit, eliminator, šakal, hijena, el kondor pasa … in počistim, kar je ušlo italijanerski želodčni kislini (naš kapo je specializiran na italijanske turiste). To je moj svet fantazijski svet, art paradiž. Tudi poučen svet je to.

Tko su i odakle zapravo dolaze toti ljubljanski zmajčeki?

Zobotrebci Kimono? Aja, kimono – mikado – ikebana, jaja! Obojestransko zašiljeni? In zdaj štekam od kod pride izraz betula (betula = ena taka fina birtija po primorsko). Betulla je breza, ergo grem v brezo se ga ucurit, da bom trd kot brezov čok, bled kot brezovo lubje in mehak kot Fceta Prešerna brezo-vinasto srce.

Pazi to, v domovini nekaj nadstropij niže opesnjene La kupe del medo ti tej agropopovićarski papki konzumirajo med Sand Diego. Zakaj ne raje med Auspuh, ali pa Dimona med?

F. Garcia Lorca bi bil navdušen ali pa Petrarca recimo. 

Very nice indeed.

Ampak moj ultra top konzum artikel je tale dijonski zenf s tirolskim imenom. De Gaulle blazni v grobu. Ob tej priliki bi prav lepo pozdravil mojo zlato Zlato!

Djanet ima le eno resno hibo: nikjer nobenega hiper-, mega-, super- ali vsaj minimarketa. Samo bolšjaki, špecerije, štacune, birtije in betule. Morda bi Janko Vić-Rudnika lahko sem izvozili, da malo poštima situacijo?

OF WINNERS AND LOOSERS

Moj prijatelj Jean-Paul Chretien iz Pariza je lastnik velike oglaševalske agencije s hecnim imenom Drugje-drugače. Firma ima sedež v centru mesta na aveniji Foch 69 in šteje 65 zaposlenih. Njene stranke so Heinoken, Yomaha, Nitrosoft in podobne kleptokracije. Resne stranke. Jean-Paul dela od zore do mraka, 14 ur dnevno, tudi ob sobotah. Ima šest otrok s tremi ženskami. Čez kakih deset let, ko jih bo dopolnil sedemdeset, se bo upokojil. Zadovoljno se bo lahko naslonil nazaj, užival v pogledu na doseženo in počakal na prvi infarkt. Jean-Paul je zmagovalec. Luzer sem jaz, ki se zbudim ob poldne in do treh zbiram pogum, da bi začel z izvajanjem aktivnosti, ki se jim evfemistično reče delo, da bi ob štirih ugotovil (ne prvič), da mi danes ne gre in bi ob petih definitivno vrgel puško v koruzo.

V resnici je tako, da je bil danes za dr. Ražda dan potem in indirektno zame tudi. Vstal je ob petih (super) in potem v samih gatah šentaje (je imel predvčerajšnjim žehto) vlekel svoj viseči vrt (trebuh) po dvorišču. Za zajtrk si je v kuskusjeri sparil dva fileta neke vietnamske ribe. Sem najprej mislil, da gre za nilskega ostriža in me je skoraj fršlok. Saj ste gledali Darwin’s Nightmare? Zdaj je na kuskusjeri armada tečnih djanetskih muh, tudi vse tiste, ki sem jih z arabsko zvijačnostjo in balkanskimi metodami prepričal, da je pri sosedu boljši žur. Tako bo tudi ostalo do začetka naslednjega meseca. Cel dan ni bilo interneta, ker je klecnil lokalni web-pimp. Prišel je zidar po libelo. Potem je prišel Bašir voščit dober dan in se pozanimat o zdravju. Potem je dr. Ražd zakurblal yoto. Potem jo je spet ugasnil. Jaz lačen. Ob šestih naj bi šla na večerjo, ki je bila prestavljena na osmo. Čez cel In Abarbar peš. Ponosni starci so se ravno vračali s ta glavne božje telovadbe v tednu, meni nerodno. Ziher so vsi vedeli, da je dr. Ražd v žaru navijanja včeraj bleknil »jebenti boga!«, nakar se je komplet ekipa še hip prej najhujših fuzbal huliganov unisono obrnila  in kot čreda splašenih terciark siknila »šššššt«. To je zdaj jeba: jaz amerikanerski špijon, moj pajdaš pa bogokletec. Večerjali smo pri Kalinki, napol Rusinji in napol Alžirki, njenemu partnerju Žilu, upokojencu tujske ali domače legije in eni dami iz prestolnice, ki v Djanetu poučuje Mongole ali nekaj takega. Pa to bi bilo še v Ljubljani sumljivo, tam sploh. Na krožnik je padla četrtinka paradajza s čebulo in motornim oljem, povožen pšanc s fižoleti iz UsAid konzerve, za grand finale pa brauniji s specialnim prelivom (miks zmletih mandljev in kondenziranega mleka, iz zmrzovalnika za konsistenco). Zelo ukjusno. Breja psica Miša nas je gledala z velikimi, žalostnimi očmi. Kje si, dr. Ivačić!

Tako, zdaj ždim pred ekranom, potem ko sem se na internetu prepričal, da še vedno obstajam in čakam, da me zatrokirana peristaltika spusti spat. Shakira in Chekira se še vedno skrivata v grmovju.

DON'T MISS OUT

Comrade Berlusconi drops you off personally in front of il duomo, Milan.

BUBI YOU CAN HARD-DRIVE MY CAR

Luč dneva zlagoma krepeni v daljavo. Odprem ti jaz vseh sedem dveri in naročim Karlu Negriti-Erjavec, da mi prinese fotelj pred rezidenco.  Pa skodelico Kopi Luwak kave.  To je tista kava, ki jo najprej pojejo in po naravni poti izločijo sumatranske cibetovke (Paradoxurus hermaphroditus) in potem je to ultra fino in ne ravno poceni. Harambašim naslonjen na kamnito steno, iz katere puhti čez dan akumulirana vročina in prisluškujem žalostinkam turških grlic (Streptopelia decaocto).

Večerni hlad zariva svoje krempeljce v moj grško-rimski torzo. Otroci vpijejo v daljavi, sem pripravljen za večerno kavalkado. Potem se približa hrup yote, pripelje v ovinek, skoraj do tam, kjer mi je Shakira pustila artefakt in mesidž. Po zvoku slišim, da je (yota) obtičala v pesku. Poslušam kako šofer živčno pritiska na plin, zavoham fini prah, ki ga v zrak dvigajo vrteča se kolesa. Zdaj je yota gvišno že do riti in čez vkopana v pesek. Prelen sem, da bi vstal in šel pogledat. Torej je v In Abarbarju vsaj še eden izvrsten voznik, si mislim, ko prisopiha dr. Ražd, s stometrskim Bony and Clyde zadahom. Če bi mu pomagal.

“A maš dvigalo?”

“A dvigalo bomo rabli? Pa saj sem v pritličju parkiral.”

Nesrečno vozilo visi na desno in pol ga je dejansko zginilo v mehkem pesku. Jao.

“Bo treba malo odkopat,” spodbudim dr. Ražda k akciji.  Dr. Ražd tega nima baš rad in kmalu ga slišim preklinjati vse po spisku, vključno z edinim in najmodernejšim mono-bogom. Malo se sprehodim okrog yote brodolomke, aha, doktore je pozabil vklopiti speed-lock. Stvar brez katere štirikolesni pogon ne dela. Vklopim jaz, kvazi angažirano šetkam naokrog, in občasno navržem kako besedno spodbudo, ko v prahu izginulega dr. Ražda pograbi prehud napad astme. Ekola, smo redi, dr. Ražd močno poriva jaz pa na izi speljem iz luknje. Yota gonfle je močna stvar. Ekola sem postal le šefo (šofer) od dr. Ražda. Dvorezen meč: jaz imam svoje načrte za zvečer, dr. Ražd pa nujno v mesto gledat fuzbal. A naklan kot mina. Ah, hamletovska dilema …

Na koncu zmaga humanitarni asspekt, na muci se poznaju junaci, v grmovju skrita Shakira in njena frendica Chekira pa v jok.

Dr. Ražda posadim v stol v fuzbal kafiču z enim mikro EiNiš televizorjem in mu uidem na špancir. Ura je osma zvečer. Mesto je popolnoma izumrlo. In se v zadnjih devetih letih ni spremenilo nič (vsaj center). Potem je fuzbal. Egipčani nabrišejo Alžirce štiri-nič, sudija nije muško pa jim zapovrh izključi tri junake zelenih ravnin. Odseka jim muda brez anestezije. Na sončni strani EiNiš televizorja zavlada tišina, ni nekega pravega vzdušja. Ko se peljeva nazaj ni nikjer videti nobenih žensk. Dr. Ražd pravi, da sem vsega kriv jaz. Zaželim mu lahko noč. Jutri mu bom moral pustiti zmagati v šahu.

Kje je spet ta Erjavc, majkumu dezertersku!?

PS

Avtoček: avtor je Samo.

Samo eden je Samo.

SEX IN THE DESERT!

 

Moj cimer, oziroma sopalačnikar dr. Ražd je s svojo napihnjeno yoto gonfle oddivjal v Ifri – četrt greha in razvrata, po še eno steklenico originalnega nigerijskega pastisa Bony (nekatere ljudi nič ne izuči), jaz pa ne bodi ga len smuk na plano, vedno na sledi erotičnim fatamorganam Orienta. Komaj sem varno zapahnil vseh sedem dveri naše rezidence in naredil osem in pol korakov v globino Sahre el kebire, me je skoraj fršlok!

Nota bene t.im. fuk cunjco in pa prefrigano energetsko avtokefalnost. Zbegane so mi oči koj zatem odkrile še listek, na katerem je stalo:

“Shake it baby, yo!”

Na drugi strani listka (treba je bilo brati med vrsticami) pa še to:

Stari Arabec že več kot 40 let živi v New Yorku. Nekega jutra si starec zaželi, da bi na svojem vrtu posadil krompir. Ker je star in šibkega zdravja, napiše e-mail sinu, ki študira v Parizu:

“Dragi Ahmed, zelo sem žalosten ker ne zmorem posaditi krompirja na našem vrtu. Ko bi ti bil tukaj, bi mi gotovo pomagal. Tvoj ljubeči oče.”

Že čez nekaj minut dobi odgovor:

“Dragi oče, prosim nikar se ne dotikaj ničesar na vrtu. Tam sem moral skriti
TISTO stvar. Tudi jaz te imam rad. Ahmed”

Ne mine dobra ura, ko v hišo starega Arabca brez trkanja vstopijo FBI, CIA, NSA, mornariški tjulnji  in marinci. Ped za pedjo prekopljejo celoten vrt. Presejejo vsako pest zemlje. Najdejo nič. Po večih ur trdega garanja hudo razočarani zapustijo prizorišče.
Nekateri nekontrolirano hlipajo. Zvečer prejme stari Arabec še en e-mail od sina Ahmeda Muse al Zarkavija:

“Dragi oče, vrt je zdaj gotovo v celoti preštihan. Na žalost ti od tu nisem mogel kaj več pomagati. Ahmed”

:) Shakira (:

MIŠKA BUGI IN MIŠKA VUGI

V prvih minutah današnjega dne je le grand amenokal, gospodar naše hiše, odletel mačehi Eurupi v objem. V Djanetu je fino to, da ko sredi noči slišiš grmenje, veš, da je to tvoj avion (če imaš karto seveda). Skočiš v yoto in gaaasa do dobrih 30 km oddaljenega letališča. Skupaj z množico drugih. Na cesti nastane drenj in prerivanje. Eurupejci bi rekli raš-aur. Ta ima jake sakralne dimenzije, saj je vsakič, ko ni nesreče, nizpodbitno dokazano, da bog je, in da je dober fant. V Djanetu je fino tudi to, da se lahko pohvali s super naddobro vodo. Tako da se napajamo kar iz pipe. Sanitarna sicer enkrat na teden zlije tedensko dozo klora v vodovod (kakšna krasna beseda: vodovod!), da bo predpisom zadoščeno. Takrat se počaka, da mine oduren okus, nakar se  žlampa naprej iz pipe. Nerodno je v Djanetu to, da je amenokal odnesel ključe od pisarne s sabo. V njej je router. In ko bo prvič zmanjkalo štroma, ga jaz-heker ne bom več mogel resetirati in to. Nastal bo komunikacijski mrk. Vrata so železna, strop je iz armiranega betona, opcija je ena od sten ali pa podzemni rov. Druga opcija je, da bog je in da se bo vse uredilo po naravni poti. Ta mi je najbolj všeč. Amenokal seveda tega ni storil iz hudobije. Večer pred odhodom je bil v igri Bony, ki izgleda točno tako kot francoski Pernod, samo da na flaši piše Bony. Kapitalna razlika je v vsebini, oktani so bistveno višji, benignemu etanolu so dodani zločesti metanoli. Zgovorna je zgodba o imenu: Bony je hommage slanemu jezeru Boneville, kjer je leta 1935 sir Malcolm Campbell s fičkotom Blue Bird na begu pred veliko depresijo postavil nezaslišan hitrostni rekord 484 km/h. Ha, brez flaške Bony bi tip kvečjemu 5km na h hopsal, kapiš?

V hiški sva torej ostali miški Bugi & Vugi, na milost in nemilost prepuščeni sosedovim mačkam. Bugi se s tem ne ukvarja, ker safer fura, pa itak spi cele dneve, če ne igra šah z mano ali pa lista e-migratorja na njegovem iMucu. Jaz, Vugi, sem pa jebena stranka. Včeraj recimo grem nič hudega sluteč na špancir skozi krasne vrtove, ki se praktično dotikajo naše vile, ko iz gošče planeta dve sosedovi mački “hey mister, I love you!”. Mater sem se usral. Nato še zafarbal. Pognal sem se v brezglavi beg, zraven vriskal “come to daddy, come to daddy” in lascivno šejkal z medenico. Cvikam, da bi me v primeru kaj več, kak foter, mož al brat lastnoročno odrl. S tukajšnjo populacijo je namreč tako, da je šokantno freh, kar se ekvatorskih aktivnosti tiče, ampak če te ujamejo in flagranti, je pa adijo Piranski zaliv. Ampak imam plan. Danes popoldne se bosta na angolski zelenici spopadli ekipi Alžirije in Egipta. Igra se za Kupo del Medo, ki ji v Eurupi zmotno rečemo African Cup. In med tekmo postanejo lokalni samci skrajno šlampasti, a njihove ženske vse zunaj, se luftajo kao. Kdo ve, mogoče bom tudi jaz kak gol zabil. Ali vsaj prečko.

Če ne, se bom pa spet v iluzije podaljška lastnega uma zatekel, se pravi na web. Dokler sva še na vezi.

Dobro, bomo samo nakladal, al’ bo tudi kaka fotka padla?

Dostojanstvenikom RKC in zgroženi javnosti se za vulgarnosti opravičujem. Ni bilo tako mišljeno.

NE MI SADJA MIKSAT

Situacija je družinska: mama samo-hranilka in travmatizirani sin srednjih let. Mama strupeno sika “ne mi teh hrušk in jabolk spet mešat!”, sine pa si v neobriti brk plaho požvižgava “o moj živote, feferončiču moj, jesi ljut, al’ si sladak”.

Zadnje čase v medijih in s fasad raznih razvpitih blokov zopet odmevajo besni napadi na t.im. mamine sinčke, češ da so krivi naraščajočemu številu samskih dam, ki da so atraktivne, pametne in vse to, a v nevarni bližini jezuščkovih let. Srce se mi para kot spremljam te besne atake. Mamini sinčki so čisto OKe. Kot prvo so odlični ljubimci, ki si vzamejo čas, saj se do globin kostnega mozga zavedajo, da mame ni mogoče z levo roko in na hitrico zadovoljiti. Poleg tega niso preveč ratoborni, kar nasprotnemu spolu odpira manevrski prostor (ali pač horror vacui?). So tudi eko (ker ne znajo potegniti vode za sabo, se drek nakopiči do neke točke, potem pa ne gre več). So biznis- in režimfrendli: vedno nekje vmes, nikoli povsem to ali ono. Ker poznajo samo različne odtenke pekla, absolutnega zla ne priznajo. Njihova najljubša besedna zveza je “da, ampak”.

“Dragi, boš danes izpolnil zakonske dolžnosti?”

“Seveda draga, ampak …” (you name it, we got it)

A ni to seksi?

In za piko na i piškotek dneva:

Mekhor – temu se reče genuine antikapitalistična subverzija! A to pride od španskega “mejor” – boljši? 

Včeraj smo imeli semi-hardon peščeni vihar (poškljocano okoli 15.00 sic!). Na um pade nemški kolač Sandkuchen. In pa Large Hadron Collider. Um je že tretji dan v komi, s tuareško sekiro nabito nad levim očesom.

 

DOBITI ŽENSKO V DJANETU

Fičko na sliki se imenuje Yota katrvendis gonfle, za staromodne prijatelje chameau japonais. Njen krasni novi srečni lastnik se imenuje Ružd tužne oči. Ružd je že slišal za človeško ribico in me je danes za zajtrk vprašal, če to jemo. Osramočeno sem spustil pogled na krožnik s koščkom prastare bagete in kakcem plesnive marmelade in rekel, da samo, če je preživetje v igri. Pa še potem na licu mesta izdihnemo od sramote. Ružd je z neta pobral tudi informacijo, da imamo pri nas mnogo temnih gozdov in podzemnih jam, kamor se lahko zateče ranjena pesniška duša in že je čisto nakurjen na Slovenijo. Prihaja na obisk, pravi.

Do takrat mi je pa v tolažbo, da je sin šefa federalne Securitate, ki drži vse niti in sekire v rokah, tako da don’t fuck with me, I know some serious people.

Imam to čast, da Ružda učim voziti po pesku. Takoj za našo dislocirano enoto mesteca Djanet, četrtjo In Abarbar

je strm hrib sipkega peska, kjer vsi bodoči desert-diverji polagajo zrelostni izpit. Kdor spelje čez vrh je amenokal (poglavar). Jaz še nisem amenokal, ker mi je kripa škripnila (tipično) točno en meter pod vrhom. Bo pa jutri bolje. V glavnem, yota je svojega denarja vredna. Če hočeš pretakniti v rikverc, se moraš najprej malce naprej zapeljati, sicer ne gre, tako da bohnedej parkirati preblizu kakega zidu. Sploh je pretikanje precejšen problem: v štirikolesni pogon gre ali pa tudi ne, za vklop reduktorja pa je priporočljivo biti Krpan. Ražd je v bistvu vsaj tako dober/slab šofer, kot sem jaz, samo samozavesti mu manjka. Pa mogoče je malo preveč grob s svojo zlajhano japonko.  Zato najine učne ure izgledajo tako:

“Na izi Ražd, nežno, pa s filingom, kot bi božal ljubljeno žensko, recimo Nicole Kidman, z mehkim mezinčkom v prvo, z dvema prstoma v drugo in tako naprej, dokler nežno ne fliknemo v peto, v klanec jo gonimo, po hribu dol spustimo, da  odjezdi, kamor hoče, če nam pa slučajno obtiči v pesku, je ne turiramo kot mutav Avar, temveč jo s filingom zguncam ven iz jačke. Naj ti bo tvoja yota kot tvoja soproga…”

Ražd začne nemudoma deliti klofute po zraku, in to sredi kočljivega odseka med granitnimi balvani. Jaz uvidim napako in rečem:

“Ali Mama.” In za vsak slučaj takoj navržem še Ali Tata. Pa Ali Baba.

…kar nas nemudoma pripelje do naslednjega pošta